Avgust 2010


Še dva dni…

Ko urejam stvari, pred odhodom, me sprašujejo:

“Kam pa greš?”

“V Italijo.”

” V Rim?” (glede na to, da sem antičar po duši in fohu)

“Ne. Grem…. hmmmm… meditirat.”

“??!?!??!!!?!!!?!”

in potem gre pogovor v dve smeri, ali se razvije pogovor kam, kako, zakaj, koliko stane, skratka običajno z ljudmi, ki jim je tako razmišljanje blizu, ali pa se pogovor nekje na tej točki konča. Ker si pač druge vrste sogovorniki ne predstavljajo tovrstnega dopusta.

8 ur vožnje z vlakom, nato pa

10 dni tišine

10 dni brez ubijanja (tudi komarjev ne)

10 dni brez kraje (kar niti ne bo kaj drugače kot doma)

10 dni brez spolnosti (tud to bo nekak šlo)

10 dni brez laganja (bo šlo, tud brez manjših laži, ker itak smo v tišini)

10 dni brez alkohola in drog (tud to ne bo problem)

to so neke vrste predpisi. Pravila. Ko pa razmišljam, me pa čaka tudi:

10 dni brez telefona in glasu mojih ljubih

10 dni brez interneta (pa nisem nekak odvisnik, ampak… 10 dni)

10 dni brez glasbe

10 dni brez knjig

10 dni brez svinčnika in papirja

10 dni brez mojega jutranjega čajčka

10 dni brez mojih mišekov

10 dni brez vsakdanjih nepomembnosti

10 dni brez hitenja

10 dni brez gledanja na uro

10 dni enakega življenjskega ritma

10 dni čistega miru oz. čiščenja nemira znotraj (pogoj za to je mir zunaj)

10 dni samo mojih misli, nič drugega

10 dni dopusta, pravega dopusta

10 dni Vipassana meditacije (http://www.si.dhamma.org/)

Vipassana center, kjer bom meditirala :) (VIR: http://www.dhamma.org)

Zagorela je lučka za mašino. STOP. Panika. Strah, ki te zategne od mezinca na nogi do vrha glave…

Peljati se domov ali ne peljati se… to je tu vprašanje…

Klic na Renaultov servis, če mi znajo odgovoriti na to vprašanje, peljati se ali ne (potem, ko sva se dogovorila za pregled čez dva dni, ker je prej pač gužva). Odgovor: “Gospa, vi se kr pelte, sej je avto tko narjen, da je še neki rezerve. Kok pa bote nardili kilometrov?” “Okrog 30, 40″ “Dobr. Se vidimo!”

Pogovor po pregledu, če omenim samo tisto, kar sem razumela: “…alternator. Vam bomo dali predelanega, je samo 350, če bi dali novega, bi vas prišlo 700 samo alternator. Je kapljalo nanj, ker je popustila cevka. In alternator je občutljiva zadeva. Pa delo, vse skupaj, gospa, vas bo prišlo okrog 700. In imeli ste srečo, ker bi lahko prišlo do vžiga motorja.”

…sem prebolela… sem prežvečila… In ker sem vsaj za volanom rada na varnem, sem jih poklicala nazaj, naj pregledajo avto, če je še kaj takega in naredijo en tak nujen mini servis. Ker bi, glede na kilometre tudi bil že čas.

Pogovor po naslednjem pregledu, ko je vsaj 10 minut našteval, kaj vse bi bilo res nujno nujno in kaj samo nujno, in ko sva se nekako dogovorila, da naj naredi samo nujne nujne stvari, zaradi katerih je ogrožena moja varnost in varnost drugih udeležencev v prometu, je rekel: “… pa 72 evrov za nevemkajže, pa 75 za tole, pa delo, to bo kr trajalo, bo 150, pa spetnekajkarnisemrazumela bo 35 evrov, pa delo, pa en kup žarnc je blo treba menjat, pa filtre, pa če vse skupaj seštejemo, skupaj z alternatorjem, bo to 1200.”

Reci, piši 1200 evrov. Pa bodo šli prihranki, ki sem jih hranila zase, za nekaj za dušo in telo (pa drugič o tem)… Bom že. Bom stisnila, bom pridna. Pa še grem v torek za 12 dni (spet naslednjič več). 1200 evrov. Hvala bogu, da lahko. Hvala bogu, da jih bom lahko v parih mesecih zaslužila (viška, kar pač ni mesečnih nujnih stroškov).

Pa so mi rekli: “To so te nasrali, kokr si dolga in široka, menjali so ti vse in še več, kar bi bilo potrebno, če sploh so ti menjali.”

Pa sem se nasmejala in še zdaj se smejem. Ker verjamem v ravnovesje v vesolju. Verjamem, da če sem jih podarila par sto evrov, bo prišla situacija, ko jih bodo oni morali dati nekomu in bo prišel dan, ko bom jaz dobila to povrnjeno. Ker tako pač je.

In je vikend, jaz s praznim dvoriščem (do ponedeljka), dragega je pripeljal bratec, v to “zakotno vas” (jaz sem prikolesarila iz Ljubljane), in bova uživala cel vikend, tu, stran od civilizacije, med ptički, črički in komarji :)

…brez mojega avteka…

Čist taka je moja :) (VIR: http://www.netcarshow.com)

Preživela Bosno. Itak, da je zakon. Za jest je bilo še in še več. Ljudje so tako… globoko nekje otožni, tisti, ki imajo službe vidno zgarani za drobiž, a kljub temu zelo gostoljubni in prijetni. Topli ljudje so. Zelo. In znajo živeti veliko bolje kot mi. Njihovi pogledi niso usmerjeni v tla, ampak pokončno, naravnost naprej in se s pogledom sprehajajo po mimoidočih obrazih in se ustavljajo in kramljajo. Zvečer se zakmašno oblečejo in grejo v mesto. Ne v kako diskoteko, ne na večerjo (ker pač ni denarja za tovrstne štose in temu primerna je tudi ponudba, čeprav kako dobro gostilo se še najde), ampak na trg, v mesto in tam kramljajo, izmenjujejo informacije, se družijo. Ne ob kavi v gostilni, ampak raje na kavi enkrat pri meni, drugič pri tebi. Ob sobotah padajo rakije kot za stavo. Tam, kjer jo seveda imajo. V takih trenutkih so srečni. Zadovoljni. Da imajo, kar imajo, ker so ne dolgo tega imeli še manj.

Tako sem jaz začutila Bosno in Bosance. Res pa je, da sem zelo sentimentalen človek in je to moj vidik. Vem, da je tudi pri nas hudo, da tudi pri nas delavci garajo za drobiž, vendar sem vseskozi imela občutek, da se kljub “krizi” pri nas cedita med in mleko. Da imamo možnosti, priložnosti, svobodo odločanja, da imamo veliko več.

Usmilili smo se majhnega bolhastega ščeneta, ki je veselo poskakoval pred našimi nogami vsako jutro, ko smo prišli in vsak večer, ko smo šli proti našem bosanskem domu. Imel je dom, vendar je bil kljub temu res poln bolh, bolj lačen kot sit (pri njegovih še ne dveh mesecih so se mu vidla rebrca), z izjemnim strahom do moškega glasu… zadnji dan smo lepo prosili, če ga lahko imamo (obdržat sem ga hotela jaz, ker sva se s kužkom zaljubila na prvi pogled, a vem, da kužka ne morem imeti, tudi moja mami ga ne bi mogla vzeti, pa se je odločila kolegica, da ga bo imela in za to ji bom hvaležna celo življenje. Ker predzadnji dan, ko sem po pogovorih z mami, in dragim dokončno ugotovila, da ne, sem jokala kot dež, ko sem ga gledala, kako ljubko je kukal(a) iz nahrbtnika, v katerem smo ga(jo) nosili po jami, ker sam ni mogel skakati po jami, pred jamo pa je cvilil in jokal, da je srce paralo). Gospa je sprva omahovala, potem pa je rekla, mah ajdi, nosite ga. Ko pa je dobila še 20 €, čisto iz naše dobre volje, ne ker bi zahtevala, so se ji usta razlezla v meni nepozaben nasmešek.

