Changes


Danes me je življenje spet presenetilo. Kot poplačilo za vso pozitivo, ki jo vlagam vase.

Torej, telefonski klic. Pogledam. Moj (bivši) profesor, mentor, trenutni delni delodajalec. Veselo se javim, saj to običajno pomeni, da ima zame delo. Čeprav rahlo presenečena, saj me je mesec nazaj zasul z delom za vsaj pol leta. Pa vseeno. Se že kaj mudi. Po uvodnih pozdravnih in kramljalnih stavkih kako in kaj, me preseneti z: ” Bi šla zraven v Bosno? En nam manjka. V nedeljo. Do naslednje nedelje. Gremo dokumentirat…”

Šok. Sej pol od tega, kar mi je rekel, nisem niti slišala. Kar sem mu uspela povedati je, da ga pokličem nazaj, da moram premisliti. Vdih, izdih, vdih, izdih. Sploh nisem dojela. Naj grem, naj ne grem, naj grem, ali pač ne. Ker sem bolj zapečkarske narave, sem oklevala. Zakaj? Kar tako. Pa me je sodelavka brcnila v tazadnjo z besedami… “Pejd, valjda, priložnost zamujena…sej veš!” Fak! Pa bom res šla. Kjer delam me bodo pač 1 teden pogrešili. Dragi je rekel, da bo moje dve zverinici prišel vmes nahraniti. V koledarčku ta teden zeva praznina. Ne morem verjet. Super. Torej grem. Še zdaj ne morem verjeti… Plačano imamo pot, hrano, bivanje. V zameno za naše sposobne in pridne roke in iznajdljivo glavo. S sabo rabim le nekaj toplih oblek, ker bomo v jami, na hladnem. Jaz, še tri kolegice iz foha in profesor. Pa verjetno njegov pes.

No, ta odločitev prinese s sab kup vprašanj… od vseh bolj ali manj banalnih je najbolj zaskrbljujoče:

Kaj za vraga bom jedla? Ker velja Bosna za raj za mesojedce, ne vem, kako bo to šlo skoz. Bom mlatila kajmak in kruh, čeprav kruha niti ne maram preveč? Mogoče si bom pa nesla zraven kozarec domače marmelade :)

Ko sem iskala primerno sliko, me je malo potolažil tale zapis bloga, iz katerega je seveda izposojena tudi fotografija: http://hedonisticnikuhar.blogspot.com/2009/10/z-zlico-po-bih.html

Kajmak in marmelada z uštipci (vir: http://2.bp.blogspot.com)

Življenje  gre naprej. Počasi, lepo, sončno, toplo, umirjeno… predvsem pa aktivno!

Ko le lahko, skočim na Krim. Ker ga imam pred pragom, ker je ravno prav (ne)zahteven, ker je lep, ker še nisem doživela gužve (res pa je, da sem zelo zgodnja), ker me napolni, ker malo pod vrhom rastejo sočne gozdne jagode, katerih ali nihče ne vidi, ali nihče ne mara, ali jih nočejo pozobati, ali pa se hribovcem tako zelo mudi na vrh in nazaj, da jim je škoda tistih deset minut naravnih in sladkih užitkov…

Sončna trata na Krimu

Stara prijateljica joga, ki je že velikokrat prišla, in se tolikokrat tudi umaknila v ozadje in čakala, je spet del mojega vsakdana. običajno z njo delim čudovita jutra. In prav zdaj mi je v veliko pomoč pri vzpostavljanju notranjega miru, reda, pri iskanju same sebe. In vem, čutim, da je to, kar delam, kar počnem, prav. Da je to moja pot. Rezultati se že kažejo, počasi, a vztrajno. Zato tudi dobrodošla spodbuda od dragega in mojih doma. In nisem si zadala nekih ciljev, zadala sem si le, da bom počasi, zelo počasi hodila po tej poti in se učila vse, kar potrebujem t tem trenutku.

