April 2010


Kaj storiti, če se je trnje zapelo za hlače in ne pusti naprej?

Ali povleči nogo in strgati hlače, rastlino in po možnosti stakniti še hudo prasko?

Ali se ustaviti, pogledati in preveriti situacijo, odpleti vejevje in narahlo stakniti trnje in previdno oditi naprej…

Vsak ve, kateri odgovor je pravilen. A običajno v taki situaciji potegneš nogo in odhitiš naprej. Kot bi jaz najraje. Da bi bilo čimprej mimo. Spakirala in šla. Pa bo preveč strganin in razcefranih ran, ki jih bo težko (za)celiti.

VIR: http://www.najblog.com

Kako čudovito je opazovati samega sebe a poti do sanj, in kako hudo je čutiti bolečino zaradi trnja, ki leži po tleh in se oprijema in reže po gležnjih in poskuša preprečiti napredek…

Vendar sanje so vredne vsake kaplje krvi.

Kako čudovito boleče je. In tako boleče čudovito!

VIR: http://www.rtvslo.si

Včeraj se je začelo. Imela sem namen le očistiti okna, pa sem potem videla še svinjarijo na stopnišču na atrij, pa sem jih zribala. Pa okenske police, pa okvirje, pa pajčevina po kotih, pa korito za rože, ki ga nihče ni obrisal že najmanj pet let… potem so me na kavč položili krči. Tisti mesečni. A danes se zgodba nadaljuje… Čist nehote sem začela pucat računalnih, zlagat nametane fajle v primerne folderje, brisat stare neaktualne fajle, sortirat vse fajle v mapah: Razno, Niso smeti, Ne briši!!!, Novo download ipd. In začenjajo me motiti vsi ti kao zloženi papirji na polici poleg računalnika. Podobno kot fajli v računalniku so papirji le dani na polico Razno, Ne meči stran!!!… in mislim, da bo tole naslednje. Potem bom še videla, ker me zna tale mesečni čut za urejenost gnezda prav presenetiti. Bom izkoristila tele par dni, dokler bo pač trajalo in se ne bom pustila dosti motiti. Edino posesal bo pa on.

In pravijo, da nisem edina. Ko sem povedala bratu od njega, kaj počnem, me je takoj vprašal, če mam menstruacijo. Seveda. Očitno so te stvari v praspominu, zapisane v gene, ker domek, najsi bo to jama, zemljanka (v zemljo vkopano bivališče, značilno za slovanske narode tam od 6./7. stol. dalje), iz gline izdelana enoprostorka, mala hiška ali garsonjera, mora biti urejena…

VIR: http://www.paulabecker.com

…ne danes, ne jutri, ampak kmalu. Lepšemu jutri naproti, naproti prijaznejši besedi, čistejši sreči, življenju. In poleg milijon ostalih razlogov imam zdaj še enega. In ta en razlog mi zdaj daje moč, moč, da še malce potrpim, moč, da se smejem kljub neskončni utrujenosti, moč, da gledam sonce, moč, da ne obupam nad življenjem…

Šla bom…

Kmalu…

VIR: http://calamitykim.typepad.com
…prihajam!!!

Življenje nam vedno ponudi svoje rešitve, ki nikoli niso take, kot smo si zamislili. In zelo rado kdaj kaj zakomplicira, da preizkusi našo vztrajnost in moč, če smo pripravljeni na nekaj lepšega, boljšega. In potem še sami radi dodatno kaj zakompliciramo, ker nismo pripravljeni na ponujeno priložnost (popolnoma drugačno, kot smo si jo predstavljali) in tako nam priložnost velikokrat dobesedno spolzi iz rok…

Pa je stvar zelo preprosta… treba je samo biti odprtih rok in misli, začrtati cilje in ne poti, in to zelo zelo jasno, zaradi sebe, ker je tako lažje, če je slika jasna in da bo “un tam gori” vedel, kaj mora iskati. In našel bo najboljšo pot. Čeprav velikokrat na prvi pogled ne bo videti tako.

Meni je serviral kar zanimiv meni v zadnjih nekaj dnevih in trudim se upoštevati zgoraj napisano… “pusti se presenetiti”.

vir: http://lorenzlammens.com

p.s. tako majico bi nosila te dni…

Danes sem razmišljala o najsrečnejših trenutkih mojega otroštva…

…ko sem se brez nadzora potikala po stričvi kmetiji in ure in ure čepela v toplem hlevu in se pogovarjala s kravicami…

…ko sem se cele dneve potikala po gozdu, plezala po nizkih vejah, čepela v krošnji in sanjarila o svetu (običajno takrat, ko so pri stari mami klali, ker nisem hotela biti niti blizu, pa še pogrešal me ni nihče)…

…ko mi je ati dal v roke tapravi tavelik kramp v odgovor na mojo prošnjo, da bi tudi jaz kopala jarke (kot so to počeli ostali odrasli, ko smo zidali vikend)…

…ko sem se gungala tako visoko, da sem dosegla veje bližnje jablane…

…ko mi je babica pustila seči z obema rokama v pleteno košaro polno oluščenega fižola…

…ko sem v zamaknjenem stanju gledala Grizzly Adamsa in sanjala o življenju tam gor z medvedkom…

…ko so se odrasli pogovarjali z mano kot s človekom in ne kot otrokom (taki so bili izjemno redki)…

…ko sem se v nedeljo zvečer sveže skopana zavila v sveže diščeče mehke rjuhe Sarah-Key…

takrat sem bila res srečen otrok.

