Tudi tale objava mi gre malce težko s prstov. Verjetno to ve vsak, ki je kdaj začel s čim novim. Prvi stavek v spisu, poročilu, prve besede pri kakem javnem nagovoru, joj, prve besede pri zagovoru diplome, prvi prispevek na blogu. Nisem človek, ki bi začela in medias res. Rabim uvod, rabim začetek, rabim pomlad, da uživam v poletju.

Rada bi, ne toliko tebi, dragi bralec, kot sama sebi upravičila oz. argumentirala tale “nov začetek” nečesa nepoznanega, začete pogovora z nekom, s tabo. Sploh se ne gre za pomanjkanje pogovorov. Saj vedno najdeš nekoga, ki mu lahko poveš nekaj. Nekaj od stvari, ki te težijo, ki bi jih rad delil. Jaz bi rada sama sebi napisala, si povedala, da je vsak dan darilo, da ima vsak dan bisere, da vsak dan prinese nekaj novega, nekaj lepega. Ja. Rada bi se opozarjala na te lepe stvari v življenju. Vsak dan. In mogoče boš tudi ti postal bolj pozoren…

In danes? Danes je dan začetka. Upam, da ni to še ena mnogih stvari, ki sem jih začela, nadaljevala, a nikoli pripeljala daleč.