blackdays


Po dolgem času sončnih, zadovoljnih in delovnih dni sem zadnji teden spet “padla v brezno”. Temno, brezvoljno, brez veselja, smeha, discipline, brez sprehodov, brez joge, brez vsega. Samo jaz, računanik, tv in grickalice. Da mine čas. Spet spim do poznih dopoldanskih ur, ker tako dan hitreje mine. Spet sanjam, spim, da sanjam sanje, ki niso resnično življenje. In podaljšujem minute, ure spanja… Ker bi rada odsanjala svoje dni. Ker so boljše, kot moje življenje. Ki se mi zdi tako prazno. Tako zelo prazno. Ne zanima me, da je posoda že nekaj dni nepomita, ne zanima me, da že nekaj dni nisem pomolila niti noska ven, ne zanima me nič. Absolutno nič.

Dragi me kliče, spodbuja, vendar ve, da se bom morala pobrati sama. Pomaga najbolje, kot ve in zna. Sama nase sem jezna, kar še poglobi začaran krog.  Ne maram se tako. Nočem tako živeti, vendar nimam tiste poptrebne energije, da bi začela. Da bi se “zbudila”.

Zakaj sem “padla”?  Ne vem. Me je tako pretresla novica o starem očetu? Je to zaradi finančnih težav  (ki niso moja krivda, ampak delodajalec zavlačuje z nakazili)? Je to zaradi pomanjkanja hribov in terapij? Mogoče zato, ker ne znam živeti sama zase, za svoje dobro, ampak bi rada živela za nekoga in se mi zdi tako življenje kot ga živim prazno? Si zato želim otroke? Da bi skrbela za njih? Da bi imela  “razlog” živeti? Ne ne ne ne. Ni to načim. Vem, da se moram najprej naučiti živeti sama zase, uživati v življenju in ne biti odvisna od skrbi za druge. Vendar… kljub vsemu…zdaj sem tu. Sama. Žalostna. Jezna. Grozna. Najraje bi si zakopala glavo v pesek…

vir: http://www.os-volicina.si/

Pa ne bi pomagalo, ker bi me vse počakalo. Moje življenje, moje skrbi, moje napake, moji problemi. Kot tudi moje ljubljene osebe, moji sončki, moji dobri dnevi. Ki se sedaj skrivajo in čakajo, da nekaj naredim. Da se poberem. Da dvignem glavo. Da zberem toliko energije, da naredim korak naprej.

In danes “moram” do dragega, ker se je odločil, da mi bo pasal sprehod po Koseškem bajerju. Mu verjamem, zato grem. Slabše ne more biti.

Na samem začetku te “kalvarije” sem se spraševala, kje in kaj se bo zalomilo, kaj se bom morala naučiti iz tega, kje se zgodba in dogajanja ne bodo ujemala z mojimi načrti in predstavami? In danes, ko sem v samem središču, v samem ognju dogajanja vidim, da je šlo narobe vse, kar si nisem niti predstavljala, da bi šlo narobe. Nisem si mislila, da me enostavno ne bo pustil kar tako oditi, nisem si niti v najbolj divjih sanjah predstavljala, da bo hotel biti z mano ne glede na karkoli, četudi mu bom (ali bi mu oz. sem mu) jasno in glasno dala vedeti, da jaz nočem biti z njim in ne vidim najine skupne prihodnosti. Nisem si mislila, da je sposoben tako močno do zvezd nabiti slabih občutkov in očitkov, nisem si niti predstavljala, da lahko tako “nežna duša” kot je on izreče tako hude obtožbe o sebičnosti, zlobi, samozagledanosti, smetarskem odnosu do njega… Presenetil me je. Zelo. In z vsakim stavkom me preseneti še bolj. Slutila sem grozo, slutila sem hude dneve, vendar sem pričakovala najhuje v prvih dnevih samote. Zdaj pa se mi zdi da bodo to prvi blaženi dnevi po krvavi bitki…