Tole je Miša, ko je bila še bosanski bolhač in se je med našo malico stiskala k meni in čakala na kak grižljaj

Skratka, čudoviti spomini, čudovit kuža, ki sem ga na zadnjih sedežih tiščala v nahrbtnik, ko smo prečkali meji, bakrena džezva in čudovite prijateljice, pa da ne pozabim izjemne delovne izkušnje je vse, kar sem prinesla domov. Ogromno in še več.

Za adijo iz Bosne se je tudi sonce potopilo v Savo, ko smo  prečkali most iz Brčkega…

Za slovo...

p.s. Zdaj sem Miši botrca, jo vodim na sprehode, ko prijateljica nima časa (ker je z njo v službi), kdaj pa kdaj bo šla na počitnice, skratka, ko me bosta potrebovali, sem na razpolago, srečna, ker je in bo del mojega življenja.

Potovalka je že polna, pa še nisem niti čekirala seznama :(

Vreme bo toplo, vroče. Podobno kot tu. Ene dolge hlače ven, ene kratke not. Dve majce z dolgimi rokavi ven. Puloverje bom pustila. Zarad jame.Pa jakno tud.

Kam naj dam ogromne terenske gojzerje???? Bojo pač v vrečki, poleg.

Kaj obleči za na pot, da bo udobno, toplo zjutraj, hladno čez dan? Kaj obuti? japonke, da bom zmrzovala zjutraj, pa bo čez dan fino, al adidaske, da bo zjutri fajn, pa popoldan vroče? Kaj pa če se preobujem…

…polnilca za telefon ne smem pozabit…

Mami  me je klicala in mi, ne pretiravam, vsaj 30x rekla, “pa fajn se mej” :)

Jaz mam pa en tak čudn filing… brezvezen, butast filing, v smislu… kaj meni tega treba. Pa vem, da je super da grem, veliko novega, veliko koristenga, veliko lepega, veliko vsega. Ampak filing me vseeno daje. Kako se bomo sploh zaštekale? Kako bom preživela 24 ur na dan s štirimi skoraj nepoznanimi ljudmi? Bom morala kdaj prestopiti to težko postavljeno mejo svojega jaza, ali se bomo zmogli vse dogovoriti in narediti po načelu volk sit koza cela… Najboljš da neham razmišljat o tem, kako bo. Najboljš, da počakam, da pride jutri, da pride Bosna, da pridejo ti dnevi. Filing bo verjetno minil, že na poti. A zdaj je tu. Razjeda me. Črvinči. Zvija. Ne maram ga. Pa me ni strah. Ker občutek strahu prekleto dobro poznam. Filing brezveznosti mam. Kot da je to nekaj najbolj brezveznega, kar sem se kdaj lotila. Res butast filing. Nemogoč. In ne morem ga odmisliti.

In s tem filingom bom ob 9h pred faksom :)

Zdej grem pa na hiter spakirat, pol pa knjigo brat… da mine večer, pride noč in za njim  jutro… jutro, ki definitivno ne bo prineslo brezveznega dne oz. tedna :)

In ko bomo tam, si bom privoščila en kofe iz take džezve! Ne obožujem kave, sploh ne, mi pa tako čudovito zgleda takole servirana kava. In džezve so itak zakon!

VIR: http://meri.nomadlife.org/

  • nova lučka za na glavo – headlamp (ker je baje pod zemljo malo bolj temno): imam!

