Junij 2010


Tako rada uidem na morje, pa če samo za kak dan ali dva. Da me sonček pregreje, da mi morje umije misli. Ta vikend sva z mojo sestrico ušli. Ona je otroke dala v kolonijo in sva se v petek popoldan odpeljale proti Novigradu, h teti. Mala prikolica, zelo blizu morje, sonce na nebu, več kot prijetna družba, pogovori, zvečer pozno v noč Canasta, ob kozarču rdečega… na plaži pa malce hladno morje, vonj po borovcih glasovi igrajočih se otrok, kričečih galebov, šumečih valov in dobra knjiga.

Načeloma se v mojih rokah ne znajdejo knjige oz. priročniki ali navodila za življenje, kako živeti, kaj razmišljati, kaj početi. Ker so vsa preveč vsiljiva, preveč “verska”, fanatična.  Tole knjigico pa sem opazila v knjigarni marca, jo pustila počivati do petka, ko je bila odločitev, da jo preberem zrela in sem ko vtaknila v torbo. Na plaži sicer raje prebiram kake zgodovinske ali druge romane ali zgodbe, tako sem si v knjižnici sposodila (za vsak slučaj, če mi tale priročnik ne bo sedel) Losos dvoma. Pa sem v petek, na brisaški le pljunek stran od valov morja prebrala prve strani. Najprej teorija, opisana na kratko, humorno in… presenetljivo se sklada z mojim načinom razmišljanja in z mojimi načini reševanja težav, problemov, tesnob… Vendar preveč podatkov, preveč odgovorov na Kaj in nič odgovorov na Kako. Pa sem se, popolnoma naspana, prebudila naslednje jutro ob pol šestih, vzela ležalko in šla na tisto skalo, pljunek stran od morja, brat knjigo. Za vsako stranjo sem komaj čakala naslednjo. Nasveti, napotki, razlage, zakaj si kompliciramo življenje in kako ga odkomplicirat… vse kar me je do sedaj mučilo, o čemer sem razmišljala, vse je dobilo odgovore v tej knjigi. Vse moje “napake”, s katerimi sem živela, vse je dobilo alternativo. Alternativo, ki je preprosta in učinkuje!  In sem jo prebirala celo prebujajoče se jutro, cel dopoldan in popoldan. In na vsake toliko odložila knjigo pod skalo in razmišljala o besedah, o stavkih, o vsebini… Neverjetno. Ravno, ko sem potrebovala neko brco v rit, ko je bil čas za nov korak, sem jo prebrala. Lahko bi rekla, da mi bo spremenila življenje, pa bom še videla. vsekakor na nekatere stvari gledam drugače. Luknje in luknjice v mojem dojemanju življenja so zapolnjene. Ni več prepiha. zdaj stvar stoji. temelji so postavljeni. Zdaj lahko (končno) začnem graditi. Graditi na petih preprostih mislih…

…razmišljati pozitivno, objektivno opazovati in nadzirati misli in z nadzorovanim umirjenim dihanjem umiriti tudi misli.

…zavedati se resničnosti tega trenutka, tukaj in zdaj in biti prisoten tukaj in zdaj ( in ne v svetu sanjarjenja, misli, ki se nanašajo za preteklost, prihodnost…)

…zavedati se nenehnega spreminjanja (sebe, ljudi okrog mene sveta,…)

…odpraviti navezanost na ljudi, stvari, ideje,.. ker je vse minljivo (se spreminja).

…imeti rad sebe, sočloveka, vse ljudi, vsa živa bitja, ne glede na njihovo zgodbo, biti sočuten do njih in se zavedati, da smo vsi unikaten del stvarstva.

Tam na skali, pljunek stran od morja sem spoznala, da si sama postavljam ovire v življenju s svojimi željami, pričakovanji, razmišljanju o prihodnosti in preteklosti.  Hvala, Giulio Cesare Giacobbe, za besede, ki sem jih potrebovala,  predvsem pa hvala sami sebi in svojemu notranjemu glasu, da sem lahko anredila ta korak naprej.

