Januar 2010


Sveže zasneženi hribi in drevesa … naletavajoče snežinke … avtocesta … topel avto … dišeča palčka … mentrualna čustvenost … Bocelli …

najlepša ura in pol današnjega dneva

YouTube slika preogleda

Pogrešala sem včerajšnje sonce, ki mi je rahlo ožgalo lička med službenim skakljanjem od muzeja do muzeja, s terena do pisarn in nazaj in nazaj in nazaj… Spet sivina, a lahka pastelna sivina. Ker se me še vedno drži nasmešek. Moj akumulator ni več totalno izpraznjen, ampak je na very low. Kar je že zelo dobro, če sklepam po počutju. In s tem nasmeškom sem pojedla veliko skledo svežega motovilca iz zelenih zabojčkov, z nasmeškom se sprašujem, kaj hudiča naj s toliko gomolji zelene. In z nasmeškom še vnesem ure v mesečni obračun, vzamem novo zgodbo iz Narnije in se stisnem k dragemu v toplo posteljo…

Danes je bilo idealno vreme za razkazovanje pelzmantlov. -10°C, sonce. V življenju še nisem vidla tolk kožuščkov kot danes, v samo treh mimohodih po labirintih okrog Kongresnega trga. Črni, rjavi, srebrni, dolgodlaki, kratkodlaki, skoraj do tal in malo na pasom. Groza. Melo me je, da bi fasadnim gospem zavpila v obraz, če jim je sploh jasno, kaj nosijo, kaj razkazujejo, na kaj so tako ponosne! Sam za par minutk bi jih posedla za računalnik, pa bi jim pokazala kak posnetek, ki jih jaz sploh ne morem gledat. Glavno, da jih ne zebe… A za ceno življenj. Ljubkih, malih, sladkih…

baje potrebujejo za en plašč … beri in se čudi … toliko trupelc :’(

LISICA 10-24 BOBER 16-20 RAKUN 20-30 NUTRIJA 36-34 KUNA ZLATICA 40-60 MUŠKATNA MIŠ 60-120 VEVERICA 100-400 ČINČILA 130-200 HERMELIN 180-240

It makes me cry…

hermelinček

Hermelinčkov plašček sicer ni bil danes na ljubljanski pisti. Ga pa nikoli ne bom pozabila, kako žalostno je visel na nevestinih ramenih na neki fensi šmensi poroki.  In cel večer sem dragemu govorila samo še o tem hermelinčku (oz. njih 100). Ne razumem.

Včeraj je sijalo sonce. Tudi v megleni Ljubljani. In mraz je ščipal v lica in iz nosu je vztrajno kapljalo. Lep dan je bil. Razmišljala sem, kaj me dejansko sprošča in kaj bi morala narediti, da bi bilo tega še več (ena od mojih domačih nalog). Ugotovitve… moj ego, ki se včasih poigra z mojo voljo, ta hudiček, ki posedi predolgo za računalnikom ali tv-jem, ki rad predolgo spi, vse to sem jaz. In če res tega nočem, ne bom. Ni se mi potrebno bost z njim, ga premagovat in se borit. Potrebno je reči samo, tako bo.

In danes je bilo tako. Lepo. Kljub temu, da sem kar nekaj dni manjkala na delu, ni bilo prenaporno, vse me je lepo počakalo, večerna joga se je prilegla kot še nikoli, doma pa bumf v posteljo… In lepo bi spala vse od tistega trenutka, ko sem legla v posteljo, če se ne bi ponoči velika suha južina izpod stropa odločila iti na izlet preko mojega čela. Rezultat: jaz prestrašena, moj dragi še bolj, suha južina preživela (začuda, glede na to, koliko sem mahala z rokami), prestavljena na drugo lokacijo, v jedilnico pod klop (zunaj bi verjetno zmrznila).

Suha južina namreč, ne jaz.

Dost mam tega stanovanja! Jz in moj dragi. Spet je fasal nek čuden prehlad, ki se mu ponavlja že celo jesen, zimo, prejšnjo jesen, zimo,  nekajkrat na mesec, po nekaj dni. Lani sma bila prepričana, da je krivo vreme, pa imunski sistem, pa premalo vitaminov, pa premalo sprehodov, pa slabi čevlji… Pa ni nič pomagalo, če smo te stvari izboljšali. Letos je še slabše. In niso alergije, ker je že alergenik od malega in pridno papa tablete, šprica noseka, pridno sesamo, brišemo prah in nikoli do vselitve ni bilo tako hud. In tudi njega daje nejevolja do vsega, neprenehoma je utrujen (kot jaz), čeprav imava dormeo.

