čas za nove izzive življenja ;)

Na tem mestu, v družbi teh zapisov nimam več kaj dodati. To je bilo eno poglavje, zdaj se piše novo… Ki ga bom kdaj delila na spletu, ali pa tudi ne.

Nadam se da ćemo se ponovo sresti u nekom drugom gradu, na nekoj drugoj predstavi, u nekom drugom cirkusu.

…bi rekel Balašević

pa pa

Kriza…

Pavza…

Tema…

Ni nekih idej…

Ni navdiha…

Ni besed…

Tipkovnica de dela, niti prstki…

Mogoče trenutno nepomembno “deliti” ???

Karkoli…. pač nič. Zaenkrat. …dvakrat…trikrat… :)

Ampak vseeno mi ni hudega. Sem prav… :)

Iz Italije sem prišla z kar hudim hrbtobolom. Misleč, da bo počitek pomagal, sem pač… počivala. Masirala, kolikor se pač lahko sama. Pa sem se spomnila pogovora s prijateljico, tik pred odhodom v Italijo, da je šla s svojim že od nekdaj bolečim hrbtom (zdaj pa sploh ker piše diplomo) k enmu gospodu. Da ji je naredil … čudeže. Da ji je premaknil svašta, da je točno vedel, kaj je narobe in kaj je bilo narobe, da ima zelo neobičajno tehniko, da je ambient… zelo neobičajen, ampak da počutila se je pa kot prerojena, ko se je bila zadeva končala. In z vsakim obiskom ji je bolje.Pa sem jo vprašala za številko, ker nisem mogla več ne sedet, spala sem težko, še težje sem se vstala oz. prevalila s postelje. Pa rikverc vožnja… sem se vsaj malo navadila na ogledala :)

Deževno sobotno jutro. Štartala sem skoraj celo uro prej, ker … pri takem dežju nikol ne veš. Še dobro, ker sem po poti zgubila ratkapo in sem se, po mahanju in blendanju ter kratkem pogovoru z voznikom kombija za mano, vrnila par kilometrov nazaj po njo. Hvala bogu sem jo našla. In kljub temu kratkemu izletu še vedno točno pozvonila na zvonec bloka. Pričakal me je na vratih. Vstopila sem v kao dnevno, kjer je bila iz nekih blazin (verjetno profesionalnih, ker so bile ravno prav trde in ravno prav udobne) narejena masažna “postelja”, ob njej dvosed prekrit z rokavicami in drugimi krpami. Na omarah so viseli podpisani košarkaški dresi, na kavču še več blazin, iz tv-ja se je slišala glasba pink tv-ja al nekaj podobnega. Gospod me je tolpo sprejel in občutek je bil zelo dober, navkljub ne ravno profesionalnem ambientu.  S prvim pogledom mi je ocenil težave. Vrat, ramena, to je najhuje, imate pa še nemalo drugih težav… Hja… kdo jih pa nima.

Pa se je začelo. On si je nataknil rokavice, več njih, za povrhu tiste zidarske , jaz sem se ulegla na blazine. Name je, predno je začel pritiskat in prestavljat mojo notranjost, položil neke nenavadne gumijaste krožnike. Baje zato, da ni v stiku z mojo energijo in jaz ne z njegovo. Da samo fizično pritiska, prestavlja, masira… in tako sem eno uro ležala, stokajoč…  Po 15 minutah mu je naredil nevemakjtočno, ampak roke in glava so mi začele “goreti”, v noge se je po dolgem času naselila toplota. Še zdaj, ko to pišem, imam roke vroče. Rekel mi je, da imam pretok energije zelo šibek. Da me zebe. Velikokrat. In da imam težave s koncentracijo. In da sem imela težave z depresijo. Vse to samo na podalgi tega, da je preko vseh teh pripomočkov, premikal moj hrbet. In da imam kolke rahlo dislocirane, ker spim na trebuhu (jah, drugače pač ne morem zaspati :) ) . Za konec mi je pokazal, kako spati in katere vaje je potrebno narediti, ko se zbudim oz. vstanem. Ko sva zaključila, sem … res imela občutek, da sem zrasla za par cm, bolečine sicer niso popustile, vendar občutek … ta sproščen občutek v hrbtenici, mišicah… Ufff. In ja, tudi jaz sem zapustila stavbo prerojena. In … kot vsako stvar si je tudi za te vozle potrebno vzeti malo več časa, tako da grem. Spet. In komaj čakam. Ker je tako… sproščujoče.

