Tale Conn Iggulden pa zna. Pisat namreč. Ko sem na policah Leclerca zagledala težko pričakovano paperback Osvajalec (zgodba o Džingiskanu), so vse tri knjige šle v nakupovalni voziček (trdo izdajo sem videla že par mesecev nazaj, a mi je 30€ po knjigi malo veliko, če lahko počakam še malo in bo pol ceneje). V nedeljo sem jo vzela v roke prvi del – Volk s planjav in je nisem spustila, dokler nisem res že komaj gledala. Včeraj prav tako, danes pa se že bližam koncu, 417 strani. Ne morem verjeti, s kako hitrostjo je mogoče brati, če te vsebina pritegne. In ne samo vsebina. Iggulden me je popolnoma očaral že z Imperatorjem. Ko grem na WC, ali kuhat, ali pa ko razmišljam o vsebini v službi se mi zdi, da sem gledala film. Vsaka podrobnost je opisan, vsako čustvo nazorno prikazano, vsaka kapljica krvi omenjena, prav tako kot skriti dotiki, lepi polgedi in topli poljubi. In njegovi pridevniki niso pretirani. In njegov opis scene ni dolgovezen. In vsekakor je avtor zelo dobro naštudiral tako zgodovino, kot tudi način življenja v tistih časih. Sicer ne da sem strokovnjak za življenje nomadov v 13. stoletju, vendar si je pridobil mojo zaupanje ob prebiranju Imperatorja. O Rimljanih in njihovem načinu življenja ter njihovi zgodovini vem bistveno več (po službeni dolžnosti). In sem zelo občutljiva in pozorna na napakice in zdrse in razne lapsuse. Pa večjih nisem našla. Je opaziti, da tudi on po službeni dolžnosti obvlada. Je namreč profesor zgodovine.

Zgodbo o Džingiskanu začne zelo zgodaj, ko je bil le ta še otrok in njegova pot proti vrhu še ni bila jasna. Drugi otrok plemenskega kana (vladarja) ima, skupaj z ostalimi brati, prav zaradi tega otroštvo še bolj naporno, polno preizkušenj z orožji, v vzdržljivosti, tako telesni kot umski. Še nepripravljene pa jih doleti prezgodnja očetova smrt in očetov osebni stražar, zdaj samooklicani kan, jih skupaj z materjo izžene iz plemena…

Osvajalec – Volk s planjav

vir: http://www.poslovni-bazar.si