Marec 2010


Zaradi pestrega doganjanja, tako v službi, kot v najinem gnezdecu, sva kar malo zapostavila od dragega mamo. Že tri vikende smo jo pustili samo (tudi od dragega brat in njegova nista utegnila). Pa sem jo poklicala in že javila se mi je z zlomljenim glasom. Običajno razigran “Super!” kot odgovor na moje vprašanje kako je, je zamenjal “Mah, kaj čem rečt…”. Sledila je tišina. Jaz nisem niti vedela, kaj naj ji rečem, ona je verjetno pogoltnila cmok. Nisem vajena od te ženske, ki je bila v najhujših dneh, ob smrti moža, tedne in še mesece po njej neverjetno nasmejana, vedra in optimistična, predvsem optimistična, da je zdaj, skoraj 5 mesecev po izgubi moža totalno sesuta. Ne vem, kako naj ji pomagam, verjetno ji sploh ne morem. Kot pravi ona, mora sama skozi to krizno obdobje. Da četudi bi bili vsi doma, bi se zavlekla na samo in jokala.

Je ta kriza posledica tega, da smo jo prvič po petih mesecih pustili samo za več kot dva vikenda? Ali dejansko pride najhujša kriza za tabo, čez nekaj časa? So krivi daljši dnevi in sonce in rožice in ptički, ki jih je imel tako rad? Mogoče se pa ne bi skrivala v kotičkih, če bi bila doma.

Ne, ne smem si očitati, da me ni tam. Imam svoje življenje. katerega del je vsekakor tudi ona in jo imam zelo rada, a vendar sem jaz na prvem mestu. In tudi ta vikend naju ne bo, ker grva po dveh mesecih k mojim staršem domov (bratec ima maturantski ples :) ). Nimava si kaj očitati, ker sva ji res bila na voljo in se res trudila in ji bila v oporo ves ta čas. Celo moj dragi me je presenetil, ker je izjemno otoplil odnos s svojo materjo (hvala bogu!) v tem času.

Se pa sprašujem… je bolje, da ji še vedno visimo za vratom vsak vikend in jo zabavamo, ali naj se le malce umikamo, da bo sama v miru prebolela bolečino, ki se mora izjokati… Sama ne vem, ker (še) nisem izgubila nikogar  od najbližnjih. Ko jo vrpašam, reče, da ni treba. Ampak vem, da tudi če bi bilo treba, bi bil odgovor isti, ker nas noče obremenjevat.

Torej…

Še vedno premlevam dogodke prejšnjega tedna, ki so jih včerajšnji še dodatno začinili. Bolj na šarf. In vedno bolj mi je jasna slika glavnega krivca, ki sem ga našla že v odgovoru na komentarje prejšnjega zapisa.

Včerajšnja začimba spoznanja:

Včeraj sva šla z dragim skupaj v trgovino po fasngo, ter dragi na bankomat po polovico najemnine. ker sva se nedavno preselila, je najemnina seveda višja. Ker dragi še študira oz. popravlja še stare grehe, sva se dogovorila, da bom jaz, kot samozaposlena z dokaj rednim dohodkom nekaj časa malo več prospevala v družinski proračun, on pa bo poskrbel za študij. Meseci so tekli, ena seminarska opravljena, nakar ses je zataknilo, kljub prigovarjanju, spodbujanju, pogovorih… Pogovor na temo življenjskih stroškov je bil v včerajšnji situaciji neizogiben. Dobesedno ustrelil me je z izjavo: “Jaz bom do septembra delal, potem bomo pa vidli, kako bo s faksom. Mislim, da nima vztrajati v nečem, kar mi ne gre. Učenje, študij, debatiranje, vse to mi gre, a pisanje mi NE gre. Ne znam. Ne zmorem. Ne morem več.”

Pot iz Rudnika do Šiške je bil poln solza, vprašanj zakaj in kako, enostavno mi ni bilo jasno, kako lahko tako preprosto obupa. Obupa nad samim sabo. Sesulo mi je vsa moja pričakovanja. Bila sem razočarana. Bridko razočarana nad njim. Nad njegovo brezvoljo.