Res, hvala bogu, da me je prijateljica opozorila na ambient, da sem ostala tam. Drugače bi se verjetno obrnila že na vratih. Zgleda totalno šalabajzerstvo, ampak, naredil je ne vem točno kaj, ampak jaz se počutim odlično :) Tudi ne vem, kako bi opredelila njegovo tehniko. Prijateljica ga je vprašala, kaj v bistvu on počne, pa ji je odvrnil, da se je on s tem rodil. Nedvomno pa obvlada.

In zelo sem hvaležna … teku dogodkov, da sem bila pri njemu. Ponovno fascinirana nad spletom okoliščin, pogovorov, dejanj, dogodkov, misli, odločitev, ki te vedno pripeljejo točno tja, kjer moraš biti in ti prinesejo točno tiste stvari, ki jih potrebuješ :)

vir: http://www.arhivo.com/

Ena večjih skrbi, predno sem odšla za 12 dni, sta bila moja dva sladka mala skakača, ki bi bila vse ta čas sama. Resda bi jima moj dragi vsake nekaj dni dal svežo hrano in vodo, vendar … bila bi sama.

In v četrtek me je, po kosilu, zagrabilo neverjetno domotožje, v misli sta se pregrizla moja dva mišeka… in misli, kako jima je tam, v kletki, sama cele dneve… kako grozno, kako sebično… In odločila sem se, brezkompromisno, da jima bom kupila večjo, veliko večjo kletko. Pa čeprav sem zelo na tesno z denarjem. Prav čutila sem njuno žalost in utesnjenost. Jokala sem, čeprav sem predihavala občutke in ostajala v ravnovesju… oči so jokale… solze so lile po mojih licih.

In ko sem prišla domov so me čakale novice. Da sta pubeca (moji miški… tako ju kličeva z dragim) bila prav navihana, pridna in sta si pregrizla pot v svobodo. Pregrizla sta plastično dno kletke. V četrtek. Vendar še očitno ni bilo dovolj veliko, ker sta bila v četrtek še v kletki. Dragi je luknjo zadelal, zagradil, obtežil. V četrtek :)

V ponedeljek dopoldan sem odprla vrata svojega doma, nisem vedela, kaj naj pričakujem, bila sem pa prepričana, da nista čakala križem rok in zob in sta sigurno zdaj nekje v sobi. In tako je tudi bilo. Ko sem vstopila, me je en od pubecov gledal iz okenske police, drugi je verjetno spal v “gnezdu”. Gnezdu, ki sta si ga zgrizla sredi sedežne, v pomožno ležišče iz pene. Polulana in pokakana prevleka tega ležišča, vsaj 10 cm2 počvekane pene, prinečeni koščki raznih delov, ki sta jih prinesla iz sobe… groza. Sedežna ni moja. Ne vem, kako jo bomo popravili in zakamuflirali nastalo škodo. No, malce sem poropotala, da sem videla še drugega. IOk. Oba sta ok. Ni jima bilo hudega, ker nista bila videti shirana. Kje sta pila in kaj sta jedla… ne vem. Z veliko mero potrpežljivosti sem ju ujela, dala v kletko, postavljeno na tla. Podlago za kletko sta namreč zgrizla … zelo. In kaj nama je drugega ostalo, kot da sva šla takoj (še nerazpakirana) po novo kletko. Zvedela sva, da kletke s plastičnimi podlagami sploh niso priporočljive za skakače, ker jo zgrizejo. Ma nemoj!!! Torej potrebujemo kletko za veveričke, ji ima rešetke okolinaokoli. Veveričke pa niso tako male živalce.

Nova megakletka

Tako imata zdaj megakletko, najmanj 3x večjo. Točno tako, kot sem si zamislila zanju. Z več nadstropji, brvmi, ki jih povezujejo, pa kolo (ki ju še ne zanima, razen za grizenje in plezanje), pa lojtrce, pa hiške, pa gugalnica… Skratka, mislim, čutim, da bo to to. Kan je čist zadovoljen, čeprav je že prej bil. On ni bil nikoli tako zagrizen za grizenje kot Džingis. Džingis pa še danes ni čist ok. Še vedno ima obdobja histeričnega grizenja rešetk. In na ličkih ima prav črte od tega… Ja, mi je grozno. Kaj pa naj mi bo. Tako da se, kolikor le lahko, ukvarjam z njima, ju božam, zabavam, dajem posladke, vendar… še vedno mi je hudo. Ven ju ne morem spuščati, ker sta mi pregriznila že nekaj kablov, hvala bogu ne tistih z elektriko v njih, ampak kabel od slušalk in senozja za daljinca za TV kartico na računalniku. Pa rože grizeta. pa sploh ne gre za rože ali slušalke ali karkoli, gre se za to, da vseh kablov ne morem skrit in lahko da bo kdaj tudi kaj elektrike v kablu, ki se ga bo odločil pregrizt… Pa če sta zunaj, in gresta pol not (nekaj časa sem to prakticirala), sta pol še par ur čist nora in hočta hitro hitro spet nazaj ven. Spet… čist normalno.

