Ko je bila moja mami stara 3 leta je izgubila očeta. No… ne čisto, ampak… Skratka, po vojni je 10 let bolehal za tuberkulozo in zelo zelo bolan podlegel bolezni. Čez tri leta, ko je dopolnila 6 let, se je na domačijo priselil možakar, zelo dober prijatelj njene mame (moje stare mame), ji pomagal pri delu na zemlji, pri skrbi za najmlajšo hčerkico, ki je še ostala doma (mojo mami), ostali štirje so namreč odšli s trebuhom za kruhom v svet. Recimo mu Lojz, je skrbel za obe, oboževal je otroke, tako mojo mami, kot vse otroke sina in ostalih hčera stare mame. Sam nikoli ni imel otrok, čeprav poročen. Ženo je izgubil kako let prej, predno se je priselil. V tistih časih je bila to obsojanja vredna zveza, saj je nista potrdila z zakonom. Vendar, bila sta srečna, kolikor je bilo le mogoče. In moja mami je imela nadomestnega očeta, ki pa ga ni smela klicati “ata”. Ne spomni se natančno, kdo ji je prepovedal, katera od sestra ali brat. Tudi po imenu ga ni mogla klicati, saj se ni spodobilo. Torej ga je vedno nazivala s “čujte”. 25 let je Lojz delal družbo naši stari mami, gledal rasti njene otroke in vnučke. Še sama se ga spomnim, sicer le bolanega, kako mu je stara mama nosila v posteljo vroč čaj v plehnatem redečem lončku z belimi pikami. In ko sem bila stara 5 let, je umrl. Mami je skrbela za njegov grob, čeprav nezakupljen, dokler bo, pač bo. Vedno so na njem cvetele rožice. Vsakega prvega novembra smo se zbrali tam. Nekaj let nazaj pa so obvestili mami, da bodo grob prekopali. In je, čiste vesti, da se je trudila, dokler je lahko, prenehala tako vestno skrbeti za grob.

Nekaj tednov nazaj, ko sem bila čez vikend doma, je bila moja mami nenavadno molčeča. Zamišljena. kar nekam otožna. Zelo nenavadno zanjo. Ko sem jo vprašala po vzroku, je odvrnila, da mi bo že povedala, ko bo čas za to. Da mora enostavno priti pravi čas…

Danes smo po kosilu posedeli na terasi vikenda in klepetali o vsakdanjostih. Nakar mami z vso resnostjo reče, da je izvedela, nekaj časa nazaj, da njene sestre niso prave sestre, ampak polsestre. Da je Lojzova. Da je sad prepovedane ljubezni… In njene sestre in brat so ji to zamolčali. Molčali so 56 let! Molčali so, ko se je odločala, ali naj obdrži grob, ga zakupi, ali naj ga prepusti. Molčali bi še danes, če ne bi eni sosedi enkrat, nedolgo nazaj, malo ušlo… In več kot očitno je, da tudi oni niso odobravali te veze, saj so se istega leta, ko je prišel Lojz k hiši, odselili vsi, razen najmlajše.

In šok sprva. Seveda. Lojz je bil moj star ati. Lojz je bil mamin ati. Solze so mi silile v oči ob misli, kako tesno mora biti pri srcu moji mami. Njej, ki je svojega očeta klicala “čujte”.

Je res mal Lojzu podoben (VIR: http://1.bp.blogspot.com)