Ena večjih skrbi, predno sem odšla za 12 dni, sta bila moja dva sladka mala skakača, ki bi bila vse ta čas sama. Resda bi jima moj dragi vsake nekaj dni dal svežo hrano in vodo, vendar … bila bi sama.

In v četrtek me je, po kosilu, zagrabilo neverjetno domotožje, v misli sta se pregrizla moja dva mišeka… in misli, kako jima je tam, v kletki, sama cele dneve… kako grozno, kako sebično… In odločila sem se, brezkompromisno, da jima bom kupila večjo, veliko večjo kletko. Pa čeprav sem zelo na tesno z denarjem. Prav čutila sem njuno žalost in utesnjenost. Jokala sem, čeprav sem predihavala občutke in ostajala v ravnovesju… oči so jokale… solze so lile po mojih licih.

In ko sem prišla domov so me čakale novice. Da sta pubeca (moji miški… tako ju kličeva z dragim) bila prav navihana, pridna in sta si pregrizla pot v svobodo. Pregrizla sta plastično dno kletke. V četrtek. Vendar še očitno ni bilo dovolj veliko, ker sta bila v četrtek še v kletki. Dragi je luknjo zadelal, zagradil, obtežil. V četrtek :)

V ponedeljek dopoldan sem odprla vrata svojega doma, nisem vedela, kaj naj pričakujem, bila sem pa prepričana, da nista čakala križem rok in zob in sta sigurno zdaj nekje v sobi. In tako je tudi bilo. Ko sem vstopila, me je en od pubecov gledal iz okenske police, drugi je verjetno spal v “gnezdu”. Gnezdu, ki sta si ga zgrizla sredi sedežne, v pomožno ležišče iz pene. Polulana in pokakana prevleka tega ležišča, vsaj 10 cm2 počvekane pene, prinečeni koščki raznih delov, ki sta jih prinesla iz sobe… groza. Sedežna ni moja. Ne vem, kako jo bomo popravili in zakamuflirali nastalo škodo. No, malce sem poropotala, da sem videla še drugega. IOk. Oba sta ok. Ni jima bilo hudega, ker nista bila videti shirana. Kje sta pila in kaj sta jedla… ne vem. Z veliko mero potrpežljivosti sem ju ujela, dala v kletko, postavljeno na tla. Podlago za kletko sta namreč zgrizla … zelo. In kaj nama je drugega ostalo, kot da sva šla takoj (še nerazpakirana) po novo kletko. Zvedela sva, da kletke s plastičnimi podlagami sploh niso priporočljive za skakače, ker jo zgrizejo. Ma nemoj!!! Torej potrebujemo kletko za veveričke, ji ima rešetke okolinaokoli. Veveričke pa niso tako male živalce.

Nova megakletka

Tako imata zdaj megakletko, najmanj 3x večjo. Točno tako, kot sem si zamislila zanju. Z več nadstropji, brvmi, ki jih povezujejo, pa kolo (ki ju še ne zanima, razen za grizenje in plezanje), pa lojtrce, pa hiške, pa gugalnica… Skratka, mislim, čutim, da bo to to. Kan je čist zadovoljen, čeprav je že prej bil. On ni bil nikoli tako zagrizen za grizenje kot Džingis. Džingis pa še danes ni čist ok. Še vedno ima obdobja histeričnega grizenja rešetk. In na ličkih ima prav črte od tega… Ja, mi je grozno. Kaj pa naj mi bo. Tako da se, kolikor le lahko, ukvarjam z njima, ju božam, zabavam, dajem posladke, vendar… še vedno mi je hudo. Ven ju ne morem spuščati, ker sta mi pregriznila že nekaj kablov, hvala bogu ne tistih z elektriko v njih, ampak kabel od slušalk in senozja za daljinca za TV kartico na računalniku. Pa rože grizeta. pa sploh ne gre za rože ali slušalke ali karkoli, gre se za to, da vseh kablov ne morem skrit in lahko da bo kdaj tudi kaj elektrike v kablu, ki se ga bo odločil pregrizt… Pa če sta zunaj, in gresta pol not (nekaj časa sem to prakticirala), sta pol še par ur čist nora in hočta hitro hitro spet nazaj ven. Spet… čist normalno.

Kakorkoli, rada ju imam. Zelo. Zdaj mislim,da imata “normalne” pogoje za svoje življenje v ujetništvu. Ni jima hudega. Vsaj mislim tako. In prav neverjetno mi je, še vedno, kako daleč gre energija, kako daleč je mogoče čutiti stisko ljubljenega bitja…