Kakorkoli, rada ju imam. Zelo. Zdaj mislim,da imata “normalne” pogoje za svoje življenje v ujetništvu. Ni jima hudega. Vsaj mislim tako. In prav neverjetno mi je, še vedno, kako daleč gre energija, kako daleč je mogoče čutiti stisko ljubljenega bitja…

V teh 10 dneh tečaja so me naučili točno tega. Umetnosti, kako razpeti jadra in mirno pluti skozi življenje. Kako (ne)reagirati na viharje, nevihte, vročino ali mraz. Naučili so me tega. In kolikor je bilo možno sem to tudi vadila. Ravno toliko, da vem, o čem je bilo govora v teoriji, ravno toliko, da vem, kako uporabiti vso to znanje v razburkanem vsakdanu, ravno toliko, da vem, da me čaka vsak dan še veliko trdega dela, discipline, zelo pozornega samoopazovanja, da bom lahko rekla, da moja jadrnica pluje mirno.

Našla sem, kar sem iskala tako vneto, tako željno, zadnje nekaj let. To je to, lahko rečem. Prepričalo me je. Prepričala me je pragmatičnost, totalna nereligioznost. Sam tečaj je izdelan res “v nulo”. In dejansko, kljub temu, da se v meni rado poseje seme dvoma, ga tu ni bilo. Niti sence dvoma. Zadovoljna, srečna, malo bolj mirna sem prišla domov.

Je bilo pa naporno. Niti ne zgodnja jutra, ko je bila še trda tema in so ptički še spali, niti ne tišina in v tla zazrti pogledi, sploh ne ure in dnevi brez knjig in svinčnika, še manj brez glasbe. Naporna sem bila jaz. Moj um. Moje telo. Naporno je bilo krotiti samo sebe, se pogovarjati sama s sabo, se opazovati… Hkrati je bilo pa prav to najbolj fascinantno… Da zmorem 3x dnevno eno uro sedeti pri miru. Čisto pri miru. Po “turško”. In biti osredotočena nase in opazovati sebe. Umiriti svoje telo, svoj um do te mere. Amazing…

In nešteti krogi, ki sem jih z umirjenim korakom premerile dan za dnem  po “walking area” so mi pomagali najti prenekateri odgovor, postaviti prenekatero vprašanje… Ugotovila sem, da sem v bistvu sama sebi prav prijetna sogovornica :) . In vsi polžki, kobilice, pikapolonice, hroščki, muhe in druge živalice, ter nenavadni cvetovi, jutranja rosa na temnih listih, močno grmenje, nevihte in vroče sonce, vse to me je močno povezalo z naravo.

In solze ob zaključnem govoru o sreči, miru in ljubezni. Za vsa živa bitja. Solze so bile tako… resnične, tako globoke, tako… neustavljive, zaradi sreče… neopisljivega občutka v zraku, srcu, rokah, nogah, želodcu… povsod. Povsod je bilo čutiti ljubezen. Tisto pravo… ljubezen. Brezpogojno… večno… Pure happiness, peace and love.

Nedvomno najlepše počitnice. Nedvomno bom še šla. Nedvomno je vipassana umetnost življenja. Tudi mojega :)

Priporočam. Vsakomur. Čimprej, tem bolje. Vendar nikoli ni prepozno.

Be happy :)

vir: http://www.buddhistchannel.tv

Še dva dni…

Ko urejam stvari, pred odhodom, me sprašujejo:

“Kam pa greš?”

“V Italijo.”

” V Rim?” (glede na to, da sem antičar po duši in fohu)

“Ne. Grem…. hmmmm… meditirat.”

“??!?!??!!!?!!!?!”

in potem gre pogovor v dve smeri, ali se razvije pogovor kam, kako, zakaj, koliko stane, skratka običajno z ljudmi, ki jim je tako razmišljanje blizu, ali pa se pogovor nekje na tej točki konča. Ker si pač druge vrste sogovorniki ne predstavljajo tovrstnega dopusta.