In tako kot je želel dobro za “naju” s svojimi monologi, tako bolj je zapletal klobčič, tako bolj se je pogrezal v blato, tako debelejšo kožo sem dobivala. Bolj sem mu govorila, da potrebujem mir, samoto, bolj se je hotel pogovarjati, da ne bo prepozno. Kar je že itak. In mislim, da mi bo zaradi vseh teh nenačrtovanih besed, stavkov, dolgih monologov veliko lažje presekati popkovino, skozi katero ga hranim, toliko lažje bom rekla “…tvoj problem…”. Kajti vem, da bom jaz tista, ki bo kriva, da ne bo mogel delati na tem delovnem mestu (ker pač delava skupaj), da si bo težko privoščil sam najemnino, da ne bo imel ničesar, da ga prizadetega puščam v njemu najhujšem obdobju življenja… Vse to ne glede na vse moje predhodne poizkuse, da se najin vsakdan izboljša, nešteto začetih pogovorov, ki so zvodeneli, cele mesece dajanja finančne in psihične “varnosti”, da bi lahko študiral, milijonkrat izrečeno vprašanje “povej mi, kaj ti je? kaj te teži?”, vse to zato, da poslušam očitke, kako sem sebična, kako ga imam za smet, kako si predstavljam, kako bo živel zdaj brez mene, kako si bo sam plačal najemnino…

Sem mnenja, da je to zdaj njegov problem in ne več moj. Vse to pa nikoli niso bili najini problemi, ker sem jih reševala jaz. Tako ali drugače.

VIR: http://showcase.joomlabamboo.com

Kaj storiti, če se je trnje zapelo za hlače in ne pusti naprej?

Ali povleči nogo in strgati hlače, rastlino in po možnosti stakniti še hudo prasko?

Ali se ustaviti, pogledati in preveriti situacijo, odpleti vejevje in narahlo stakniti trnje in previdno oditi naprej…

Vsak ve, kateri odgovor je pravilen. A običajno v taki situaciji potegneš nogo in odhitiš naprej. Kot bi jaz najraje. Da bi bilo čimprej mimo. Spakirala in šla. Pa bo preveč strganin in razcefranih ran, ki jih bo težko (za)celiti.

VIR: http://www.najblog.com

Narava se je že konkretno prebudila, si pomela oči in zdaj že koraka… Travniki so ozeleneli, ta vikend so začeli zeleneti tudi vršički dreves. Travnike so zlato obarvale trobentice, vrtove narcise, vse je v barvah… pisano… moja duša pa je še vedno siva. Komaj še plavam nad gladino, ko malce splavam, se udarim v vejo (ali pa me kdo drug) in spet sem malo pod vodo, malo nad, ogromno kašljam, ogromno vode spijem… Kar ne morem… ne morem splavati. Za hribe nimam časa, ker me “potrebujejo”, za jogo nimam energije, ker zvečer padem v posteljo, iz katere se dvignem zadnje minute, še vedno utrujena kot zvečer. Sprehodi mi vsaj za trenutek očistijo… pa sem kmalu spet v realnosti, kjer mi tašča nalaga nemogoča psihična bremena (očitno sem njen duhovnih spovednik, ki mu more povedati vsako njeno slabo misel, vsak njen slab trenutek, vsako solzo, vsako grozo…), moj dragi se je zaprl v “polžjo hišico” in mi ne odgovarja na vprašanja “Kako si? Je kaj narobe? Kako kaj s faxom? Je kaj novega?” in zavrača vabila na sprehod, druženja, zavrača moje prošnje po pomoči pri gospodinjstvu…  Velikokrat se zgodi, da komaj diham. Umirja me hrana oz. žvečenje hrane. Verjetno je to še iz časa “mamine joške”, ki me je tolažila.

V petek sem se malce potožila moji mami. In mi je svetovala: z dragim se pogovori, čimprej, pri tašči pa… poslušaj, kimaj, vendar naj ti gre skozi ušesa. Ne ženi si k srcu, ne trudi se pomagati, samo poslušaj in kimaj in to je to. Mami, hvala.

