Julij 2010


Po dolgem času sončnih, zadovoljnih in delovnih dni sem zadnji teden spet “padla v brezno”. Temno, brezvoljno, brez veselja, smeha, discipline, brez sprehodov, brez joge, brez vsega. Samo jaz, računanik, tv in grickalice. Da mine čas. Spet spim do poznih dopoldanskih ur, ker tako dan hitreje mine. Spet sanjam, spim, da sanjam sanje, ki niso resnično življenje. In podaljšujem minute, ure spanja… Ker bi rada odsanjala svoje dni. Ker so boljše, kot moje življenje. Ki se mi zdi tako prazno. Tako zelo prazno. Ne zanima me, da je posoda že nekaj dni nepomita, ne zanima me, da že nekaj dni nisem pomolila niti noska ven, ne zanima me nič. Absolutno nič.

Dragi me kliče, spodbuja, vendar ve, da se bom morala pobrati sama. Pomaga najbolje, kot ve in zna. Sama nase sem jezna, kar še poglobi začaran krog.  Ne maram se tako. Nočem tako živeti, vendar nimam tiste poptrebne energije, da bi začela. Da bi se “zbudila”.

Zakaj sem “padla”?  Ne vem. Me je tako pretresla novica o starem očetu? Je to zaradi finančnih težav  (ki niso moja krivda, ampak delodajalec zavlačuje z nakazili)? Je to zaradi pomanjkanja hribov in terapij? Mogoče zato, ker ne znam živeti sama zase, za svoje dobro, ampak bi rada živela za nekoga in se mi zdi tako življenje kot ga živim prazno? Si zato želim otroke? Da bi skrbela za njih? Da bi imela  “razlog” živeti? Ne ne ne ne. Ni to načim. Vem, da se moram najprej naučiti živeti sama zase, uživati v življenju in ne biti odvisna od skrbi za druge. Vendar… kljub vsemu…zdaj sem tu. Sama. Žalostna. Jezna. Grozna. Najraje bi si zakopala glavo v pesek…

vir: http://www.os-volicina.si/

Pa ne bi pomagalo, ker bi me vse počakalo. Moje življenje, moje skrbi, moje napake, moji problemi. Kot tudi moje ljubljene osebe, moji sončki, moji dobri dnevi. Ki se sedaj skrivajo in čakajo, da nekaj naredim. Da se poberem. Da dvignem glavo. Da zberem toliko energije, da naredim korak naprej.

In danes “moram” do dragega, ker se je odločil, da mi bo pasal sprehod po Koseškem bajerju. Mu verjamem, zato grem. Slabše ne more biti.

Ko je bila moja mami stara 3 leta je izgubila očeta. No… ne čisto, ampak… Skratka, po vojni je 10 let bolehal za tuberkulozo in zelo zelo bolan podlegel bolezni. Čez tri leta, ko je dopolnila 6 let, se je na domačijo priselil možakar, zelo dober prijatelj njene mame (moje stare mame), ji pomagal pri delu na zemlji, pri skrbi za najmlajšo hčerkico, ki je še ostala doma (mojo mami), ostali štirje so namreč odšli s trebuhom za kruhom v svet. Recimo mu Lojz, je skrbel za obe, oboževal je otroke, tako mojo mami, kot vse otroke sina in ostalih hčera stare mame. Sam nikoli ni imel otrok, čeprav poročen. Ženo je izgubil kako let prej, predno se je priselil. V tistih časih je bila to obsojanja vredna zveza, saj je nista potrdila z zakonom. Vendar, bila sta srečna, kolikor je bilo le mogoče. In moja mami je imela nadomestnega očeta, ki pa ga ni smela klicati “ata”. Ne spomni se natančno, kdo ji je prepovedal, katera od sestra ali brat. Tudi po imenu ga ni mogla klicati, saj se ni spodobilo. Torej ga je vedno nazivala s “čujte”. 25 let je Lojz delal družbo naši stari mami, gledal rasti njene otroke in vnučke. Še sama se ga spomnim, sicer le bolanega, kako mu je stara mama nosila v posteljo vroč čaj v plehnatem redečem lončku z belimi pikami. In ko sem bila stara 5 let, je umrl. Mami je skrbela za njegov grob, čeprav nezakupljen, dokler bo, pač bo. Vedno so na njem cvetele rožice. Vsakega prvega novembra smo se zbrali tam. Nekaj let nazaj pa so obvestili mami, da bodo grob prekopali. In je, čiste vesti, da se je trudila, dokler je lahko, prenehala tako vestno skrbeti za grob.