8 ur vožnje z vlakom, nato pa

10 dni tišine

10 dni brez ubijanja (tudi komarjev ne)

10 dni brez kraje (kar niti ne bo kaj drugače kot doma)

10 dni brez spolnosti (tud to bo nekak šlo)

10 dni brez laganja (bo šlo, tud brez manjših laži, ker itak smo v tišini)

10 dni brez alkohola in drog (tud to ne bo problem)

to so neke vrste predpisi. Pravila. Ko pa razmišljam, me pa čaka tudi:

10 dni brez telefona in glasu mojih ljubih

10 dni brez interneta (pa nisem nekak odvisnik, ampak… 10 dni)

10 dni brez glasbe

10 dni brez knjig

10 dni brez svinčnika in papirja

10 dni brez mojega jutranjega čajčka

10 dni brez mojih mišekov

10 dni brez vsakdanjih nepomembnosti

10 dni brez hitenja

10 dni brez gledanja na uro

10 dni enakega življenjskega ritma

10 dni čistega miru oz. čiščenja nemira znotraj (pogoj za to je mir zunaj)

10 dni samo mojih misli, nič drugega

10 dni dopusta, pravega dopusta

10 dni Vipassana meditacije (http://www.si.dhamma.org/)

Vipassana center, kjer bom meditirala :) (VIR: http://www.dhamma.org)

Zagorela je lučka za mašino. STOP. Panika. Strah, ki te zategne od mezinca na nogi do vrha glave…

Peljati se domov ali ne peljati se… to je tu vprašanje…

Klic na Renaultov servis, če mi znajo odgovoriti na to vprašanje, peljati se ali ne (potem, ko sva se dogovorila za pregled čez dva dni, ker je prej pač gužva). Odgovor: “Gospa, vi se kr pelte, sej je avto tko narjen, da je še neki rezerve. Kok pa bote nardili kilometrov?” “Okrog 30, 40″ “Dobr. Se vidimo!”

Pogovor po pregledu, če omenim samo tisto, kar sem razumela: “…alternator. Vam bomo dali predelanega, je samo 350, če bi dali novega, bi vas prišlo 700 samo alternator. Je kapljalo nanj, ker je popustila cevka. In alternator je občutljiva zadeva. Pa delo, vse skupaj, gospa, vas bo prišlo okrog 700. In imeli ste srečo, ker bi lahko prišlo do vžiga motorja.”

…sem prebolela… sem prežvečila… In ker sem vsaj za volanom rada na varnem, sem jih poklicala nazaj, naj pregledajo avto, če je še kaj takega in naredijo en tak nujen mini servis. Ker bi, glede na kilometre tudi bil že čas.

Pogovor po naslednjem pregledu, ko je vsaj 10 minut našteval, kaj vse bi bilo res nujno nujno in kaj samo nujno, in ko sva se nekako dogovorila, da naj naredi samo nujne nujne stvari, zaradi katerih je ogrožena moja varnost in varnost drugih udeležencev v prometu, je rekel: “… pa 72 evrov za nevemkajže, pa 75 za tole, pa delo, to bo kr trajalo, bo 150, pa spetnekajkarnisemrazumela bo 35 evrov, pa delo, pa en kup žarnc je blo treba menjat, pa filtre, pa če vse skupaj seštejemo, skupaj z alternatorjem, bo to 1200.”

Reci, piši 1200 evrov. Pa bodo šli prihranki, ki sem jih hranila zase, za nekaj za dušo in telo (pa drugič o tem)… Bom že. Bom stisnila, bom pridna. Pa še grem v torek za 12 dni (spet naslednjič več). 1200 evrov. Hvala bogu, da lahko. Hvala bogu, da jih bom lahko v parih mesecih zaslužila (viška, kar pač ni mesečnih nujnih stroškov).

Pa so mi rekli: “To so te nasrali, kokr si dolga in široka, menjali so ti vse in še več, kar bi bilo potrebno, če sploh so ti menjali.”

Pa sem se nasmejala in še zdaj se smejem. Ker verjamem v ravnovesje v vesolju. Verjamem, da če sem jih podarila par sto evrov, bo prišla situacija, ko jih bodo oni morali dati nekomu in bo prišel dan, ko bom jaz dobila to povrnjeno. Ker tako pač je.

In je vikend, jaz s praznim dvoriščem (do ponedeljka), dragega je pripeljal bratec, v to “zakotno vas” (jaz sem prikolesarila iz Ljubljane), in bova uživala cel vikend, tu, stran od civilizacije, med ptički, črički in komarji :)

…brez mojega avteka…

Čist taka je moja :) (VIR: http://www.netcarshow.com)

Starejši zapisi »