Življenje je…

1.10.10

6 odgovorov v “nič”

1. M pravi:
   13.10.2010 21:04

   Oj!

   Upam, da si še . Tako dolg molk s tvoje strani mi ni prav zelo pri srcu. Kakorkoli že – bodi še naprej in uživaj v jeseni!

2. rozica pravi:
   14.10.2010 11:04

   Sem še, sem še… Vsakršna skrb je odveč. Življenje mi je postreglo v tem obdobju z veliko porcijo sprememb, predvsem v glavi. Moji pogledi na svet, na življenje, na vse se spreminjajo. Telo temu ne dohaja in boleham, vendar tako imam vsaj mir in čas zase. Torej dobivam to, kar potrebujem. O vsem tem je pa zelo težko pisati. Sploh na blogu. Mogoče pa je ta molk posledica tega, da sem se naučila pogovarjati se s sabo, prav tako veliko debatirava o tem in onem tudi z dragim, in ker dejansko trenutno ne potrebujem mnenj in komentarjev, bom počakala da obdobje, ko bom skozi blog podarjala ne več svoje dvome in strahove, temveč svojo srečo, veselje in sonce…

   M, hvala za skrb in tudi tebi lepe barve jeseni in toplino v srcu. En objem

3. Sandra pravi:
   11.11.2010 19:23

   Ja, ja, potem boš pa vsa skesana prišla nazaj … tako kot jaz.

   Fajn bodi, pa le še kej napiš, sej te ne bo konec.

4. rozica pravi:
   11.11.2010 20:59

   Ne gre se za princip, ne gre se za to, da me bo konec… Ampak… dejansko imam občutek, da ne spadam več sem, da to, kar je mojih zapisov, kar je ta blog nisem več jaz. Ni več del mene. Je pa del moje preteklosti. Ki mi je pomagala to sedanjosti. In razmišljam o blogu. V bistvu nisem nikoli nehala. In vem, da ko bo pravi čas, bo luč igledal nov blog. Novo poglavje mojega življenja. Drugi del. Nadaljevanje.

   In Sandra, super da si nazaj. I missed you too. Čeprav priznam, jaz sem zbrisala bližnjico. Pa sem te vseeno našla spet.

   Bom fajn in bom še pisala Ti pa tud. Oboje.

5. Sandra pravi:
   11.11.2010 21:01

   Prosim, pošlji link, ko se bo zgodilo. Velja?

   Fajn se mej.

6. Špelca pravi:
   4.12.2010 12:02

   Rožica, zgleda, da smo vse v neki taki fazi. Bomo videli, ali je prehodna. Ali pa je res čas takih sprememb, pri katerih pač neke stvari pustimo za seboj, druge pa sprejmemo na novo – vmesni čas je ponavadi stresen.

Komentiraj

Ime (obvezno)

e-poštni naslov (ne bo prikazan) (obvezno)

Spletna stran

O nadaljnjih komentarjih me obvesti na e-mail naslov

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !