Februar 2010


Po 5 mesecih hribovske abstinence sem bla končno spet nad 2000. Kako sem jih pogrešala… Hribe namreč. Pogrešala sem tisti mali črv radovednosti, ki me zvija v želodču na poti do vznožja, skrivnostne nasmehe mojih hribovskih kompanjonov, pogrešala sem leden veter, ki brije do kosti, pogrešala sem sneg, ki se mehek kot maslo vdira pod nogami, ko na pol letim navzdol po hribu in se v mislih vrnem nazaj v otroštvo, ko mi je bil to največji užitek sneženih bregov, pogrešala sem mehke padce po strmini, pogrešala sem gorsko svež zrak, pogrešala sem toplo gorsko sonce, pogrešala sem hribe. Nisem si mislila, da me bo tako prevzelo tole hribolazenje. In prvič sem šla v hrib v popolni hribovski opremi. Prej sem se 2 leti šlepala z nepravimi čevlji, kr neki bundo, volnenimi rokavicami, rukzakom za v šolo itd. In danes, s tapravimi hribovskimi čevlji, spodnjim perilom, majco, hlačami, gamašami, bundo, palicami, nahrbtnikom, kapo, rokavicami, pa še kej, je bilo lazenje v strm zasnežen hrib ob vetru, ki me je na vsake toliko položil v sneg, prava harmonija. Resda sem imela na sebi robe za dobro, zelo dobro slovensko plačo, a se je izplačalo! Naložba za življenje.

Torej danes Viševnik:

p.s. Fotke so pač iz mobilca, temu primerna je tudi kvaliteta. Dobim pa običajno fotke hribovskega kompanjona nekoliko kasneje na CD-ju. Jih dodam takrat, če bo blagovolil :)

Ob vznožju, pot do smučin

Pogled proti dolini iznad smučin

Tu je bilo veter samo slutiti…
Pogled iz prvega sedla proti vrhu

Tik pod vrhom

Celo pot navzgor je nama je družbo delalo sonce, ki pa se je žal kasneje skrilo za oblake :(

Na vrhu je preveč pihalo, da bi sploh pomislila, da bi mobitel povlekla iz žepa. Verjetno bi mi ga odpihnilo na Triglav :)

Pogled proti dolini iz zavetja pod vrhom

in končno meni najljubši spust v dolino po celem snegu… JUPI!!!!!!

Na poti domov v avtu pa še, za zaključek:

YouTube slika preogleda

…kdo bi verjel…

Niti ne tako zelo utrujena sem doma že razmeroma zgodaj, tako da bom še kaj postorila, zvečer pa, kot običajno po hribovskih nedeljah, vroča dišešča sproščujoča kopel ob mehki svetlobi sveč v dvoje (fotke ambienta bom dodala kasneje, ker je zanimiv totalen kontrast gornjim fotkam). Zaradi tega ima tud moj dragi rad, da grem v hribe :)

Ko sem na taščinem vrtu zagledala čudovito temno-zeleno-rjavo regratovo večkrako zvezdo z nazobčanimi kraki sem se ozrla proti travnatem bregu nad hišo. In čez nekaj minut sem z vrečko in nožem marširala v hrib. Na tem hribu ga ni bilo. Razen divjega. Razočaranje. Veliko. Pa sem šla naprej, na drug hrib. Na poti sem srečala prve žafrane, tu pa tam kakega, še čisto zaspanega.

Na sončnem pobočju tadrugega hriba, tam nad hišami, sem jih pa našla. Majhne, temne, običajno v majhnih skupinicah, dva ali trije skupaj. Tako zelo sem jih bila vesela… čepela sem na zimski preprogi, se nastavljala že skoraj vročim sončnim žarkom in počasi, zelo počasi polnila vrečko z malimi regratki. Ko sem jih imela za dobre tri pesti, sem se odpravila nazaj. Ne toliko po pobočju, malo bolj po gozdu. In so me presenetili še zvončki. Jaz imam sicer rožice najraje v naravi, vendar sem za taščo nabrala manjši šopek. In splačalo se je, zaradi mega nasmeha. Potem se nisem mogla upreti skušnjavi in sem se zleknila na toplo suho listje pod drevesom, zaprla oči, srkala sončno toploto, poslušala šumenje vej in ptičje čebljanje. Popolno. Tako bi ležala do popoldanskega hlada, a me je zvila lakota. Domov, na balkon na sonček še strebit regrat, v skledo, oprat in njama njama…