Nekaj tednov nazaj, ko sem bila čez vikend doma, je bila moja mami nenavadno molčeča. Zamišljena. kar nekam otožna. Zelo nenavadno zanjo. Ko sem jo vprašala po vzroku, je odvrnila, da mi bo že povedala, ko bo čas za to. Da mora enostavno priti pravi čas…

Danes smo po kosilu posedeli na terasi vikenda in klepetali o vsakdanjostih. Nakar mami z vso resnostjo reče, da je izvedela, nekaj časa nazaj, da njene sestre niso prave sestre, ampak polsestre. Da je Lojzova. Da je sad prepovedane ljubezni… In njene sestre in brat so ji to zamolčali. Molčali so 56 let! Molčali so, ko se je odločala, ali naj obdrži grob, ga zakupi, ali naj ga prepusti. Molčali bi še danes, če ne bi eni sosedi enkrat, nedolgo nazaj, malo ušlo… In več kot očitno je, da tudi oni niso odobravali te veze, saj so se istega leta, ko je prišel Lojz k hiši, odselili vsi, razen najmlajše.

In šok sprva. Seveda. Lojz je bil moj star ati. Lojz je bil mamin ati. Solze so mi silile v oči ob misli, kako tesno mora biti pri srcu moji mami. Njej, ki je svojega očeta klicala “čujte”.

Je res mal Lojzu podoben (VIR: http://1.bp.blogspot.com)

Življenje  gre naprej. Počasi, lepo, sončno, toplo, umirjeno… predvsem pa aktivno!

Ko le lahko, skočim na Krim. Ker ga imam pred pragom, ker je ravno prav (ne)zahteven, ker je lep, ker še nisem doživela gužve (res pa je, da sem zelo zgodnja), ker me napolni, ker malo pod vrhom rastejo sočne gozdne jagode, katerih ali nihče ne vidi, ali nihče ne mara, ali jih nočejo pozobati, ali pa se hribovcem tako zelo mudi na vrh in nazaj, da jim je škoda tistih deset minut naravnih in sladkih užitkov…

Sončna trata na Krimu

Stara prijateljica joga, ki je že velikokrat prišla, in se tolikokrat tudi umaknila v ozadje in čakala, je spet del mojega vsakdana. običajno z njo delim čudovita jutra. In prav zdaj mi je v veliko pomoč pri vzpostavljanju notranjega miru, reda, pri iskanju same sebe. In vem, čutim, da je to, kar delam, kar počnem, prav. Da je to moja pot. Rezultati se že kažejo, počasi, a vztrajno. Zato tudi dobrodošla spodbuda od dragega in mojih doma. In nisem si zadala nekih ciljev, zadala sem si le, da bom počasi, zelo počasi hodila po tej poti in se učila vse, kar potrebujem t tem trenutku.

Slika je le simbolična :) (VIR: http://www.cairns.com.au)

Potrebujem akcijo, tako umirjeno akcijo. Nisem za tek, nisem za maratone, nisem za kickbox, nisem za pilates. Kaj šele za ekipne športe. Sicer odbojka na mivki tu pa tam sede, da bi pa iz tega naredila svoj hobi …not! Nisem za ekstreme, nisem za hude napore, nisem za tekmovalnost in rivalstvo. Sem za umirjeno akcijo, kjer lahko zraven živiš in opazuješ svet okrog sebe in svet v sebi. Sprehodi že od nekdaj najljubši. zato tudi hribolazništvo. Ker je poleg sprehoda vključen še cel komplet bonusov hribolazenja (zmaga z vsakim vrhom, izpeljava nemogočega, ko gledašvrh  iz vznožja, hitro in učinkovito polnenje akumulatorja,zrak, lepote lepe naše, in še tisoč drugih bonusov).  Kolo me je že tudi marsikam pripeljalo. Le v pretirane klance se nisem nikoli podala. Odlična alternativa za pot v službo. Če ne bi bilo tako zelo vroče popoldan, bi poskusila tudi zdaj kdaj prekolesariti teh horizontalno-barjanskih 15 km do Ljubljane. Plavanje… mmmmmmm… le bazenov ne maram preveč. Vonj po kloru, pretirana gneča, omejen razgled. Obožujem plavanje v morju, a to prakticiram vsega skupaj par tedno na leto :( In joga. Joga je to to. Je akcija zame. Umirjeno aktivno, velikokrat neverjetno težko, a hkrati tako preprosto in lepo. Joga  mi je lepa. Lepe so asane in lepa sem jaz, ko jih delam in lepo mi je, ko sem v asani. Lepo mi je.

