Jaz imam običajno vse splanirano. Načrtujem obisk, delo posameznega dne v službi, načrtujem katerega v mesecu bi bilo najbolje zanositi, načrtujem koliko otrok bi imela, načrtujem svojo kariero, v glavi imam načrt najine hiške, načrtujem dopuste, načrtujem večino svojih stvari v življenju. Kar pa je daleč od tega, kaj se mi dogaja v življenju. Vedno znova mi načrte podre tok življenja. Kot bi mi vedno znova hotelo pokazati, da je brez veze. Da nima smisla toliko energije potrošiti z načrtovanjem. Da življenje teče svojo pot, da ne moremo vplivati na lastno usodo. Da se stvari zgodijo v skladu z načrtom, ki presega mojega.  Zgodijo se stvari, boljše, kot bi si jih lahko zamislila, in tudi veliko bolj grozne, kot jih prenese moja načrtovalna domišljija.

Pa sem potem načrtno ne načrtovala. Pa je bla katastrofa, ker so običajno sledila negativna presenečenja. Takrat pride umazan tok življenja, počasen in blaten. Ker brez načrta ne dam vse od sebe. Ker sem brez načrta izgubljena. Načrt in načrtovanje me pomirja. Mi daje občutek, da bo vse ok. Brez načrta pa se zame čas kar nekako ustavi in izgubi smisel. Ugasne se luč.

Danes sem ostala doma, ker sem imela polno glavo dela čez teden, garala sem cel dan, po službi še doma, do noči. Pa sem dala na off. Brez načrta za današnji dan. “Go with the flow” sem rekla. Beda. Spala sem itak samo do devetih, pa še to vključno s podaljški, celo dopoldne sem bla munjena, brala knjigo, gledala tv, še kuhala nisem, je kuhal dragi (to pomeni halo, hrana?), posoda od zajtrka in malce pa je še vedno nepomita v koritu. Tako je brez načrta. Kot bi se z mislimi naravnala na NIČ. Preklop iz načrtovanega VSE na NIČ. Moč uma…

In kaj bom jutri počela? Nekam bom šla. Nimam pojma kam. Pa pospravila bom. Zokne bom že zdaj zložila. Pa likat bo treba. Za okna pomit je še premrzlo, tako kot za rože presajat. Mogoče jih bom pa noter na tleh presadila… Pa risbe moram dokončati. Nedelja bo za hribe? Hope so…