Pogled s tiste skale

Danes sem dvignila na bankomatu denar za najemnino. Za dve najemnini in še malo v bistvu. Ker je bila vsota večja in ker imam (očitno) določen limit dnevne porabe, ali pa ta limit velja za vse uporabnike, nisem mogla dvigniti toliko denarja, kot sem ga potrebovala. Poskusila sem večkrat, ker sem vedela, da imam dovolj denarja na računu, a kljub temu mi je napisalo, da znesek presega stanje na računu. Ko sem obupala, sem pač šla na banko in dvignila, kolikor mi je še manjkalo. In ti ga zlomka, tudi v trgovini nisem mogla plačati s kartico. Še dobro, da sem dvignila nekaj več.

In kaj se zgodi malo prej… pokliče me nek možakar s stacionarne številke, me opozori, da se pogovor snema in da ima eno vprašanje zame… Če sem jaz večkrat poskusila dvigniti na več bankomatih večji znesek, ki ga natančno opredeli…

Nekaj vdihov, da sem sploh dojela, kaj me sprašuje in ko sem mu odgovorila, sem se mu nekajkrat zahvalila. Ker čuva moj denar. Ker očitno obstaja neka varovalka. Kar ponavljala sem hvala, hvala…

Vem, da je to kontrola nad mano, da je to “Big brother”, ampak v takih primerih mi je to všeč…

Moje življenje se umirja, umirja se tudi moj tempo življenja. Počasi izginja tista večna utrujenost iz vseh udov, počasi se zračijo možgani in o teži na vekah ni več sledu. Počasi dobivam energijo, da vzpostavim ritem, vsakdanji ritem življenja. Redno jutranje bujenje, brez poležavanja, ki je bil posledica psihične izmučenosti… Jutranja joga, ki sem jo pogrešala, pogrešalo jo je telo. Veliko gibov je stalo skritih nekje globoko, v telesu in presenetljivo nisem preveč “trda”. Občutek po jutranjem “obredu” je fe no me na len! In kljub aktivnemu jutru je ura še vedno zgodnja, za miren zajtrk, čajček z medom, priprave na delo…

Veliko bolj pozorna sem na to, da imam dokaj redne obroke. Zdaj imam čas biti pozorna na to. Prej sem jedla, ko sem imela čas, ko sem se spomnila, ko sem bila že  neznosno volčje lačna in temu primerno dala želodčku preveč za delat in se je mučil še pozno v noč… zato verjetno tudi jutranja utrujenost… Zdaj ga tudi zvečer ne mučim preveč. Tudi jedilnik sem spremenila. Vsega po malem. Nisem več tako zelo stroga do sebe. Tudi v službi si pustim dihati. Ko se ostali odpravijo na malico, grem tudi jaz. In odklopim… čeprav vem, da me bo kaj počakalo do jutri. Če ne morem ob času malice na malico, grem kasneje. Vsaj na sprehod, če imam malico s sabo.

Popoldneve preživim delno delovno, ker pač ne gre drugače, kot da še doma nekaj uric delam. Pa vendar… to delo, ki ga opravljam doma,  mi je v veselje in užitek. Meditacija risanja, pravim jaz temu, za katero sem plačana :) . Rišem namreč tehnične risbe predmetov, ki pa kljub vsej natančnosti še potrebujejo ščepec “feelinga” s svinčnikom, da “oživijo”. Res, hvala bogu, da sem našla pot, kako dodatno zaslužiti na tak način. In nekega dne, upam, da se bom lahko s tem preživljala. Zato pa moram biti sedaj pridna in pridobivat nove in nove naročnike. Če sem preutrujena, grem na sprehod ali s kolesom malo naokoli, ker tu, kjer zdaj živim, kolesarskih poti ne manjka.

