Po dolgem času sončnih, zadovoljnih in delovnih dni sem zadnji teden spet “padla v brezno”. Temno, brezvoljno, brez veselja, smeha, discipline, brez sprehodov, brez joge, brez vsega. Samo jaz, računanik, tv in grickalice. Da mine čas. Spet spim do poznih dopoldanskih ur, ker tako dan hitreje mine. Spet sanjam, spim, da sanjam sanje, ki niso resnično življenje. In podaljšujem minute, ure spanja… Ker bi rada odsanjala svoje dni. Ker so boljše, kot moje življenje. Ki se mi zdi tako prazno. Tako zelo prazno. Ne zanima me, da je posoda že nekaj dni nepomita, ne zanima me, da že nekaj dni nisem pomolila niti noska ven, ne zanima me nič. Absolutno nič.

Dragi me kliče, spodbuja, vendar ve, da se bom morala pobrati sama. Pomaga najbolje, kot ve in zna. Sama nase sem jezna, kar še poglobi začaran krog.  Ne maram se tako. Nočem tako živeti, vendar nimam tiste poptrebne energije, da bi začela. Da bi se “zbudila”.

Zakaj sem “padla”?  Ne vem. Me je tako pretresla novica o starem očetu? Je to zaradi finančnih težav  (ki niso moja krivda, ampak delodajalec zavlačuje z nakazili)? Je to zaradi pomanjkanja hribov in terapij? Mogoče zato, ker ne znam živeti sama zase, za svoje dobro, ampak bi rada živela za nekoga in se mi zdi tako življenje kot ga živim prazno? Si zato želim otroke? Da bi skrbela za njih? Da bi imela  “razlog” živeti? Ne ne ne ne. Ni to načim. Vem, da se moram najprej naučiti živeti sama zase, uživati v življenju in ne biti odvisna od skrbi za druge. Vendar… kljub vsemu…zdaj sem tu. Sama. Žalostna. Jezna. Grozna. Najraje bi si zakopala glavo v pesek…

vir: http://www.os-volicina.si/

Pa ne bi pomagalo, ker bi me vse počakalo. Moje življenje, moje skrbi, moje napake, moji problemi. Kot tudi moje ljubljene osebe, moji sončki, moji dobri dnevi. Ki se sedaj skrivajo in čakajo, da nekaj naredim. Da se poberem. Da dvignem glavo. Da zberem toliko energije, da naredim korak naprej.

In danes “moram” do dragega, ker se je odločil, da mi bo pasal sprehod po Koseškem bajerju. Mu verjamem, zato grem. Slabše ne more biti.