V teh 10 dneh tečaja so me naučili točno tega. Umetnosti, kako razpeti jadra in mirno pluti skozi življenje. Kako (ne)reagirati na viharje, nevihte, vročino ali mraz. Naučili so me tega. In kolikor je bilo možno sem to tudi vadila. Ravno toliko, da vem, o čem je bilo govora v teoriji, ravno toliko, da vem, kako uporabiti vso to znanje v razburkanem vsakdanu, ravno toliko, da vem, da me čaka vsak dan še veliko trdega dela, discipline, zelo pozornega samoopazovanja, da bom lahko rekla, da moja jadrnica pluje mirno.

Našla sem, kar sem iskala tako vneto, tako željno, zadnje nekaj let. To je to, lahko rečem. Prepričalo me je. Prepričala me je pragmatičnost, totalna nereligioznost. Sam tečaj je izdelan res “v nulo”. In dejansko, kljub temu, da se v meni rado poseje seme dvoma, ga tu ni bilo. Niti sence dvoma. Zadovoljna, srečna, malo bolj mirna sem prišla domov.

Je bilo pa naporno. Niti ne zgodnja jutra, ko je bila še trda tema in so ptički še spali, niti ne tišina in v tla zazrti pogledi, sploh ne ure in dnevi brez knjig in svinčnika, še manj brez glasbe. Naporna sem bila jaz. Moj um. Moje telo. Naporno je bilo krotiti samo sebe, se pogovarjati sama s sabo, se opazovati… Hkrati je bilo pa prav to najbolj fascinantno… Da zmorem 3x dnevno eno uro sedeti pri miru. Čisto pri miru. Po “turško”. In biti osredotočena nase in opazovati sebe. Umiriti svoje telo, svoj um do te mere. Amazing…

In nešteti krogi, ki sem jih z umirjenim korakom premerile dan za dnem  po “walking area” so mi pomagali najti prenekateri odgovor, postaviti prenekatero vprašanje… Ugotovila sem, da sem v bistvu sama sebi prav prijetna sogovornica :) . In vsi polžki, kobilice, pikapolonice, hroščki, muhe in druge živalice, ter nenavadni cvetovi, jutranja rosa na temnih listih, močno grmenje, nevihte in vroče sonce, vse to me je močno povezalo z naravo.

In solze ob zaključnem govoru o sreči, miru in ljubezni. Za vsa živa bitja. Solze so bile tako… resnične, tako globoke, tako… neustavljive, zaradi sreče… neopisljivega občutka v zraku, srcu, rokah, nogah, želodcu… povsod. Povsod je bilo čutiti ljubezen. Tisto pravo… ljubezen. Brezpogojno… večno… Pure happiness, peace and love.

Nedvomno najlepše počitnice. Nedvomno bom še šla. Nedvomno je vipassana umetnost življenja. Tudi mojega :)

Priporočam. Vsakomur. Čimprej, tem bolje. Vendar nikoli ni prepozno.

Be happy :)

vir: http://www.buddhistchannel.tv