Danes sem si zaželela, da bi živela v hiški, kjer je živela moja stara mama, na vrhu hriba, s kar nekaj zemlje krog in krog in bi vstajala s soncem in bi delala. Delala z zemljo in ne za računalnikom. Skrbela bi za rožice, travo, skrbela bi za korenje in krompir, za solato in peteršilj, skrbela bi za mucice in psa, skrbela bi zase. In občutila sem blažen mir. Pomirila sem se. Kako zelo zelo bi živela tako…

Mogoče pa so vse moje težave, problemi, nevšečnosti, predvsem pa notranji nemir vzrok temu, da sem bila vzeta zemlji…

da sem preživela otroštvo nekje visoko nad betonom namesto na trdni rodovitni zemlji…

da sem se podila po betonskih ulicah mimo poscanih blokovskih vogalov namesto bosonoga po zeleni trati…

da sem se igrala na mrzlem mračnem stopnišču z barbikami namesto na toplem soncu s korenčki, krompirčki in žaklovinastimi lutkami z gumbastimi očmi…

Z vsakim dnem je v meni glasnejši klic narave, ki ga ne utišajo ne hribi, ne sprehodi po ljubljanskih gričkih, za silo ga utišam na maminem vrtu, kjer se uležem na zemljo (ne upoštevaje črke R v imenu meseca), grizljam kislico in črpam energijo, kjer z veseljem pograbim travo, kjer s še večim veseljem poplejem po vrtu (če me mami ne vidi, če me zaloti mi reče, da naj uživam in ne delam…  pa ji rečem, saj uživam.)

Tako rada bi šla. Jutri. Tja, v hribe. Ne bi nesla veliko s sabo. Ker tam bi bila srečna brez vsega tega. Tako srečna.

Tako srečna bi tam obdana z gozdovi nosila novo življenje pod srcem, tako srečna bi mu ponudila krompirček s tumpastim noskom, da se igra, tako srečna bi hodila z njim opazovati mlade mucice, če so že spregledale, tako zelo zelo bi bila srečna, ko bi mi otrok nabral travniških rož…

In kako žalostna sem zdaj, tu, sredi Šiške, sicer hvala bogu v hiški z atrijem, ki je obdan z visokimi sivimi bloki. Kako žalostna, ker je moj dragi tako zelo srečen zaprt v stanovanju med asfaltiranimi ulicami, tako žalostna, ker je alergičen na travo, na lesko, na sto različic cvetnega praha, na plesen v lončnicah, na pršice… Tako žalostna, ker vem… da, vem, da nekega dne ne bo več moj dragi…

Tako rada bi šla. Tja, v hribe…

Slika je simbolična. Resničnost je lepša... (vir: http://bundlebit.com)