Pa pravijo, da se juha ne poje tako vroča kot se skuha. Pa še prav imajo. Doma sva vse skupaj še enkrat premlela, jaz sem doumela vzrok mojega kolapsa, da ni kriv on, ampak jaz in moja “perfect picture”. Moja nesposobnost sprejeti življenje tako kot je. Sprejeti slabo, sprejeti dobro. In sem se mu opravičila za obtožbe, mu zagotovila, da mu bom stala ob strani ne glede na to, kako se bo odločil, ampak da se mi vseeno zdi škoda, da bi obupal, kajti vem, da mu je ta študij pisan na kožo. In ponudila sem mu pomoč, takšno ali drugačno. In mi je odleglo. On pa mi je razložil, da je res včasih mogoče bolje odnehati in vlagati energijo v kaj bolj plodnega, razložil, da se to kuha v njemu že nekaj časa in da mu je zelo zelo grozno, ker nima kaj pokazati. Sledili so prijetni trenutki nežnosti, stiskanja, pogovarjanja o nepomembnih stvareh…  Oba sva se olajšala. Oba sva pozabila na pričakovanja. In danes me pokliče v službo in mi pove, naj pogledam mejl. Prejela sem prve tričetrt strani seminarske naloge, ki jo piše oz. bolje rečeno se jo spravlja pisati že tri leta. Sreča je bila že v tem trenutku nepopisna, in se je še stopnjevala, ko sem tekst brala. V nasprotju z vsemi njegovimi prejšnjimi “na horuk” teksti je bil to resnično dobro napisan znanstven tekst, ki je izhajal iz teorije, podprte s citati, z vpletenim lastnim razmišljanjem in stališči. Nepričakovano je povzročilo srečo in radost. In upanje.

In okolje narekuje, da neprestano nekaj pričakujemo. Da bomo po izobrazbi dobili služno. Seveda, da se bomo izšolali. Mi in tisti nam blizu. Da bomo imeli ljubečega partnerja, najmanj dva otroka, seveda ne prepozno, in za otroka pričakujemo, da bosta zdrava. In pametna. In  lepa. Pričakujemo, da bodo naši starši kot vestni babice in dedki tudi pazili na njih, ko si zahočemo. Pričakujemo, da se bodo otroci, tako kot mi, izšolali, dobili službo, otroke… Pričakujemo, brez hvala lepa za to, kar imamo.

Pričakovanja…

ubijajo srečo.  Tista pričakovanja, ki jih imaš za samoumevna, za katerih uresničitev ne misliš vlagati energije. Pričakovanja so plehka. Pričakovanje je k*rba. Dolgoročno e prinese nič dobrega. Če se ti uresniči pričakovano, je ok. Ampak samo ok. Če se ne uresniči, je cela štala. Če pa ne pričakujemo je zgodba povsem drugačna. Lepša. Srečnejša. Always has a happy ending.

vir: http://blog.horizonfarm.ca

Za mano je naporen teden. In tile upam da zadnji snežni napadi niso prav nič pripomogli k boljšemu počutju. To, da je bilo v službi zelo pestro ni nič novega. Zelo veliko dela, ki pa ga, hvala bogu, zelo rada opravljam in mi je v veselje.

Ker se delno skrivam pod psevdonimom, mi bo tale zapis olajšane duše, ker je dokaj intimen. In ga verjetno ne bom delila z znanci, in kolegi, verjetno še s prijatelji ne…

Že v prvem tednu meseca bi morali biti “tisti dnevi”. Pa jih ni in ni bilo… Pa sem začela razmišljati o mali pikici in o tem, če sem že pripravljena biti mami. Se je moje stanje že toliko izboljšalo, da lahko prevzamem odgovornost za še eno živo bitje? Od nekdaj obožujem otroke, vendar se zavedam, da to ni merilo za “biti dobra mama”. Bom znala posrbeti zanj in tudi zase? Da. Sem pripravljena. Pa je moj dragi pripravljen na očetovstvo? Če pogledam čisto s praktičnega vidika, ko včasih še zase ne more poskrbeti in mu moram dobesedno v roke potisniti kako stvar, da jo vidi, pa jaz popravljati in šraufati, da o kuhi ne govorim… Je pa čustveno bolj zrel in imam občutek, da bo znal vzgajati otroka z mirno besedo v pravičnosti, z zavestjo, da je otrok osebnost, s pravico do lastnega mnenja (saj ne, da se jaz tega ne zavedam, ampak velikokrat podležem posledicam lastne vzgoje, ko sem morala delati tako, kot mi je bilo rečeno…) Zaključek: zelo verjetno bo tudi on to zmogel. Jaz z njegovo pomočjo in on z mojo.