Jutri pa v hribe!!! Kam? Nimam pojma. Kot vedno bo presenečenje. Zvedela bom, ko bom na vrhu. Baje da na eno kratko, z  mojimi lepimi novimi čeveljci :)

Tale Conn Iggulden pa zna. Pisat namreč. Ko sem na policah Leclerca zagledala težko pričakovano paperback Osvajalec (zgodba o Džingiskanu), so vse tri knjige šle v nakupovalni voziček (trdo izdajo sem videla že par mesecev nazaj, a mi je 30€ po knjigi malo veliko, če lahko počakam še malo in bo pol ceneje). V nedeljo sem jo vzela v roke prvi del – Volk s planjav in je nisem spustila, dokler nisem res že komaj gledala. Včeraj prav tako, danes pa se že bližam koncu, 417 strani. Ne morem verjeti, s kako hitrostjo je mogoče brati, če te vsebina pritegne. In ne samo vsebina. Iggulden me je popolnoma očaral že z Imperatorjem. Ko grem na WC, ali kuhat, ali pa ko razmišljam o vsebini v službi se mi zdi, da sem gledala film. Vsaka podrobnost je opisan, vsako čustvo nazorno prikazano, vsaka kapljica krvi omenjena, prav tako kot skriti dotiki, lepi polgedi in topli poljubi. In njegovi pridevniki niso pretirani. In njegov opis scene ni dolgovezen. In vsekakor je avtor zelo dobro naštudiral tako zgodovino, kot tudi način življenja v tistih časih. Sicer ne da sem strokovnjak za življenje nomadov v 13. stoletju, vendar si je pridobil mojo zaupanje ob prebiranju Imperatorja. O Rimljanih in njihovem načinu življenja ter njihovi zgodovini vem bistveno več (po službeni dolžnosti). In sem zelo občutljiva in pozorna na napakice in zdrse in razne lapsuse. Pa večjih nisem našla. Je opaziti, da tudi on po službeni dolžnosti obvlada. Je namreč profesor zgodovine.

Zgodbo o Džingiskanu začne zelo zgodaj, ko je bil le ta še otrok in njegova pot proti vrhu še ni bila jasna. Drugi otrok plemenskega kana (vladarja) ima, skupaj z ostalimi brati, prav zaradi tega otroštvo še bolj naporno, polno preizkušenj z orožji, v vzdržljivosti, tako telesni kot umski. Še nepripravljene pa jih doleti prezgodnja očetova smrt in očetov osebni stražar, zdaj samooklicani kan, jih skupaj z materjo izžene iz plemena…

Osvajalec – Volk s planjav

vir: http://www.poslovni-bazar.si

Sonce. Obilica sonca. Že dopoldan me je obiskal v kuhinji in mi potrdil, da me bo res ob jasnih dnevih gledal celo dopoldan. Popoldan pride pa na kavč v dnevno sobo.

Pa sem se oblekla in šla. Šla raziskovat mrežo poti Šišenskega hriba, Mosteca, Koseškega bajerja… Dve uri sem blodila po potkah, pa po pregledu zemljevida nisem prehodila niti delček celega kompleksa. Moram pa priznat, da so mi všeč. Tako domače, podobno že prehojenim in raziskanim potem Golovca, Rožnika. Le gužva je bila ob taglavnih poteh. Sprehod me je zadovoljil, potolažil, nadomestil hribe. Prijetno utrujena bom šla kuhat kosilo. Popoldan pa… karkoli. Nič mi ni treba, ker sem vse naredila včeraj.

Zaključek poti: v prepolni kanti za papir PVC vrečke s papirjem. A si lahko tako neumen, da tako ločuješ odpadke?

Dragega sem peljala na vlak. Cel vikend bom sama. Sama doma. V miru bom prestavila še tistih nekaj stvari, ki jih prej nisem imela miru prestavit (ker bi moj Mišek imel kaj za povedati, spremembe pa sploh opazil ne bo), prižgala bom dišeče palčke, dala na glas mojo muziko, se spravila za računalnik in naredila še preostanek kataloga, jutri bom brisala prah in sesala, zvečer bom probala ubiti velik kup nezlikanih cot in zraven pogledala kak dober film ali moj sklop zdravniško-detektivskih serij (Grey’s Anatomy, Private Practice, The Mentalist), ki vse prihajajo ven ob petkih, čakajo me tudi še neprebrane strani Nevarnih žena… Upam, da bo jutri vreme tudi za kak sprehod. V nedeljo pa bolj dvomim, da bo za v hribe. Pa nič hudega. Bom pa jogirala.