Zvečer, običajno prijetno utrujena, vzamemknjigo v roke, se zavijem v koco (ne ker bi me zeblo, ampak zaradi domačnosti) in se prepustim zgodbam. Zadnje mesece mi je zvečer družbo delal Džingiskan… Zdaj, ko sem se poslovila od njega, mi družbo delajo “skrivnosti rastlin”. In še vedno se trudim, da bi zaprla oči v topli postelji pred polnočjo, pa ne gre in ne gre. Kar nekako… mi je škoda večera, ker sem bolj večerni človek. Rada imam večere, temo zunaj in toplino luči v prostoru… preveč rada, da bi ga prespala. Hkrati pa obožujem jutra, zgodnja jutra, ko se narava prebuja, jutranjo tišino, ptičke, roso, prve žarke… Vendar je med tema dvema čudežema narave premalo časa, da bi se jaz konkretno naspala. Tako kdaj pa kdaj sprejmem kompromis in kako jutro podaljšam. Vendar ne za cele ure, kot nekdaj.

Počasi lovim ta ritem. Nisem ga še ujela… še vedno se navajam nanj, še vedno kdaj pa kdaj zjutraj zlijem vase čaj, še vedno kdaj pa kdaj ne grem na malico in me ob 3h začne zvijati… še vedno kdaj pa kdaj večer preživim za računalnikom in brskam in gledam bedarije in zabijam čas brez veze, še vedno kdaj pa kdaj bedim do 2h, 3h in potem prespim jutro… Ampak gre na bolje. Ker vem, da potrebujem red. Potrebujem ritem vsakdana in tako bom uredila tudi svoje misli, ukrotila svoj nemir. Se pripravila na nove življenjske izzive in preizkušnje. Tako bom pridobivala na psihični in fizični kondiciji, potrebni za življenje. Torej, draga moja Rožica, ujemi ritem… :)

YouTube slika preogleda

Danes je igrala “moja” ekipa…

Vsako nogometno prvenstvo si med bolj ali manj simpatičnimi mladci izberem nekoga, ki mi najbolj sede  in tako z malo večjim zanimanjem spremljam tekme njegove reprezentance (in seveda naše Slovence). Letos je to Slonokoščena obala z izjemno simpatičnim Drogba-jem. Fejst je, ja. Prejšnje evropsko je bil Baroš “the one”.

Torej tekma. Polna navijaške vneme sem šla uro pa pol prej z dela, k dragemu,  se (pre)udobno namestila na posteljo s čudovitim pogledom na tv. Vzela par suhih fig za grizljat. In se zatopila v zeleno podlago. Razočaranje, ker Drogba sedi na klopi. Mogoče bo pa le igral. Vseeno sem pridno navijala za mladce v oprijetih oranžnih majčkah. Super dresi. Veliko bolj všečni kot pa razvlečene majce Portugalske reprezentance. Prvo, kar me je presenetilo je bil ego “famoznega” Ronalda. Kako se je nosil, molčal ob petju himne in frajersko zrl v tla, kako oskarjevsko je padal po tleh, kako nastopaško je pizdil na vse okrog sebe. Pa kljub temu je požel vso slavo in bil igralec tekme, ker je zadel štango. In čudovito začel svetovno prvenstvo. Zarad ene štange. Lepo vas prosim… tako ga je komentator koval v zvezde, kako je on oh in sploh… In niti najmanj mi ni jasno, kaj vidijo vsa ta dekleta na njem, ker niti simpatičen ni. Vsaj meni. Samo ego se vidi. To je pa tudi vse.

Razburjenje nad Ronaldom se je počasi poleglo, tekma se je prevešala v drugo polovico, meni pa so začele učke lezti skupaj, za kar je kriva kratka noč. Prekratka, ker sem preveč neučakana, da bi počakala do naslednjega dne z zaključnimi poglavji knjige… No, navijač pa tak, ki prespi več kot polovico tekme “svoje” reprezentance, ki prespi menjavo in nastop Drogbaja. Pa vseeno me je dragi parkrat dregnil, da sem ga vsaj videla in bila seznanjena z glavnimi dogodki. Po tekmi sem se, naspana, malce “zalimana” počasi odpravila domov, polna delovnega elana in se spravila delat še doma.

