Zaradi pestrega doganjanja, tako v službi, kot v najinem gnezdecu, sva kar malo zapostavila od dragega mamo. Že tri vikende smo jo pustili samo (tudi od dragega brat in njegova nista utegnila). Pa sem jo poklicala in že javila se mi je z zlomljenim glasom. Običajno razigran “Super!” kot odgovor na moje vprašanje kako je, je zamenjal “Mah, kaj čem rečt…”. Sledila je tišina. Jaz nisem niti vedela, kaj naj ji rečem, ona je verjetno pogoltnila cmok. Nisem vajena od te ženske, ki je bila v najhujših dneh, ob smrti moža, tedne in še mesece po njej neverjetno nasmejana, vedra in optimistična, predvsem optimistična, da je zdaj, skoraj 5 mesecev po izgubi moža totalno sesuta. Ne vem, kako naj ji pomagam, verjetno ji sploh ne morem. Kot pravi ona, mora sama skozi to krizno obdobje. Da četudi bi bili vsi doma, bi se zavlekla na samo in jokala.

Je ta kriza posledica tega, da smo jo prvič po petih mesecih pustili samo za več kot dva vikenda? Ali dejansko pride najhujša kriza za tabo, čez nekaj časa? So krivi daljši dnevi in sonce in rožice in ptički, ki jih je imel tako rad? Mogoče se pa ne bi skrivala v kotičkih, če bi bila doma.

Ne, ne smem si očitati, da me ni tam. Imam svoje življenje. katerega del je vsekakor tudi ona in jo imam zelo rada, a vendar sem jaz na prvem mestu. In tudi ta vikend naju ne bo, ker grva po dveh mesecih k mojim staršem domov (bratec ima maturantski ples :) ). Nimava si kaj očitati, ker sva ji res bila na voljo in se res trudila in ji bila v oporo ves ta čas. Celo moj dragi me je presenetil, ker je izjemno otoplil odnos s svojo materjo (hvala bogu!) v tem času.

Se pa sprašujem… je bolje, da ji še vedno visimo za vratom vsak vikend in jo zabavamo, ali naj se le malce umikamo, da bo sama v miru prebolela bolečino, ki se mora izjokati… Sama ne vem, ker (še) nisem izgubila nikogar  od najbližnjih. Ko jo vrpašam, reče, da ni treba. Ampak vem, da tudi če bi bilo treba, bi bil odgovor isti, ker nas noče obremenjevat.

Torej…