Maj 2010


Mir… Tišina… Iz računalnika tiho igra umirjajoča glasba z nežnim ženskim vokalom. Lahko bi temu rekla tudi meditativna glasba. V kotu sobe nad omaro medlo sveti moja oranžna bučka. In navidezno greje sobo. Polni jo s toplo, domačo svetlobo. Na kavču ležita Enki in Hipo, moja plišasta prijatelja, ostali (plišasti prijatelji namreč) so se udomačilii v spalnici, kjer me ponoči varujejo hudih sanj. Vsi smo se udomačili. Vsi smo si oddahnili.

Razigran otroški vrvež okrog hiše se je umiril, nadomestilo ga je glasno petje čričkov. Kako prijetno. Kako meditativno…

Za danes sem opravila vse, kar sem imela za opraviti. In razmišljam… bi šla brat knjigo? Mogoče gledati film? Mogoče nič od tega in bi se usedla ven, pred hišo in poslušala čričke? Karkoli od tega lahko. KARKOLI!!! Nič se od mene ne pričakuje ta večer, nič se mi ni potrebno prilagajati, nič razmišljato o tem, kaj, kako, kdaj bi bilo dobro iti spat, da ne bo zjutraj preveč utrujen, kaj bi počela “skupaj”, da bi obema ugajalo… Nič več. Sama sem gospodarica svojega časa, predvsem pa svojega prostega časa.

Res mi je lepo. Lepo mi je biti sama. Umirjam se. Srce se mi umirja. Duša se mi umirja. Dih se mi umirja. Tako željeni mir, tisti pravi dušni mirje pred vrati…

VIR: https://academics.skidmore.edu/weblogs/students/xxiangji/

Včeraj sem prvo noč spala v svojem novem domeku. Se zbujala v sončno jutro, vlekla sladke minute in poslušala ptičke. Pogledala skozi okno, zagledala čudovit travnik, v ozadju gozdove. Šla odkleniti vrata, se pretegnila v soncu, pustila vrata odprta, odprla še vsa okna in uživala v sončnem toplem zraku.

Kljub temu, da je bilo vse moje imetje v škatlah, vrečkah in povsod naokoli, se mi je zdel moj domek najlepši in jaz najsrečnejša. Življenje je lepo. In kljub preprekam mi gre dobro. Stanje se je normariziralo, raznorazne “scene” so se umirile, seveda sva se veliko pogovarjala in tuhtala in ugotavljala kdo, kaj, zakaj, kako… vendar to še ne pomeni, da sem pripravljena na ponovno skupno pot. Le malo bolj ga razumem in on mene. In tako je prav.

Imam mir. Že cel dan. Mir. Noben me ne moti, noben nič… Mir… (razen ptički, kuža Rex, kosilnica in tu pa tam kak mimopeljoči se avto, zdaj pa že črički nabijajo)

Najlepše darilo za rojstni dan – prvi dan miru.

VIR: http://th05.deviantart.com

No, po debelih nekaj mesecih spet v hribe. Spet presenečenje, a Blejska koča mi je pozana še od lanske izjemne sneženo-vetrovne ture. Lani je bilo snega do riti (če stojiš)

Blejska koča v snegu (2009) (c) MK

Smerokazi pozimi :) (2009) (c) MK

No, letošnja je bila že veliko bolj zelena, zjutraj je bila Gorenjska umita in se je bleščala od pomladno zelene. Amazing. Sneg je na poti do Blejske koče verjetno pred kratkim skopnel, ker so nama družbo delali številni telohi in žafrani še v popkih, povsod zeleno, povsod sonček, povsod vodni biseri, ki so krasili smrečice, da so bile videti kot okrašene z lučkami. Do koče čudovito. Suho. Nad kočo pa je bilo pobočje še belo. Torej, gamaše na noge in … gazit. Ker se je moj gorski spremljevalec, resničen hribovski gams, star maček (ipd. izkušene gorske živali) hotel malce izogniti neprijetnemu plazenju po ledenih poteh sva malo skrenila… v bistvu sma pošteno skrenila s pota, iskala variante, kot prava gamsa, med podrtimi smrekami, med snežnimi zasutji, po strmini in po položnem… Zanimivo, čudovito. Kako lepo je nekomu popolnoma zaupati. Sploh pri takih kočljivo nevarnih zadevah, kot so hribi. Torej… brezpotje… brezpotje… in po brezpotju tja gor do sedla med Lipanskim vrhom in njegovim sosedom. Prvo markacijo (in tudi zadnjo) sva našla šele tik pod sedlom, kjer sva se itak odločila odnehati in počasi sestopila, kljub temu, da nisva dosegla željenega vrha, zadovoljna. Zadovoljna tudi, ker sva videla svizce! Celo družino njih. Mislim, da sem prvič v življenju vidla v živo svizce! Tako so posrečeni :) Torej čisti uspeh.