V nedeljo zvečer bom nedvomno bolj spočita!

VIR: http://blackchristiannews.com

Madona, je fejst! Pa dragi pravi, da je povrh tega še dober!

Veliko je misli, razmišljanj, pogledov in trenutkov, ob katerih pomislim… tole bo pa za na blog. Pa pridejo spet nove in nove, lepe, pozitivne, in spet, o teh se bom pa res razpisala…

Pisala bom o kresničkah, ki so me po dolgih letih življenja v mestu spet prijetno presenetile zdaj, ko sem bolj na vasi. Uprizorile so pravi light show na mojem oknu, me zvabile ven in nadaljevale s predstavo medtem, ko sem ležala na ležalniku pred hišo. Neprecenljivo.

Pisala bom o miru v mojem srčku, pisala bom o neverjetni spokojnosti, v kateri živim sedaj. O tem, da bi najraje ne šla na delo, kjer je ta spokojnost raho ogrožena. Pa tu pa tam ostanem doma in raje doma naredim, kar je potrebno.

Pisala bom o nedeljem rimskem dnevu, ki smo ga organizirali v okviru našega društva v Kopru. Kako čudovito je gledati male ustvarjane ročice, ki vneto barvajo “čelado in ščit”, ki z navdušenjem barvajo jagode in jih nizajo v dolge ogrlice, ki pridno zlagajo barvne kockice v mozaik… Mozaik s koprskim grbom, katerega izdelavo sem prevzela jaz. Hotela sem opisati moja čustva, moje veselje, ko je moj dragi ostal pri meni in mi do 4h zjutraj pomagal barvati kockice, jih šteti, da je bilo pobarvanih pravo število, pomagal pospraviti in zjutraj spakirati, da nisem kaj pozabila. Ker sem bila “munjena” od premalo spanca. Hvala dragi moj. In mozaik je edina slikica, ki sem jo naredila. Žal.

Mozaik, ki smo ga ob zaključku podarili MO Koper

Hotela sem pisati o dilemah, kako ob tej ponudbi mobilnih telefonom kupiti pravega. Pa sem ga vseeno našla. Lepega, uporabnega, malce velikega, pa vseeno.

In sploh še nisem napisala nič o mojih dveh srčkih, ki mi delata družbo, ko sem sama…

To je Džingis, umirjen zaspanček, ki rad ureja okolico in hiško

in Kan, radoveden hiperaktivc, ki dela štalo, ki varuje bratca, ki spi 2x manj kot bratec.

Torej mongolska skakača (poimenovanje ni pravilno, a drugič o tem…) in zaradi “mongolskega” v imenu sta dobila tudi ime. Krajšata mi večere, TV-ja nisem gledala že celo večnost, ker veliko raje opazujem njiju, kako si nagajata, kako se igrata, kako kopljeta, kako jesta… In po 14 dneh mi že veselo plezata po rokah :)

Vse to bi napisala, na široko, z razmišljanji, pa… ne vem. Kar ni ne časa, ne volje…  sem se spet zadovoljila s “kratkim poročilom stanja”, če ne druga zaradi slabe vesti do sebe in da bo naslednjič lažje pisati o aktualni temi, ki se velikokrat povezujejo s predhodnimi dogodki.  Toliko lepega, pa tako malo časa.

In ja, življenje JE lepo!

p.s. Podobnost z VIP talent show-om v finalni oddaji SIT je res zgolj naključna in me je prešinila šele, ko sem post zaključevala…

Vse, kar sem si želela, da bi imela z moškim, od moškega, ob njem, vse to mi je ponujeno na pladnju. Vse to sem začela prejemati, dobivati, vse to sem začela živeti z nekom, s katerim sem živela 5 let, ki sem ga nedaleč nazaj malodane zasovražila. Vse to mi daje človek, ki mi je bil breme. Vse to mi daje človek, ki ga je moja reakcija na neznosno stanje obudila iz zasanjanosti, iz depresije, iz otopelosti. Fant je postal moški. V nekaj tednih. Ob spoznanju, da je “prenehal živeti”. Ob spoznanju, da je postal šibka senca samega sebe, ki životari iz dneva v dan.