Pa sem šla po test, v ponedeljek, med službo. Ker nisem hotela izvedeti takšne ali drugačne novice na službenem wc-ju, sem počakala do doma. takoj letela na wc, ker me je že krepko tiščalo, saj se zadnje par ur službe tiščala, da ja ne bi zmanjkalo, ko bom prišla domov. In… nič. Prostorček s srčkom je ostal prazen. In sem ponovila test čez nekaj dni. Spet prazen.

Razočarana? Ja. Čeprav sva imela v načrtu “slečt lulčka” konec maja (zaradi prispevkov za porodniško) in potem, ko bo, pa bo. Tačas bo pa dragi lepo študiral in (upajoč da res) doštudiral, jaz pa bom še bolje.  Zdaj pa mi kar ne da miru. Moje dojke ne zatekajo, nič kaj več ne hodim lulat, nič… Samo lačna sem. In verjetno je lačno samo moje razočaranje…

vir: http://www.images-photography-pictures.net (avtor: childish david)

Jaz imam običajno vse splanirano. Načrtujem obisk, delo posameznega dne v službi, načrtujem katerega v mesecu bi bilo najbolje zanositi, načrtujem koliko otrok bi imela, načrtujem svojo kariero, v glavi imam načrt najine hiške, načrtujem dopuste, načrtujem večino svojih stvari v življenju. Kar pa je daleč od tega, kaj se mi dogaja v življenju. Vedno znova mi načrte podre tok življenja. Kot bi mi vedno znova hotelo pokazati, da je brez veze. Da nima smisla toliko energije potrošiti z načrtovanjem. Da življenje teče svojo pot, da ne moremo vplivati na lastno usodo. Da se stvari zgodijo v skladu z načrtom, ki presega mojega.  Zgodijo se stvari, boljše, kot bi si jih lahko zamislila, in tudi veliko bolj grozne, kot jih prenese moja načrtovalna domišljija.

Pa sem potem načrtno ne načrtovala. Pa je bla katastrofa, ker so običajno sledila negativna presenečenja. Takrat pride umazan tok življenja, počasen in blaten. Ker brez načrta ne dam vse od sebe. Ker sem brez načrta izgubljena. Načrt in načrtovanje me pomirja. Mi daje občutek, da bo vse ok. Brez načrta pa se zame čas kar nekako ustavi in izgubi smisel. Ugasne se luč.

Danes sem ostala doma, ker sem imela polno glavo dela čez teden, garala sem cel dan, po službi še doma, do noči. Pa sem dala na off. Brez načrta za današnji dan. “Go with the flow” sem rekla. Beda. Spala sem itak samo do devetih, pa še to vključno s podaljški, celo dopoldne sem bla munjena, brala knjigo, gledala tv, še kuhala nisem, je kuhal dragi (to pomeni halo, hrana?), posoda od zajtrka in malce pa je še vedno nepomita v koritu. Tako je brez načrta. Kot bi se z mislimi naravnala na NIČ. Preklop iz načrtovanega VSE na NIČ. Moč uma…

In kaj bom jutri počela? Nekam bom šla. Nimam pojma kam. Pa pospravila bom. Zokne bom že zdaj zložila. Pa likat bo treba. Za okna pomit je še premrzlo, tako kot za rože presajat. Mogoče jih bom pa noter na tleh presadila… Pa risbe moram dokončati. Nedelja bo za hribe? Hope so…

Sej ne vem, kako se to lahko sploh zgodi, ni mi jasno, ali je to kriv avtor knjige, kar močno dvomim, še bolj neverjetno je pa, da bi tako zelo zaj**** prevajalci ali uredniki ali whoever, ki sodeluje pri slovenski izdaji knjige. Ker zadeva ni neka mala stvar, nek mali za**b, vejica, črka ali napačen odstavek…

Zajeb*** so ime junakinje!!!!! V drugem delu Osvajalca je ime Džingisove matere zamenjano z drugim likom iz prve knjige (ki pa se v drugem delu še ni pojavila, pa sem prišla do polovice). How the f*** can that happen???? Mogoče niti ne bi opazila tega, če ne bi brala knjigo eno za drugo (ali pač?), kot to ni opazila sodelavka. V načrtu imam nekje v kaki knjižnici dobiti angleški izvod in tam preveriti zadevo. Na netu sem že iskala scan ali digitalno verzijo, pa je ne najdem.