Navzdol sva se pa malce pocrkljala, kot se je izrazil moj gorski varuh, in sva se vrnila po isti poti ( s tem sva se izognila raznim presenečenjem v obliki previsov, če bi šla nazaj po drugem brezpotju, pot pa je bila baje ledena) in drsela po snežnem puhu proti dolini. 25 min do koče, 45 min do doline, gor sva pa vse skupaj potrebovala  2,5 uri. Torej, čudovito.  Pa še utrujena nisem preveč. Očitno nekje globoko hranim kondicijske rezerve in nisem niti bila preveč upehana niti nisem pretirano švicala.  Mogoče pa že imam kondicijo ? ha ha ha

No, ko se v miru, tišini, ob petju ptic sprehajam po zelenih gozdovih osijanih s soncem in mi korak mehča preproga iz maha,  ko se ozrem naokoli in do koder mi oko seže, je čista lepota, tista primarna, nedolžna tista prelepa lepota, se mi prikrade refren …Slovenija, od kod lepote tvoje…

Moj “gorski varuh” pravi, da ko je Bog ustvarjal Zemljo, je vse najboljše prihranil za na konec in si ustvaril raj na Zemlji, prostor, kjer bo imel vikend… Slovenijo. In več ko obiskujem tele naše ljube hribe, večkrat ko grem malo naokoli po slovenskih naravnih zamenitostih, bolj se mi zdi, da bom res tu nekje srečala Boga, kako v senci ob gozdu leži v travi križem nog, s travno bilko v ustih in si momlja kekčevo pesem…

p.s. Fotke vedno čakam kak teden, da mi jih moj gorski varuh zapeče na cd, ker še ne premorem dobre (ali slabe) foto mašine. Mi pa zato učke shranjujejo cel film v možgane. Ko jih pa dobim, jih bom podelila z vami. tako malo za energijo :)

Ni bilo ne boja ne mesarskega klanja. Bil je samo pogovor, dolg pogovor, ki je od mene zahteval ogromno energije, da sem zmogla ostati “ledena”, da sem vztrajno zidala nazaj zbite zidake v njegovi želji prodreti nazaj do mene. In bila sem uspešna. Razmeroma. Vztrajala sem pri svojem “ne”, in pri svoji “samostojnosti” in pri pri tem, da sicer nimam neke želje po nevemkolikih avanturah in one night standih, ampak sem mu dala vedeti, da če bo prišel mimo Mr. Right, se bom odzvala povabilu na čaj in si ne bom zapirala vrat. Kar ga je od vsega najbolj prizadelo. On bi, da bi bila narazen, da bi mi dal čist mir, da bi živela narazen, da bi se pogovarjala takrat, kot bi jaz hotela, on bi pa tačas delal na sebi (kao), čeprav je rekel, da zaradi sebe, ampak zaradi sebe hoče ustreči meni. Ampak še vedno bi bila kao par z vsemi aktivnostmi, ki paru pripada. Ma ja!

Groza, moj zdaj že bivši fant je postal totalna copata. Iz zanimivega, malce skrivnostnega fanta z nenavadnimi hobiji in čudovitim besednim zakladom in neskončno neobičajnimi tematikami pogovora je postal ubogljiv polž. Vem, da bom morala preposlušati še mnoga nagovarjanja o rešitvah, o kompromisih, o načinih… Ker pa je meni kristalno jasno, da sem pristala na “prijateljstvo” le zaradi tega, da mu bo veliko lažje se postaviti na svoje noge, bom pač … poslušala. In to je to. Verjamem, da mu bo prej ali slej postalo jasno, da to ne pelje nazaj na najino skupno pot. Ker postajam počasi spet srečnejša…In res me ne razume, kako se lahko samo na podlagi feelinga, da nisva več za skupaj odločim in grem. Ampak ta feeling ni po župi priplaval. Feeling je posledica tisoč in ene bolj ali manj pomembne stvari, dejanja, stanja,…

In še s taščo sem opravila, ji razložila zadevo, presenetljivo ni bila preveč napadalna in je nekako razumela. In za adijo mi je rekla, da se še slišimo in vidimo. Kar pomeni, da me jutri pred vrati ne bo čakala skupina zamaskiranih mladeničev s kiji v rokah :) , ker sem prizadela njenega sinija.

In danes grem gledati stanovanje (ja, spet selitev, spet ta naporna izkušnja, ki pa daje toliko energije s svojim novim začetkom). Ven iz Ljubljane. Skoraj dobesedno v “vukojebini”, 15 km iz mesta (ni predaleč), hiška, ob cesti, daleč naokrog pa nič, travniki, gozdovi. Upam, da mi bo družina, ki stanovanje oddaja, sedla, da bo stanovanje ok, cena, lega sta ok, ostalo bom videla danes.