  • nova potovalka, v katero gre podlaga za jogo: imam! (pa še taka je, da jo lahko malo dež namoči in bodo cunje še vedno varno na suhem v potovalki oz. bolj športni torbi)

  • topla oblačila: imam! vedno, povsod, ker sem bolj zmrzljive sorte…

  • pribor za risanje: pripravljen v košarici, samo razmišljam, če bi ga raje pospravila v peresnico… kaj pa z ravnili? Mah…bom že.

  • seznam vseh ostalih stvari, ki jih potrebujem: imam!

  • “mehurčki” (kot pravi Plujem, da metuljčki so rezervirani za ljubezen) v trebuhu, zgornjem in spodnjem delu: imam! še preveč…

…razneslo me bo!!!!! Ker nimam blage veze, ne kam gremo, ne kje bomo, ne kako gremo, ne NIČ! Nič ne vem. Cel teden mi je uganka, zavita v meglico… In to je zame, ki sem (ne samo) malo kontrolfrika, worse nightmare! Saj ne, sploh ne, da ne maram presenečenj, ampak … čaka me 8 dni, v Bosni, s plačanim prevozom, hrano in posteljo. To je vse kar vem. In ja, kolegica mi je prejšnji mesec enkrat čisto tako, iz zanimivosti, pokazala fotke tega kamnoloma… That’s it!

In diham globoko, se smejem, poskušam ne zapaničariti, še najmanj bi si pa želela stisniti rep med noge. Očitno je to preizkušnja (huda :) ), ki jo moram dat skoz!

Torej, Bosna, here I come!

VIR: http://blog.ecollegefinder.org/

Danes me je življenje spet presenetilo. Kot poplačilo za vso pozitivo, ki jo vlagam vase.

Torej, telefonski klic. Pogledam. Moj (bivši) profesor, mentor, trenutni delni delodajalec. Veselo se javim, saj to običajno pomeni, da ima zame delo. Čeprav rahlo presenečena, saj me je mesec nazaj zasul z delom za vsaj pol leta. Pa vseeno. Se že kaj mudi. Po uvodnih pozdravnih in kramljalnih stavkih kako in kaj, me preseneti z: ” Bi šla zraven v Bosno? En nam manjka. V nedeljo. Do naslednje nedelje. Gremo dokumentirat…”

Šok. Sej pol od tega, kar mi je rekel, nisem niti slišala. Kar sem mu uspela povedati je, da ga pokličem nazaj, da moram premisliti. Vdih, izdih, vdih, izdih. Sploh nisem dojela. Naj grem, naj ne grem, naj grem, ali pač ne. Ker sem bolj zapečkarske narave, sem oklevala. Zakaj? Kar tako. Pa me je sodelavka brcnila v tazadnjo z besedami… “Pejd, valjda, priložnost zamujena…sej veš!” Fak! Pa bom res šla. Kjer delam me bodo pač 1 teden pogrešili. Dragi je rekel, da bo moje dve zverinici prišel vmes nahraniti. V koledarčku ta teden zeva praznina. Ne morem verjet. Super. Torej grem. Še zdaj ne morem verjeti… Plačano imamo pot, hrano, bivanje. V zameno za naše sposobne in pridne roke in iznajdljivo glavo. S sabo rabim le nekaj toplih oblek, ker bomo v jami, na hladnem. Jaz, še tri kolegice iz foha in profesor. Pa verjetno njegov pes.

No, ta odločitev prinese s sab kup vprašanj… od vseh bolj ali manj banalnih je najbolj zaskrbljujoče:

Kaj za vraga bom jedla? Ker velja Bosna za raj za mesojedce, ne vem, kako bo to šlo skoz. Bom mlatila kajmak in kruh, čeprav kruha niti ne maram preveč? Mogoče si bom pa nesla zraven kozarec domače marmelade :)

Ko sem iskala primerno sliko, me je malo potolažil tale zapis bloga, iz katerega je seveda izposojena tudi fotografija: http://hedonisticnikuhar.blogspot.com/2009/10/z-zlico-po-bih.html

Kajmak in marmelada z uštipci (vir: http://2.bp.blogspot.com)