Slika je le simbolična :) (VIR: http://www.cairns.com.au)

Potrebujem akcijo, tako umirjeno akcijo. Nisem za tek, nisem za maratone, nisem za kickbox, nisem za pilates. Kaj šele za ekipne športe. Sicer odbojka na mivki tu pa tam sede, da bi pa iz tega naredila svoj hobi …not! Nisem za ekstreme, nisem za hude napore, nisem za tekmovalnost in rivalstvo. Sem za umirjeno akcijo, kjer lahko zraven živiš in opazuješ svet okrog sebe in svet v sebi. Sprehodi že od nekdaj najljubši. zato tudi hribolazništvo. Ker je poleg sprehoda vključen še cel komplet bonusov hribolazenja (zmaga z vsakim vrhom, izpeljava nemogočega, ko gledašvrh  iz vznožja, hitro in učinkovito polnenje akumulatorja,zrak, lepote lepe naše, in še tisoč drugih bonusov).  Kolo me je že tudi marsikam pripeljalo. Le v pretirane klance se nisem nikoli podala. Odlična alternativa za pot v službo. Če ne bi bilo tako zelo vroče popoldan, bi poskusila tudi zdaj kdaj prekolesariti teh horizontalno-barjanskih 15 km do Ljubljane. Plavanje… mmmmmmm… le bazenov ne maram preveč. Vonj po kloru, pretirana gneča, omejen razgled. Obožujem plavanje v morju, a to prakticiram vsega skupaj par tedno na leto :( In joga. Joga je to to. Je akcija zame. Umirjeno aktivno, velikokrat neverjetno težko, a hkrati tako preprosto in lepo. Joga  mi je lepa. Lepe so asane in lepa sem jaz, ko jih delam in lepo mi je, ko sem v asani. Lepo mi je.

Končno sem se našla in končno lahko rečem, da imam mirno življenje. Za zdaj :)

Ni bilo ne boja ne mesarskega klanja. Bil je samo pogovor, dolg pogovor, ki je od mene zahteval ogromno energije, da sem zmogla ostati “ledena”, da sem vztrajno zidala nazaj zbite zidake v njegovi želji prodreti nazaj do mene. In bila sem uspešna. Razmeroma. Vztrajala sem pri svojem “ne”, in pri svoji “samostojnosti” in pri pri tem, da sicer nimam neke želje po nevemkolikih avanturah in one night standih, ampak sem mu dala vedeti, da če bo prišel mimo Mr. Right, se bom odzvala povabilu na čaj in si ne bom zapirala vrat. Kar ga je od vsega najbolj prizadelo. On bi, da bi bila narazen, da bi mi dal čist mir, da bi živela narazen, da bi se pogovarjala takrat, kot bi jaz hotela, on bi pa tačas delal na sebi (kao), čeprav je rekel, da zaradi sebe, ampak zaradi sebe hoče ustreči meni. Ampak še vedno bi bila kao par z vsemi aktivnostmi, ki paru pripada. Ma ja!

Groza, moj zdaj že bivši fant je postal totalna copata. Iz zanimivega, malce skrivnostnega fanta z nenavadnimi hobiji in čudovitim besednim zakladom in neskončno neobičajnimi tematikami pogovora je postal ubogljiv polž. Vem, da bom morala preposlušati še mnoga nagovarjanja o rešitvah, o kompromisih, o načinih… Ker pa je meni kristalno jasno, da sem pristala na “prijateljstvo” le zaradi tega, da mu bo veliko lažje se postaviti na svoje noge, bom pač … poslušala. In to je to. Verjamem, da mu bo prej ali slej postalo jasno, da to ne pelje nazaj na najino skupno pot. Ker postajam počasi spet srečnejša…In res me ne razume, kako se lahko samo na podlagi feelinga, da nisva več za skupaj odločim in grem. Ampak ta feeling ni po župi priplaval. Feeling je posledica tisoč in ene bolj ali manj pomembne stvari, dejanja, stanja,…

In še s taščo sem opravila, ji razložila zadevo, presenetljivo ni bila preveč napadalna in je nekako razumela. In za adijo mi je rekla, da se še slišimo in vidimo. Kar pomeni, da me jutri pred vrati ne bo čakala skupina zamaskiranih mladeničev s kiji v rokah :) , ker sem prizadela njenega sinija.