Nakar sva ugotovila, da je krivo najino ljubko kletno stanovanjce, polno vlage in plesni (in ljubezni), z dvema ne ravno velikoma kletnima oknoma. Kajti prehladi se nikoli ne pojavijo ne pri nejmu doma, ne pri nas doma, ne nikjer drugje. In kljub vsem možnim očiščevalnim protiplesnovim kuram, zračenju, mašini od razvlažilca zraka, ni bolje.

Takoj, ko se vsaj malo otopli, greva. Greva nekam blžije sonca in bližje gozda, a še vedno v Ljubljano, ker mora moj dragi drugo leto končat fax. Hvala bogu, nimava pogodbe z odpovednim rokom. Sicer je gospa čist prijazna, včasih celo preveč prijazna, panična in previdna (kidamo zaradi tega, da mamo skidano, ne zato, ker se tam vozim in parkiram, :) ). Pogrešala bom njeno solato in paradajz, a j**** ga.  Veliko manj, kot zdaj pogrešam dnevno svetlobo in še tisto malo sonca, ki bi ga lahko pozimi ujela v stanovanje. Že lani so mi skoraj vse rože pomrle zaradi pomanjkanja sončka, letos ne kaže nič boljše, še aloa je cela bleda in tanka.

Mah, sam jamram…

Paše…

Mislim, da sem zbolela za asolitisom (a – pomanjkanje nečesa, sol-is – sonce), nedvomno imam zdaj že kroničnega. Kaj me šele čaka. Dejansko imam občutek, da je to krivo za moje bolehanje, za prve znake asolitisa – nedasemi, o katerih sem pisala. Pogrešam ga. Sonček. Pa ne samo sonček. Pogrešam zelene travnike, pogrešam topel veter, pogrešam, o kako zelo pogrešam tople sprehode, rožice, tud mrčes.

Vsako zimo enaka zgodba. In vsako leto se mi zdi, da je huje. Čeprav se na pozno jesen veselim zime, tople postelje, dobrih knjig in filmov v neskončnih večerih. crkljanja pod toplo odejo, belih snežink in puhastih bregov, me to veselje običajno mine z januarjem. Takrat mi zmanjka zaloge sonca.

Sem pogledala napoved. Samo še slabše bo. Madona, kaj naj?

Za spodbudo sebi in tudi drugim…

sonce.jpg

to čudovito fotko sem si sposodila na http://www.slomedia.it/

Očitno tole ni samo nedasemi sindrom, ampak se je nekaj priplazilo skozi zadnja vrata v moje kosti, v mojo glavo, v moje mišice. Nos je verjetno zgrešilo, kot tudi grlo, ne ve pa še, ali bi se konkretno lotilo tudi želodca, ali bi se ga usmililo.

Torej, jutri bom verjetno igrala glavno vlogo v “Nedasemi, ki to ni 3. del” in upam, da vloga ne bo tako naporna kot današnja. Pa sem kljub temu skuhala, pa še šla v trgvino in nesla tri vrečke po zaledenelih pločnikih, pa še pomagala pri urejanju najine tekateka dokumentarcev, pa še vročekrvno navijala za naše, ki so ponovno presenetili (a ne mene, jaz sem verjela vanje :) , bi pa rekla da sodnike). Čaka me samo še nekaj umazane posode, ki pa lahko da bo prespala to noč na pultu in ne v omarah.

Zdaj pa k 5. sezoni Simpsonov, da me ne mine dobra volja.

xZxvHEvH32879913_800x600.jpg

vir:HDDesktopWallpaper.com (but it’s free!!!)

Nič novega, nič posebnega in čeprav sem videla sonček, mi ni uspelo kaj več kot samo najnujnejše. Danes je bil eden tistih dni, ko sem se zvila v klobčič, ko se nisem javljala na klice, ko sem nekaj nezahtevnega skuhala sebi in dragemu, ko se mi še v trgovino ni dalo po mleko.  V takih dneh zbežim v film, knjigo, ali blodim po poteh interneta. V takih dneh želim čim dlje od sebe. Daleč. Da ne slišim klica na pomoč, da ne slišim, da ni prav, kar počnem, da ne rabim veliko, da se mi ni treba tako zelo močno truditi, da bi bila srečna. Le nasmejati se moram. A mi ne uspe.

V filmu, ki sem ga gledala, mi je v ušesil zvenel staveh:” Prvi korak proti sreči je vedno najtežji.” (Shrink 2009). Pa še res je. In če prespim jutranjo uro, se preklopim na “nedasemi” in dan mine, kot ga ne bi bilo.

Starejši zapisi »