In še vedno se rada gungam in še vedno obožujem sveže rjuhe in še vedno se rada potikam brez nadzora, tudi po gozdu, stric krav nima več, babica je umrla, mami pa fižol kupuje…

Danes sem si zaželela, da bi živela v hiški, kjer je živela moja stara mama, na vrhu hriba, s kar nekaj zemlje krog in krog in bi vstajala s soncem in bi delala. Delala z zemljo in ne za računalnikom. Skrbela bi za rožice, travo, skrbela bi za korenje in krompir, za solato in peteršilj, skrbela bi za mucice in psa, skrbela bi zase. In občutila sem blažen mir. Pomirila sem se. Kako zelo zelo bi živela tako…

Mogoče pa so vse moje težave, problemi, nevšečnosti, predvsem pa notranji nemir vzrok temu, da sem bila vzeta zemlji…

da sem preživela otroštvo nekje visoko nad betonom namesto na trdni rodovitni zemlji…

da sem se podila po betonskih ulicah mimo poscanih blokovskih vogalov namesto bosonoga po zeleni trati…

da sem se igrala na mrzlem mračnem stopnišču z barbikami namesto na toplem soncu s korenčki, krompirčki in žaklovinastimi lutkami z gumbastimi očmi…

Z vsakim dnem je v meni glasnejši klic narave, ki ga ne utišajo ne hribi, ne sprehodi po ljubljanskih gričkih, za silo ga utišam na maminem vrtu, kjer se uležem na zemljo (ne upoštevaje črke R v imenu meseca), grizljam kislico in črpam energijo, kjer z veseljem pograbim travo, kjer s še večim veseljem poplejem po vrtu (če me mami ne vidi, če me zaloti mi reče, da naj uživam in ne delam…  pa ji rečem, saj uživam.)

Tako rada bi šla. Jutri. Tja, v hribe. Ne bi nesla veliko s sabo. Ker tam bi bila srečna brez vsega tega. Tako srečna.

Tako srečna bi tam obdana z gozdovi nosila novo življenje pod srcem, tako srečna bi mu ponudila krompirček s tumpastim noskom, da se igra, tako srečna bi hodila z njim opazovati mlade mucice, če so že spregledale, tako zelo zelo bi bila srečna, ko bi mi otrok nabral travniških rož…

In kako žalostna sem zdaj, tu, sredi Šiške, sicer hvala bogu v hiški z atrijem, ki je obdan z visokimi sivimi bloki. Kako žalostna, ker je moj dragi tako zelo srečen zaprt v stanovanju med asfaltiranimi ulicami, tako žalostna, ker je alergičen na travo, na lesko, na sto različic cvetnega praha, na plesen v lončnicah, na pršice… Tako žalostna, ker vem… da, vem, da nekega dne ne bo več moj dragi…

Tako rada bi šla. Tja, v hribe…

Slika je simbolična. Resničnost je lepša... (vir: http://bundlebit.com)

Od dneva, ko sem podvomila v to, da je z mojim dragim to to, da je on tisti, s katerim bi preživela svoje preostalo življenje, je moj dvom iz dneva v dan večji… Vedno bolj dvomim, da bom z njim lahko zrasla do neba, dvomim, da bom z njim lahko vzgojila otroke v stiku z naravo v aktivnem vsakdanu, vedno bolj čutim, da me duši. In ko pomislim, kako bi letela, če bi bila sama… In nek tih občutek je nekje globoko, da me čaka nekje nekaj boljšega… ali pa je to samo želja. Pa ga imam rada. Zelo zelo. Vendar imam sebe bolj rada. In ker se bom morala krepko truditi in delati na sebi, kar bo prineslo veliko in velike spremembe, ki pa mislim, da jim moj dragi ne bo dorasel. Oz. že zdaj jim ni…” A spet greš v hribe?” … in kisel obraz. Ne mara poslušati o mojih terapevtskih urah in na že skoraj prošnjo, da ga lahko spozna in se pogovori z njim, kar bi jaz bila zelo vesela, ni odgovoril nič. Še: “Ne vem…” ni rekel. Ali pa: “Nič.” kot običajno. Če bi on hodil na terapije bi me zelo zanimalo, kaj dogaja z njim. In bi mu pomagala. On se pa umika. Umikava se drug od drugega. Najbližje sem mu, ko imam izjemno slab dan in sem cel dan doma. Kot on. Takrat sva skupaj. Če sem aktivna, me ne dohiteva. In vedno manj skupnega… To me zelo zelo boli. Nerad se vozi, potuje po Sloveniji, ne mara narave, hribov, sprehodov po naravi, ne mara morja, ne mara cvetja… On bi rolal po ulicah, se sprehajal po pločniku. Po mestu. Če se jaz ne bi toliko potrudila in igrala tiste blesave karte z njim, bi ne počela nič skupaj, razen spala. Še jeva ne skupaj, ker ne mara zelenjave in mu v moje nezadovoljstvo pripravljam nezdrave obroke mesa in kemije v raznih omakah. Kako bom s takim človekom imela hiško na gričku

? Je dovolj to, da se imava rada, čeprav sva si totalno različna? Je dovolj, da ga imam rada, čeprav me ne izpopolnjuje? Mi res e daje več dovolj? Mi tudi prej ni, pa sem bila slepa, ker sem hotela verjeti v najino pravljico? Se mi zato življenje ustavlja, ker ne morem naprej? Ker me ustavlja? Ker me on ne pusti naprej oz. jaz nočem naprej, ker se oziram nazaj?

VIR: http://thomasvillefamily.com

Starejši zapisi »