In danes grem gledati stanovanje (ja, spet selitev, spet ta naporna izkušnja, ki pa daje toliko energije s svojim novim začetkom). Ven iz Ljubljane. Skoraj dobesedno v “vukojebini”, 15 km iz mesta (ni predaleč), hiška, ob cesti, daleč naokrog pa nič, travniki, gozdovi. Upam, da mi bo družina, ki stanovanje oddaja, sedla, da bo stanovanje ok, cena, lega sta ok, ostalo bom videla danes.

Dela pa toliko, da se ven ne vidim… Za kar sem vesela, ker bom potrebovala malce več financ in tudi z delom čas hitreje mineva in ne razmišljam toliko o vsem skupaj.

p.s. Hvala vsem za moralno podporo… Verjeli ali ne, mi je pomagalo. Sandrine stisnjene pesti so me delale močno, šopek od M me je opominjal, da sem nežen cvet, ki si zasluži najboljše, Vilijeve misli so me opominjale, da je nekje nekdo…, Mlekarca mi je s svojim življenjem dala upanje na hiško na gričku, prav tako so mi dajale energijo vse vaše misli, tudi tistih neomenjenih. Hvala, ker se z mano, moji virtualni prijatelji.

VIR: http://rtmulcahy.files.wordpress.com

No, pa sem sama. Uspela sem. Trnja nisem uspela v celoti odstraniti, roke so popraskane, ran na nogah še ne čutim. Ne bom še dvignila hlač. Trnje mi je “dalo malo prostora, da se sprehodim, v upanju, da se vrnem”. Le tako me je spustilo, le tako mi je dalo svobodo. Tudi prav. Glavno, da lahko grem dalje. Naprej. Da lahko diham.

Zdaj me čaka veliko dela… Moram se naučiti biti eno in ne samo polovica, moram se naučiti poslušati in ubogati samo sebe,  moram se naučiti razvajati se, moram najti samo sebe, ne glede na okolico. Moram se naučiti biti sama. Šele potem bom pripravljena biti spet polovica.

In čeprav sem ostala sama, vem, da nisem sama…

VIR te čudovite fotke: http://samo.blog.siol.net/

Kaj storiti, če se je trnje zapelo za hlače in ne pusti naprej?

Ali povleči nogo in strgati hlače, rastlino in po možnosti stakniti še hudo prasko?

Ali se ustaviti, pogledati in preveriti situacijo, odpleti vejevje in narahlo stakniti trnje in previdno oditi naprej…

Vsak ve, kateri odgovor je pravilen. A običajno v taki situaciji potegneš nogo in odhitiš naprej. Kot bi jaz najraje. Da bi bilo čimprej mimo. Spakirala in šla. Pa bo preveč strganin in razcefranih ran, ki jih bo težko (za)celiti.

VIR: http://www.najblog.com

Kako čudovito je opazovati samega sebe a poti do sanj, in kako hudo je čutiti bolečino zaradi trnja, ki leži po tleh in se oprijema in reže po gležnjih in poskuša preprečiti napredek…

Vendar sanje so vredne vsake kaplje krvi.

Kako čudovito boleče je. In tako boleče čudovito!

VIR: http://www.rtvslo.si

…ne danes, ne jutri, ampak kmalu. Lepšemu jutri naproti, naproti prijaznejši besedi, čistejši sreči, življenju. In poleg milijon ostalih razlogov imam zdaj še enega. In ta en razlog mi zdaj daje moč, moč, da še malce potrpim, moč, da se smejem kljub neskončni utrujenosti, moč, da gledam sonce, moč, da ne obupam nad življenjem…

Šla bom…

Kmalu…

VIR: http://calamitykim.typepad.com
…prihajam!!!