Kako paše biti kdaj sam doma…

Jah, tale posodobljen blog mi je prav všečen. Glih pravi cajt. Novo domače okolje, nov blog, nov letni čas, super! Tudi vreme kaže na bolje. Po dolgem obdobju takšnih in drugačnih neprijetnih dogodkov, ki so mi jemali čas zase, si bom spet z veseljem vzela čas zase, za jutranje sprehode ali tek, za jogo, za risanje in predvsem za nedeljsko terapevtsko hribolazenje. Prav pogrešam svež gorski zrak, zmagoslavje na vrhu, srečo ob poti navzdol, bolečine v kolenih, otrple mišice in najslajše – večerno vročo kopel po takšni turi. Če bo to nedeljo vreme, grem. Upam, da ne bo prehuda. Zdaj vem, da je bil velik del moje nejevolje, tečnobe, strahov, tesnobe in prepirljivosti posledica nakopičene negativne energije, ki je nisem čistila z telesno aktivnostjo. Ker prelaganje škatel pač ne velja za tovrstno sprostitev. Kot tudi ne vožnje do tašče in nazaj in spet nazaj in nazaj nazaj. Ne smem si spet dovoliti, da opustim svojo rutino aktivnosti. Sem si dovolila ob tastovi smrti in ni bilo dobro. Lahko bi se končalo se huje. Zame. Pa sem splavala nazaj. Zdaj še ni tako hudo, vedar si ne smem dovoliti. Glavo pokonci, zjutraj s kurami pokocni, eno rundo joge, meditacije, čez dan sprehod, vsaj za par desetminut med drevesa, zvečer branje, risanje, sprehodi, joga, vse odvisno od vremena, plačanih tečajev, delovnih obveznosti…

Vsekakor pa ne smem pozabiti na pohvalo. Torej, draga moja Jaz, prav dobro si opravila tole selitev, zelo lepo si uredila vajin domek. Pohvale tudi, ker dokaj redno pišeš tale blog. Iskreno sem mislila, da je to še ena tvojih muh enodnevnic. Čestitke!

Ni več škatel, ni več kupov, ni več vrečk, vse je na svojem mestu. Nervoza se je pomirila. Včeraj zvečer sem se zleknila na kavč v dnevno, se zavila v toplo koco, prižgala lučko na najmanjši jakosti in delala kroge po TV-ju. Gledala butaste nadaljevanke, ki jih sicer ne gledam, zraven zlagala zokne, jedla grickalice in uživala v udobnosti svojega novega doma. Do 2h zjutraj. Me je imelo, da bi kar ostala na kavču in prenočila tam. Tako udobno mi je bilo. Na vsake toliko sem se ozrla po stanovanju in se nasmejala. Zadovoljna sem. Srečna. Lepo mi je. Samo še tale zima mine in sonček posije…

Danes sem ostala doma, da sfiniširava. Obesiva slike po stenah, na prazne police dam kakega od mojih spominkov, pobrišem po tleh, razvijem tepih, zložim še tiste stvari, ki sem jih neurejene dala na svoje mesto…Popoldne bo čas za kak sprehod, za domačo nalogo o obžalovanju, za branje katerega bo priljubljenih blogov. Mogoče tudi kak film v lepi novi dnevni.

Življenje JE lepo. Sploh, ko se dogajajo lepe stvari.

…preseljeni, srečni, utrujeni, prehlajeni (oba), zadovoljni, čeprav še vedno zlagamo, čistimo, pomivamo, prelagamo, sistematiziramo, urejamo, se majčkeno prepiramo.

No, dvojina bi bila sicer slovnično primernejša pri zgornjem stavku. Lahko se zgovarjam, da imava kar nekaj plišastih “družinskih članov” in smo zato “množina”. Lahko pa sem preprosto iskrena (čeprav prejšna trditev drži), da mi dvojina enostavno ne leži. Jo nerada uporabljam. Mi ne gre. Zakaj? Nimam pojma. Je mogoče krivo odraščanje v Velenju? Fenomenalna mi je tudi uporaba dvojiške množine: “Obatri smo šli…”

Starejši zapisi »