Ko sem na taščinem vrtu zagledala čudovito temno-zeleno-rjavo regratovo večkrako zvezdo z nazobčanimi kraki sem se ozrla proti travnatem bregu nad hišo. In čez nekaj minut sem z vrečko in nožem marširala v hrib. Na tem hribu ga ni bilo. Razen divjega. Razočaranje. Veliko. Pa sem šla naprej, na drug hrib. Na poti sem srečala prve žafrane, tu pa tam kakega, še čisto zaspanega.

Na sončnem pobočju tadrugega hriba, tam nad hišami, sem jih pa našla. Majhne, temne, običajno v majhnih skupinicah, dva ali trije skupaj. Tako zelo sem jih bila vesela… čepela sem na zimski preprogi, se nastavljala že skoraj vročim sončnim žarkom in počasi, zelo počasi polnila vrečko z malimi regratki. Ko sem jih imela za dobre tri pesti, sem se odpravila nazaj. Ne toliko po pobočju, malo bolj po gozdu. In so me presenetili še zvončki. Jaz imam sicer rožice najraje v naravi, vendar sem za taščo nabrala manjši šopek. In splačalo se je, zaradi mega nasmeha. Potem se nisem mogla upreti skušnjavi in sem se zleknila na toplo suho listje pod drevesom, zaprla oči, srkala sončno toploto, poslušala šumenje vej in ptičje čebljanje. Popolno. Tako bi ležala do popoldanskega hlada, a me je zvila lakota. Domov, na balkon na sonček še strebit regrat, v skledo, oprat in njama njama…

Jutri pa v hribe!!! Kam? Nimam pojma. Kot vedno bo presenečenje. Zvedela bom, ko bom na vrhu. Baje da na eno kratko, z  mojimi lepimi novimi čeveljci :)