Dela pa toliko, da se ven ne vidim… Za kar sem vesela, ker bom potrebovala malce več financ in tudi z delom čas hitreje mineva in ne razmišljam toliko o vsem skupaj.

p.s. Hvala vsem za moralno podporo… Verjeli ali ne, mi je pomagalo. Sandrine stisnjene pesti so me delale močno, šopek od M me je opominjal, da sem nežen cvet, ki si zasluži najboljše, Vilijeve misli so me opominjale, da je nekje nekdo…, Mlekarca mi je s svojim življenjem dala upanje na hiško na gričku, prav tako so mi dajale energijo vse vaše misli, tudi tistih neomenjenih. Hvala, ker se z mano, moji virtualni prijatelji.

VIR: http://rtmulcahy.files.wordpress.com

Na samem začetku te “kalvarije” sem se spraševala, kje in kaj se bo zalomilo, kaj se bom morala naučiti iz tega, kje se zgodba in dogajanja ne bodo ujemala z mojimi načrti in predstavami? In danes, ko sem v samem središču, v samem ognju dogajanja vidim, da je šlo narobe vse, kar si nisem niti predstavljala, da bi šlo narobe. Nisem si mislila, da me enostavno ne bo pustil kar tako oditi, nisem si niti v najbolj divjih sanjah predstavljala, da bo hotel biti z mano ne glede na karkoli, četudi mu bom (ali bi mu oz. sem mu) jasno in glasno dala vedeti, da jaz nočem biti z njim in ne vidim najine skupne prihodnosti. Nisem si mislila, da je sposoben tako močno do zvezd nabiti slabih občutkov in očitkov, nisem si niti predstavljala, da lahko tako “nežna duša” kot je on izreče tako hude obtožbe o sebičnosti, zlobi, samozagledanosti, smetarskem odnosu do njega… Presenetil me je. Zelo. In z vsakim stavkom me preseneti še bolj. Slutila sem grozo, slutila sem hude dneve, vendar sem pričakovala najhuje v prvih dnevih samote. Zdaj pa se mi zdi da bodo to prvi blaženi dnevi po krvavi bitki…

In tako kot je želel dobro za “naju” s svojimi monologi, tako bolj je zapletal klobčič, tako bolj se je pogrezal v blato, tako debelejšo kožo sem dobivala. Bolj sem mu govorila, da potrebujem mir, samoto, bolj se je hotel pogovarjati, da ne bo prepozno. Kar je že itak. In mislim, da mi bo zaradi vseh teh nenačrtovanih besed, stavkov, dolgih monologov veliko lažje presekati popkovino, skozi katero ga hranim, toliko lažje bom rekla “…tvoj problem…”. Kajti vem, da bom jaz tista, ki bo kriva, da ne bo mogel delati na tem delovnem mestu (ker pač delava skupaj), da si bo težko privoščil sam najemnino, da ne bo imel ničesar, da ga prizadetega puščam v njemu najhujšem obdobju življenja… Vse to ne glede na vse moje predhodne poizkuse, da se najin vsakdan izboljša, nešteto začetih pogovorov, ki so zvodeneli, cele mesece dajanja finančne in psihične “varnosti”, da bi lahko študiral, milijonkrat izrečeno vprašanje “povej mi, kaj ti je? kaj te teži?”, vse to zato, da poslušam očitke, kako sem sebična, kako ga imam za smet, kako si predstavljam, kako bo živel zdaj brez mene, kako si bo sam plačal najemnino…

Sem mnenja, da je to zdaj njegov problem in ne več moj. Vse to pa nikoli niso bili najini problemi, ker sem jih reševala jaz. Tako ali drugače.

VIR: http://showcase.joomlabamboo.com

No, pa sem sama. Uspela sem. Trnja nisem uspela v celoti odstraniti, roke so popraskane, ran na nogah še ne čutim. Ne bom še dvignila hlač. Trnje mi je “dalo malo prostora, da se sprehodim, v upanju, da se vrnem”. Le tako me je spustilo, le tako mi je dalo svobodo. Tudi prav. Glavno, da lahko grem dalje. Naprej. Da lahko diham.

Zdaj me čaka veliko dela… Moram se naučiti biti eno in ne samo polovica, moram se naučiti poslušati in ubogati samo sebe,  moram se naučiti razvajati se, moram najti samo sebe, ne glede na okolico. Moram se naučiti biti sama. Šele potem bom pripravljena biti spet polovica.

In čeprav sem ostala sama, vem, da nisem sama…

VIR te čudovite fotke: http://samo.blog.siol.net/