dnar


Zagorela je lučka za mašino. STOP. Panika. Strah, ki te zategne od mezinca na nogi do vrha glave…

Peljati se domov ali ne peljati se… to je tu vprašanje…

Klic na Renaultov servis, če mi znajo odgovoriti na to vprašanje, peljati se ali ne (potem, ko sva se dogovorila za pregled čez dva dni, ker je prej pač gužva). Odgovor: “Gospa, vi se kr pelte, sej je avto tko narjen, da je še neki rezerve. Kok pa bote nardili kilometrov?” “Okrog 30, 40″ “Dobr. Se vidimo!”

Pogovor po pregledu, če omenim samo tisto, kar sem razumela: “…alternator. Vam bomo dali predelanega, je samo 350, če bi dali novega, bi vas prišlo 700 samo alternator. Je kapljalo nanj, ker je popustila cevka. In alternator je občutljiva zadeva. Pa delo, vse skupaj, gospa, vas bo prišlo okrog 700. In imeli ste srečo, ker bi lahko prišlo do vžiga motorja.”

…sem prebolela… sem prežvečila… In ker sem vsaj za volanom rada na varnem, sem jih poklicala nazaj, naj pregledajo avto, če je še kaj takega in naredijo en tak nujen mini servis. Ker bi, glede na kilometre tudi bil že čas.

Pogovor po naslednjem pregledu, ko je vsaj 10 minut našteval, kaj vse bi bilo res nujno nujno in kaj samo nujno, in ko sva se nekako dogovorila, da naj naredi samo nujne nujne stvari, zaradi katerih je ogrožena moja varnost in varnost drugih udeležencev v prometu, je rekel: “… pa 72 evrov za nevemkajže, pa 75 za tole, pa delo, to bo kr trajalo, bo 150, pa spetnekajkarnisemrazumela bo 35 evrov, pa delo, pa en kup žarnc je blo treba menjat, pa filtre, pa če vse skupaj seštejemo, skupaj z alternatorjem, bo to 1200.”

Reci, piši 1200 evrov. Pa bodo šli prihranki, ki sem jih hranila zase, za nekaj za dušo in telo (pa drugič o tem)… Bom že. Bom stisnila, bom pridna. Pa še grem v torek za 12 dni (spet naslednjič več). 1200 evrov. Hvala bogu, da lahko. Hvala bogu, da jih bom lahko v parih mesecih zaslužila (viška, kar pač ni mesečnih nujnih stroškov).

Pa so mi rekli: “To so te nasrali, kokr si dolga in široka, menjali so ti vse in še več, kar bi bilo potrebno, če sploh so ti menjali.”

Pa sem se nasmejala in še zdaj se smejem. Ker verjamem v ravnovesje v vesolju. Verjamem, da če sem jih podarila par sto evrov, bo prišla situacija, ko jih bodo oni morali dati nekomu in bo prišel dan, ko bom jaz dobila to povrnjeno. Ker tako pač je.

In je vikend, jaz s praznim dvoriščem (do ponedeljka), dragega je pripeljal bratec, v to “zakotno vas” (jaz sem prikolesarila iz Ljubljane), in bova uživala cel vikend, tu, stran od civilizacije, med ptički, črički in komarji :)

…brez mojega avteka…

Čist taka je moja :) (VIR: http://www.netcarshow.com)

Danes sem dvignila na bankomatu denar za najemnino. Za dve najemnini in še malo v bistvu. Ker je bila vsota večja in ker imam (očitno) določen limit dnevne porabe, ali pa ta limit velja za vse uporabnike, nisem mogla dvigniti toliko denarja, kot sem ga potrebovala. Poskusila sem večkrat, ker sem vedela, da imam dovolj denarja na računu, a kljub temu mi je napisalo, da znesek presega stanje na računu. Ko sem obupala, sem pač šla na banko in dvignila, kolikor mi je še manjkalo. In ti ga zlomka, tudi v trgovini nisem mogla plačati s kartico. Še dobro, da sem dvignila nekaj več.

In kaj se zgodi malo prej… pokliče me nek možakar s stacionarne številke, me opozori, da se pogovor snema in da ima eno vprašanje zame… Če sem jaz večkrat poskusila dvigniti na več bankomatih večji znesek, ki ga natančno opredeli…

Nekaj vdihov, da sem sploh dojela, kaj me sprašuje in ko sem mu odgovorila, sem se mu nekajkrat zahvalila. Ker čuva moj denar. Ker očitno obstaja neka varovalka. Kar ponavljala sem hvala, hvala…

Vem, da je to kontrola nad mano, da je to “Big brother”, ampak v takih primerih mi je to všeč…