Končno sem se našla in končno lahko rečem, da imam mirno življenje. Za zdaj :)

Zdi se mi, kot da sem šele zdaj začela živeti. Oz. pred kratkim. Ko sem pustila za sabo samopomilovanje, ko sem pustila za sabo jezo, strah in nezadovoljstvo. Ko sem se začela imeti rada, ko sem se res sprejela  tako, točno tako kot sem, sem začela živeti. Seveda mi je bilo veliko lažje, ker mi je tudi on dal vedeti, da me sprejema in m ima rad tako kot sem. Točno tako. In čas, ki ga preživiva skupaj je poln akcije, neverjetnih zgodb, toplih in globokih pogovorov, smešnih, včasih tudi opolzkih šal, globokih pogledov in vročih poljubov. Zdaj se ne potrebujem vsak dan spomniti, da je življenje lepo. Zdaj vem, da je, ker ga živim takega.

Ker sem se prejšnji vikend potepala, sva ta vikend preživela v skupaj, pri meni, sredi narave, miru, tišine… Kavico sva spila zunaj, napol leže na ležalnikih, vsak ob svojem čtivu, dotikajoč se vsaj s konico prsta na nogi. Sobota… zaradi vraščenega nohta nisva šla pohajat po hribovjih, ampak sva se odpravila v Šmarješke toplice. Za par uric na sonček, v vodo s tistimi mokrimi poljubi, pogledi izpod zlepljenih trepalnic. Večer sva nadaljevana na dvorišču, na ležalnikih, rahlo utrujena. Zaljubljena. Spet.

Nedeljo sem začela sama, zgodaj, zaradi nujne potrebe bo hribolazenju. Odpravila sem se na že dolgo ogledovani Krim v neposredni bližini (in zato, ker sva zadnjič s sestro na poti na morje ubrali “bližnjico” čez Krim, da se izogneva gužvi na avtocesti). Iz Iškega vintgarja počasi proti vrhu. Lepo. Nisem mogla verjeti, da sem bila na tako lepo nedeljo sama na poti. Srečala sem na 2/3 poti dva možakarja s psom, ki ni bil njun in le ta (pes namreč) se mi je pridružil, me pospremil na vrh, kjer je spil neverjetno veliko vode in me vprašujoče gledal izpod klopce, prav tako pa mi je delal družbo celo pot do vznožja. Klicala sem ga Bučman, vesela, ker sem imela prijetno družbo. V Iškem vintgarju je verjetno, v tisti gužvi, našel koga, da mu da kaj pod zob, mogoče je celo našel svoje. Ker kuža je bil lep, negovan, nekoliko suhcen, a ne podhranjen. Preprosto lep.

Doma sem po tušu in obveznem počitku in masaži stopal skuhala čudovito in zdravo kosilo – popečenega lososa, zelenjavno omako iz čebule, paradižnika in bučk ter pečen krompirček (na kokosovi masti). Zraven pa kozarček Refoška. Mmmmmmm… Sledilo je pospravljanje, vsega, tudi tistih najbolj neumnih malenkosti, katerih urejanje je posledica “mesečnega” gnezdenja. Dragi mi je pridno pomagal, sesal, brisal, zlagal… Zvečer pa… kup nezlikanih cot, na računalniku risanka Up in potem kmalu … nočko.

Lep vikend. Čudovit vikend. Življenje je… čudovito. Če si ga čudovitega narediš. Če ga čudovitega vidiš.