Torej… v soboto zvečer oz. ponoči sem imela dvourni monolog mojemu dragemu in sem mu povedala vse.  Vse moje strahove, vse moje težave, vso moje nestrinjanje, vse. Odleglo mi je. Vendar me je razočaral (spet) njegov odziv, njegov odgovor na moje zadnje vprašanje (In kaj mi imaš za povedati nazaj na vse to?” Odgovor je bil… “Nič.” Otroka sem v glavi preložila za nedoločen čas. Zdaj čakam na spremembe. Da bo začel skrbeti za najin dom, da bo večkrat pomil posodo, da bo odprl okno v spalnici, da bo vprašal, kako se skuha čaj, da bo pokazal zanimanje za življenje…

S taščo novega recepta še nisem preizkusila, ker nisva šla k njej. Dragi je “čudežno” malce zbolel par ur prej, predno bi mogla iti. Kako otročje?

Jutri bo prvi dan mojih dni. Začela si bom jemati čas zase. Briga me. Nehala bom s hrano zapolnjevati tihe luknje bolečine in utrujenosti. Čutim, da je čas za post. Ob postu se vedno tako zelo umirim. Vedno se spet najdem. In tudi vse stvari najdejo svoje mesto. Vedno najdem nekaj novega…v sebi in drugih…

Zdaj sem na vrsti jaz…

vir: http://image.guardian.co.uk

Zaradi pestrega doganjanja, tako v službi, kot v najinem gnezdecu, sva kar malo zapostavila od dragega mamo. Že tri vikende smo jo pustili samo (tudi od dragega brat in njegova nista utegnila). Pa sem jo poklicala in že javila se mi je z zlomljenim glasom. Običajno razigran “Super!” kot odgovor na moje vprašanje kako je, je zamenjal “Mah, kaj čem rečt…”. Sledila je tišina. Jaz nisem niti vedela, kaj naj ji rečem, ona je verjetno pogoltnila cmok. Nisem vajena od te ženske, ki je bila v najhujših dneh, ob smrti moža, tedne in še mesece po njej neverjetno nasmejana, vedra in optimistična, predvsem optimistična, da je zdaj, skoraj 5 mesecev po izgubi moža totalno sesuta. Ne vem, kako naj ji pomagam, verjetno ji sploh ne morem. Kot pravi ona, mora sama skozi to krizno obdobje. Da četudi bi bili vsi doma, bi se zavlekla na samo in jokala.

Je ta kriza posledica tega, da smo jo prvič po petih mesecih pustili samo za več kot dva vikenda? Ali dejansko pride najhujša kriza za tabo, čez nekaj časa? So krivi daljši dnevi in sonce in rožice in ptički, ki jih je imel tako rad? Mogoče se pa ne bi skrivala v kotičkih, če bi bila doma.

Ne, ne smem si očitati, da me ni tam. Imam svoje življenje. katerega del je vsekakor tudi ona in jo imam zelo rada, a vendar sem jaz na prvem mestu. In tudi ta vikend naju ne bo, ker grva po dveh mesecih k mojim staršem domov (bratec ima maturantski ples :) ). Nimava si kaj očitati, ker sva ji res bila na voljo in se res trudila in ji bila v oporo ves ta čas. Celo moj dragi me je presenetil, ker je izjemno otoplil odnos s svojo materjo (hvala bogu!) v tem času.

Se pa sprašujem… je bolje, da ji še vedno visimo za vratom vsak vikend in jo zabavamo, ali naj se le malce umikamo, da bo sama v miru prebolela bolečino, ki se mora izjokati… Sama ne vem, ker (še) nisem izgubila nikogar  od najbližnjih. Ko jo vrpašam, reče, da ni treba. Ampak vem, da tudi če bi bilo treba, bi bil odgovor isti, ker nas noče obremenjevat.

