Danes me je življenje spet presenetilo. Kot poplačilo za vso pozitivo, ki jo vlagam vase.

Torej, telefonski klic. Pogledam. Moj (bivši) profesor, mentor, trenutni delni delodajalec. Veselo se javim, saj to običajno pomeni, da ima zame delo. Čeprav rahlo presenečena, saj me je mesec nazaj zasul z delom za vsaj pol leta. Pa vseeno. Se že kaj mudi. Po uvodnih pozdravnih in kramljalnih stavkih kako in kaj, me preseneti z: ” Bi šla zraven v Bosno? En nam manjka. V nedeljo. Do naslednje nedelje. Gremo dokumentirat…”

Šok. Sej pol od tega, kar mi je rekel, nisem niti slišala. Kar sem mu uspela povedati je, da ga pokličem nazaj, da moram premisliti. Vdih, izdih, vdih, izdih. Sploh nisem dojela. Naj grem, naj ne grem, naj grem, ali pač ne. Ker sem bolj zapečkarske narave, sem oklevala. Zakaj? Kar tako. Pa me je sodelavka brcnila v tazadnjo z besedami… “Pejd, valjda, priložnost zamujena…sej veš!” Fak! Pa bom res šla. Kjer delam me bodo pač 1 teden pogrešili. Dragi je rekel, da bo moje dve zverinici prišel vmes nahraniti. V koledarčku ta teden zeva praznina. Ne morem verjet. Super. Torej grem. Še zdaj ne morem verjeti… Plačano imamo pot, hrano, bivanje. V zameno za naše sposobne in pridne roke in iznajdljivo glavo. S sabo rabim le nekaj toplih oblek, ker bomo v jami, na hladnem. Jaz, še tri kolegice iz foha in profesor. Pa verjetno njegov pes.

No, ta odločitev prinese s sab kup vprašanj… od vseh bolj ali manj banalnih je najbolj zaskrbljujoče:

Kaj za vraga bom jedla? Ker velja Bosna za raj za mesojedce, ne vem, kako bo to šlo skoz. Bom mlatila kajmak in kruh, čeprav kruha niti ne maram preveč? Mogoče si bom pa nesla zraven kozarec domače marmelade :)

Ko sem iskala primerno sliko, me je malo potolažil tale zapis bloga, iz katerega je seveda izposojena tudi fotografija: http://hedonisticnikuhar.blogspot.com/2009/10/z-zlico-po-bih.html

Kajmak in marmelada z uštipci (vir: http://2.bp.blogspot.com)