V njegove oči in v njegov glas se je spet naselilo življenje, ob njegovem nasmehu mi spet igra srce, ob njegovem poljubu mi telo spet drgeta. Ob njem se spet počutim varno, ob njem se spet počutim posebno, ljubljeno. In po urah, urah in urah pogovorov sva spoznala oz. sem jaz spoznala, da me v življenju ne bo imel nihče tako rad…

Skupaj bova hodila v hribe… Sprva malce lažje, a je pripravljen tudi na kake težje izzive. :) Da bomo kot družina hodili po manjših in večjih hribčkih.

Skupaj bova skakljala po kuhinji in kuhala. Osnove zdaj že zna (v treh tednih iz nule, iz nepoznavanja štedilnika do pašte, mesa in ostalih lažjih zadev), ostalo še pride.

Na njegovem krožniku se je zdaj že večkrat znašla kaka “moja” jed, zelena, zelenjavna, ki jo je odprt novim okusom, tudi pojedel. Nekaj od njih prav z užitkom. (prej je bila zelenjava sovražnik št. 1 :) )

Jeseni bova podebatirala, kako bo šel delat izpit za avto. To mi je bilo veliko presenečenje… Vedno je zatrjeval, da pač izpita za avto ne bo delal, ker se ne mara voziti. in Zdaj ga bo. zase, zaradi otrok, zame.

Vsako stvar, ampak res vsako stvar zdaj predebatirama do konca. Ukinila sva besede: “nič”, “pozabi”, “eh, ni važno”. Vse je važno, še taka malenkost.

Odrezana sem od njegove mame, nimava kontakta in to je taaaakoooo olajšanje. Vem, da se bom prej ali slej morala soočiti z njo,  se soočiti z obtožbo, “kako zelo sem prizadela njenega sinija” (kar sploh ni res, ker sem ga “oživela”), ampak tako kot je bilo, ne bo nikoli več. Ne bom več molzna krava, ki naredi vse, kar si izmisli, ne glede na karkoli. Veliko bolj objektivno gledam nanjo in ne bom se ji več trudila ugajati, ker je pač tašča.

Vse to je bil potreben korak naprej, v mojem dušnem miru. Umirjena sem. Zdaj, ko živiva vsak zase (in vsaj še nekaj časa bova), spet hodiva na zmenke, na pijačke, izkoriščava vsak trenutek skupaj. Začenjava znova. Ker sva 5 let nazaj prehitro zaživela skupaj.

Jaz pa se učim, kako je on odrasla oseba, moški in ne nebogljen dečko, kako biti iskren vedno, povsod, ne glede na posledice, učim se udi jaz biti pozorna in ne samo čakati pozornosti. Učim se biti spontana in sprejemati življenje tudi s presenečenji. Lepo mi je. Nekje globoko sem našla še veliko ljubezni, ki jo čutim do njega.

In v soboto sva šla skupaj na Slivnico nad Cerknico, kjer sva skakljala po travnikih, ležala v visoki travi in se poljubljala, kjer sva obstala in tiho občudovala čudeže narave. Beautiful!

V nedeljo pa sem se usedla v avto in se odepljala k teti na morje. Kjer sem v miru še enkrat vse skupaj premislila in ugotovila, da se je vse, kar se mi je zgodilo v zadnjih nekaj mesecih, enostavno moralo zgoditi, ker le tako sem prišla do te točke, ko sem srečna in se veselim jutrišnjega dne. Sonce me je napolnilo z energijo, in zdaj vem, da je ok. Da sem ok. Ne samo ok. Odlično sem.

VIR: http://commondatastorage.googleapis.com/static.panoramio.com