Torej…

Dost mam tega stanovanja! Jz in moj dragi. Spet je fasal nek čuden prehlad, ki se mu ponavlja že celo jesen, zimo, prejšnjo jesen, zimo,  nekajkrat na mesec, po nekaj dni. Lani sma bila prepričana, da je krivo vreme, pa imunski sistem, pa premalo vitaminov, pa premalo sprehodov, pa slabi čevlji… Pa ni nič pomagalo, če smo te stvari izboljšali. Letos je še slabše. In niso alergije, ker je že alergenik od malega in pridno papa tablete, šprica noseka, pridno sesamo, brišemo prah in nikoli do vselitve ni bilo tako hud. In tudi njega daje nejevolja do vsega, neprenehoma je utrujen (kot jaz), čeprav imava dormeo.

Nakar sva ugotovila, da je krivo najino ljubko kletno stanovanjce, polno vlage in plesni (in ljubezni), z dvema ne ravno velikoma kletnima oknoma. Kajti prehladi se nikoli ne pojavijo ne pri nejmu doma, ne pri nas doma, ne nikjer drugje. In kljub vsem možnim očiščevalnim protiplesnovim kuram, zračenju, mašini od razvlažilca zraka, ni bolje.

Takoj, ko se vsaj malo otopli, greva. Greva nekam blžije sonca in bližje gozda, a še vedno v Ljubljano, ker mora moj dragi drugo leto končat fax. Hvala bogu, nimava pogodbe z odpovednim rokom. Sicer je gospa čist prijazna, včasih celo preveč prijazna, panična in previdna (kidamo zaradi tega, da mamo skidano, ne zato, ker se tam vozim in parkiram, :) ). Pogrešala bom njeno solato in paradajz, a j**** ga.  Veliko manj, kot zdaj pogrešam dnevno svetlobo in še tisto malo sonca, ki bi ga lahko pozimi ujela v stanovanje. Že lani so mi skoraj vse rože pomrle zaradi pomanjkanja sončka, letos ne kaže nič boljše, še aloa je cela bleda in tanka.

Mah, sam jamram…

Paše…

Mislim, da sem zbolela za asolitisom (a – pomanjkanje nečesa, sol-is – sonce), nedvomno imam zdaj že kroničnega. Kaj me šele čaka. Dejansko imam občutek, da je to krivo za moje bolehanje, za prve znake asolitisa – nedasemi, o katerih sem pisala. Pogrešam ga. Sonček. Pa ne samo sonček. Pogrešam zelene travnike, pogrešam topel veter, pogrešam, o kako zelo pogrešam tople sprehode, rožice, tud mrčes.

Vsako zimo enaka zgodba. In vsako leto se mi zdi, da je huje. Čeprav se na pozno jesen veselim zime, tople postelje, dobrih knjig in filmov v neskončnih večerih. crkljanja pod toplo odejo, belih snežink in puhastih bregov, me to veselje običajno mine z januarjem. Takrat mi zmanjka zaloge sonca.

Sem pogledala napoved. Samo še slabše bo. Madona, kaj naj?

Za spodbudo sebi in tudi drugim…

sonce.jpg

to čudovito fotko sem si sposodila na http://www.slomedia.it/

Nič novega, nič posebnega in čeprav sem videla sonček, mi ni uspelo kaj več kot samo najnujnejše. Danes je bil eden tistih dni, ko sem se zvila v klobčič, ko se nisem javljala na klice, ko sem nekaj nezahtevnega skuhala sebi in dragemu, ko se mi še v trgovino ni dalo po mleko.  V takih dneh zbežim v film, knjigo, ali blodim po poteh interneta. V takih dneh želim čim dlje od sebe. Daleč. Da ne slišim klica na pomoč, da ne slišim, da ni prav, kar počnem, da ne rabim veliko, da se mi ni treba tako zelo močno truditi, da bi bila srečna. Le nasmejati se moram. A mi ne uspe.

V filmu, ki sem ga gledala, mi je v ušesil zvenel staveh:” Prvi korak proti sreči je vedno najtežji.” (Shrink 2009). Pa še res je. In če prespim jutranjo uro, se preklopim na “nedasemi” in dan mine, kot ga ne bi bilo.