Zagorela je lučka za mašino. STOP. Panika. Strah, ki te zategne od mezinca na nogi do vrha glave…

Peljati se domov ali ne peljati se… to je tu vprašanje…

Klic na Renaultov servis, če mi znajo odgovoriti na to vprašanje, peljati se ali ne (potem, ko sva se dogovorila za pregled čez dva dni, ker je prej pač gužva). Odgovor: “Gospa, vi se kr pelte, sej je avto tko narjen, da je še neki rezerve. Kok pa bote nardili kilometrov?” “Okrog 30, 40″ “Dobr. Se vidimo!”

Pogovor po pregledu, če omenim samo tisto, kar sem razumela: “…alternator. Vam bomo dali predelanega, je samo 350, če bi dali novega, bi vas prišlo 700 samo alternator. Je kapljalo nanj, ker je popustila cevka. In alternator je občutljiva zadeva. Pa delo, vse skupaj, gospa, vas bo prišlo okrog 700. In imeli ste srečo, ker bi lahko prišlo do vžiga motorja.”

…sem prebolela… sem prežvečila… In ker sem vsaj za volanom rada na varnem, sem jih poklicala nazaj, naj pregledajo avto, če je še kaj takega in naredijo en tak nujen mini servis. Ker bi, glede na kilometre tudi bil že čas.

Pogovor po naslednjem pregledu, ko je vsaj 10 minut našteval, kaj vse bi bilo res nujno nujno in kaj samo nujno, in ko sva se nekako dogovorila, da naj naredi samo nujne nujne stvari, zaradi katerih je ogrožena moja varnost in varnost drugih udeležencev v prometu, je rekel: “… pa 72 evrov za nevemkajže, pa 75 za tole, pa delo, to bo kr trajalo, bo 150, pa spetnekajkarnisemrazumela bo 35 evrov, pa delo, pa en kup žarnc je blo treba menjat, pa filtre, pa če vse skupaj seštejemo, skupaj z alternatorjem, bo to 1200.”

Reci, piši 1200 evrov. Pa bodo šli prihranki, ki sem jih hranila zase, za nekaj za dušo in telo (pa drugič o tem)… Bom že. Bom stisnila, bom pridna. Pa še grem v torek za 12 dni (spet naslednjič več). 1200 evrov. Hvala bogu, da lahko. Hvala bogu, da jih bom lahko v parih mesecih zaslužila (viška, kar pač ni mesečnih nujnih stroškov).

Pa so mi rekli: “To so te nasrali, kokr si dolga in široka, menjali so ti vse in še več, kar bi bilo potrebno, če sploh so ti menjali.”

Pa sem se nasmejala in še zdaj se smejem. Ker verjamem v ravnovesje v vesolju. Verjamem, da če sem jih podarila par sto evrov, bo prišla situacija, ko jih bodo oni morali dati nekomu in bo prišel dan, ko bom jaz dobila to povrnjeno. Ker tako pač je.

In je vikend, jaz s praznim dvoriščem (do ponedeljka), dragega je pripeljal bratec, v to “zakotno vas” (jaz sem prikolesarila iz Ljubljane), in bova uživala cel vikend, tu, stran od civilizacije, med ptički, črički in komarji :)

…brez mojega avteka…

Čist taka je moja :) (VIR: http://www.netcarshow.com)