Preživela Bosno. Itak, da je zakon. Za jest je bilo še in še več. Ljudje so tako… globoko nekje otožni, tisti, ki imajo službe vidno zgarani za drobiž, a kljub temu zelo gostoljubni in prijetni. Topli ljudje so. Zelo. In znajo živeti veliko bolje kot mi. Njihovi pogledi niso usmerjeni v tla, ampak pokončno, naravnost naprej in se s pogledom sprehajajo po mimoidočih obrazih in se ustavljajo in kramljajo. Zvečer se zakmašno oblečejo in grejo v mesto. Ne v kako diskoteko, ne na večerjo (ker pač ni denarja za tovrstne štose in temu primerna je tudi ponudba, čeprav kako dobro gostilo se še najde), ampak na trg, v mesto in tam kramljajo, izmenjujejo informacije, se družijo. Ne ob kavi v gostilni, ampak raje na kavi enkrat pri meni, drugič pri tebi. Ob sobotah padajo rakije kot za stavo. Tam, kjer jo seveda imajo. V takih trenutkih so srečni. Zadovoljni. Da imajo, kar imajo, ker so ne dolgo tega imeli še manj.

Tako sem jaz začutila Bosno in Bosance. Res pa je, da sem zelo sentimentalen človek in je to moj vidik. Vem, da je tudi pri nas hudo, da tudi pri nas delavci garajo za drobiž, vendar sem vseskozi imela občutek, da se kljub “krizi” pri nas cedita med in mleko. Da imamo možnosti, priložnosti, svobodo odločanja, da imamo veliko več.

Usmilili smo se majhnega bolhastega ščeneta, ki je veselo poskakoval pred našimi nogami vsako jutro, ko smo prišli in vsak večer, ko smo šli proti našem bosanskem domu. Imel je dom, vendar je bil kljub temu res poln bolh, bolj lačen kot sit (pri njegovih še ne dveh mesecih so se mu vidla rebrca), z izjemnim strahom do moškega glasu… zadnji dan smo lepo prosili, če ga lahko imamo (obdržat sem ga hotela jaz, ker sva se s kužkom zaljubila na prvi pogled, a vem, da kužka ne morem imeti, tudi moja mami ga ne bi mogla vzeti, pa se je odločila kolegica, da ga bo imela in za to ji bom hvaležna celo življenje. Ker predzadnji dan, ko sem po pogovorih z mami, in dragim dokončno ugotovila, da ne, sem jokala kot dež, ko sem ga gledala, kako ljubko je kukal(a) iz nahrbtnika, v katerem smo ga(jo) nosili po jami, ker sam ni mogel skakati po jami, pred jamo pa je cvilil in jokal, da je srce paralo). Gospa je sprva omahovala, potem pa je rekla, mah ajdi, nosite ga. Ko pa je dobila še 20 €, čisto iz naše dobre volje, ne ker bi zahtevala, so se ji usta razlezla v meni nepozaben nasmešek.

Tole je Miša, ko je bila še bosanski bolhač in se je med našo malico stiskala k meni in čakala na kak grižljaj

Skratka, čudoviti spomini, čudovit kuža, ki sem ga na zadnjih sedežih tiščala v nahrbtnik, ko smo prečkali meji, bakrena džezva in čudovite prijateljice, pa da ne pozabim izjemne delovne izkušnje je vse, kar sem prinesla domov. Ogromno in še več.

Za adijo iz Bosne se je tudi sonce potopilo v Savo, ko smo  prečkali most iz Brčkega…

Za slovo...

p.s. Zdaj sem Miši botrca, jo vodim na sprehode, ko prijateljica nima časa (ker je z njo v službi), kdaj pa kdaj bo šla na počitnice, skratka, ko me bosta potrebovali, sem na razpolago, srečna, ker je in bo del mojega življenja.