Kdo je kriv? Avtor? Prevajalec? Urednik?

Ko pa najdem krivca, zlepa ne povoham več knjig, ki so se jih dotaknili. No, malce pretirava tale trenutna vroča kri v mojih žilah, ampak… kar je preveč je pa preveč. Men se to zdi čista KATASTROFA! Kako lahko? Ali soustvarjalci sploh preberejo te knjige?

Ker zgodba je res dobra, jezik je izjemno slikovit, vse skupaj čudovito, če izvzamem ta mega feler…

p.s. Se opravičujem za tolikšno število neprimernih, napol zamolčanih besed povezanih s spolnostjo, a sem morala malce spustiti pritisk pod pokrovko… :)

Lep večer.

Neverjetno, kak stroj je naše telo. Ob navadnih dneh nisem nevem kak jedec, jem prej malo kot veliko, pa še to bolj ali manj solate, sadje ipd. Ob tistih dnevih, sploh en dan pred prvim dnevom bi pa pojedla vola in pol. No, vola ravno ne, ker mi meso ne diši, količina hrane, ki jo zaužijem, pa se po moji oceni podvoji. In kljub sicer običajnemu zajtrku, prigrizku med zajtrkom in malico, neobičajno konkretno malico (res zvrhano skledo solate z nesolatnimi dodatki stročnic, oliv, sojinega sira), ki ji je sledil slasten polnozrnat sendvič z zelenjavnim polpetom, potem še cela vrečka oreškov, pa sem prišla domov s tako luknjo v želodcu, kot ne bi cel dan nič jedla. In zdaj se mi kuha proso, pa zraven zelenjava, mal sojine omake, sojina smetana, pa mmmmm… lačnaaaaaaaaa. Še mal, pa bo. Dragemu se še skuha krompir, da mu ga zmučkam. Še 10 minut. O čem bi še lahko pislala 10 minut, da mi čimprej mine, če pa sem lačna. Hja. Zakaj pa jaz ne jem z dragim tega zmučkanga krompirja? Ker krompirja ne maram. Verjetno sem se ga prenajedla kot otrok, ker smo ga res jedli skor vsak dan. Pečen, kuhan v kosih, pa zmučkan, pa restan (sploh bljak), pa v pečici,  pa v juhi, pa pomfri (al pa bonfri ;) , kakorkoli je isto sranje, tako okus, kot slovnično), pa v oblicah s putrom, skratka krompir je bil pr naši hiši zakon. Zato ga pa zdaj, ko sem jaz gazda v kuhinji, pripravljam samo mojemu dragemu. Enaka usoda je doletela Evrokrem oz. Kinder lado (danes Nutelo). Ker sem ga kot otrok pojedla ogromno, zjutraj, če ni bilo mame doma tudi za kosilo, potem še za večerjo, pa v palačinkah, pa še kje, tud na žlico, se mi je zagravžala. In zdaj takih in podobnih zadev videt ne morem. Sladko…. mmmm… še mam kako čokolado? Mam, itak, vedno pripravljeno za tiste dni. Tisto z velik kakava, tako grenko, taka mi paše. Noro paše. Tako da se počasi tali košček za koščkom v ustih. Eno vrstico znam žulit v ustih tud celo uro. Običajno zraven kakega romantično-nerazmišljujočega filma, ki mi tud pašejo v teh dneh. Dobro, da jih ima moj dragi vedno nekaj na zalogi, kljub temu da ne presežejo ocene 6 na IMBD-ju.

Zdej pa grem jz krompir mučkat, trebit solato in mešat zelenjavo. Dober tek!