domek


Včeraj sem prvo noč spala v svojem novem domeku. Se zbujala v sončno jutro, vlekla sladke minute in poslušala ptičke. Pogledala skozi okno, zagledala čudovit travnik, v ozadju gozdove. Šla odkleniti vrata, se pretegnila v soncu, pustila vrata odprta, odprla še vsa okna in uživala v sončnem toplem zraku.

Kljub temu, da je bilo vse moje imetje v škatlah, vrečkah in povsod naokoli, se mi je zdel moj domek najlepši in jaz najsrečnejša. Življenje je lepo. In kljub preprekam mi gre dobro. Stanje se je normariziralo, raznorazne “scene” so se umirile, seveda sva se veliko pogovarjala in tuhtala in ugotavljala kdo, kaj, zakaj, kako… vendar to še ne pomeni, da sem pripravljena na ponovno skupno pot. Le malo bolj ga razumem in on mene. In tako je prav.

Imam mir. Že cel dan. Mir. Noben me ne moti, noben nič… Mir… (razen ptički, kuža Rex, kosilnica in tu pa tam kak mimopeljoči se avto, zdaj pa že črički nabijajo)

Najlepše darilo za rojstni dan – prvi dan miru.

VIR: http://th05.deviantart.com

Včeraj se je začelo. Imela sem namen le očistiti okna, pa sem potem videla še svinjarijo na stopnišču na atrij, pa sem jih zribala. Pa okenske police, pa okvirje, pa pajčevina po kotih, pa korito za rože, ki ga nihče ni obrisal že najmanj pet let… potem so me na kavč položili krči. Tisti mesečni. A danes se zgodba nadaljuje… Čist nehote sem začela pucat računalnih, zlagat nametane fajle v primerne folderje, brisat stare neaktualne fajle, sortirat vse fajle v mapah: Razno, Niso smeti, Ne briši!!!, Novo download ipd. In začenjajo me motiti vsi ti kao zloženi papirji na polici poleg računalnika. Podobno kot fajli v računalniku so papirji le dani na polico Razno, Ne meči stran!!!… in mislim, da bo tole naslednje. Potem bom še videla, ker me zna tale mesečni čut za urejenost gnezda prav presenetiti. Bom izkoristila tele par dni, dokler bo pač trajalo in se ne bom pustila dosti motiti. Edino posesal bo pa on.

In pravijo, da nisem edina. Ko sem povedala bratu od njega, kaj počnem, me je takoj vprašal, če mam menstruacijo. Seveda. Očitno so te stvari v praspominu, zapisane v gene, ker domek, najsi bo to jama, zemljanka (v zemljo vkopano bivališče, značilno za slovanske narode tam od 6./7. stol. dalje), iz gline izdelana enoprostorka, mala hiška ali garsonjera, mora biti urejena…

VIR: http://www.paulabecker.com

Danes sem si zaželela, da bi živela v hiški, kjer je živela moja stara mama, na vrhu hriba, s kar nekaj zemlje krog in krog in bi vstajala s soncem in bi delala. Delala z zemljo in ne za računalnikom. Skrbela bi za rožice, travo, skrbela bi za korenje in krompir, za solato in peteršilj, skrbela bi za mucice in psa, skrbela bi zase. In občutila sem blažen mir. Pomirila sem se. Kako zelo zelo bi živela tako…

Mogoče pa so vse moje težave, problemi, nevšečnosti, predvsem pa notranji nemir vzrok temu, da sem bila vzeta zemlji…

da sem preživela otroštvo nekje visoko nad betonom namesto na trdni rodovitni zemlji…

da sem se podila po betonskih ulicah mimo poscanih blokovskih vogalov namesto bosonoga po zeleni trati…

da sem se igrala na mrzlem mračnem stopnišču z barbikami namesto na toplem soncu s korenčki, krompirčki in žaklovinastimi lutkami z gumbastimi očmi…

Z vsakim dnem je v meni glasnejši klic narave, ki ga ne utišajo ne hribi, ne sprehodi po ljubljanskih gričkih, za silo ga utišam na maminem vrtu, kjer se uležem na zemljo (ne upoštevaje črke R v imenu meseca), grizljam kislico in črpam energijo, kjer z veseljem pograbim travo, kjer s še večim veseljem poplejem po vrtu (če me mami ne vidi, če me zaloti mi reče, da naj uživam in ne delam…  pa ji rečem, saj uživam.)

Tako rada bi šla. Jutri. Tja, v hribe. Ne bi nesla veliko s sabo. Ker tam bi bila srečna brez vsega tega. Tako srečna.

Tako srečna bi tam obdana z gozdovi nosila novo življenje pod srcem, tako srečna bi mu ponudila krompirček s tumpastim noskom, da se igra, tako srečna bi hodila z njim opazovati mlade mucice, če so že spregledale, tako zelo zelo bi bila srečna, ko bi mi otrok nabral travniških rož…

In kako žalostna sem zdaj, tu, sredi Šiške, sicer hvala bogu v hiški z atrijem, ki je obdan z visokimi sivimi bloki. Kako žalostna, ker je moj dragi tako zelo srečen zaprt v stanovanju med asfaltiranimi ulicami, tako žalostna, ker je alergičen na travo, na lesko, na sto različic cvetnega praha, na plesen v lončnicah, na pršice… Tako žalostna, ker vem… da, vem, da nekega dne ne bo več moj dragi…

Tako rada bi šla. Tja, v hribe…

Slika je simbolična. Resničnost je lepša... (vir: http://bundlebit.com)

Od dneva, ko sem podvomila v to, da je z mojim dragim to to, da je on tisti, s katerim bi preživela svoje preostalo življenje, je moj dvom iz dneva v dan večji… Vedno bolj dvomim, da bom z njim lahko zrasla do neba, dvomim, da bom z njim lahko vzgojila otroke v stiku z naravo v aktivnem vsakdanu, vedno bolj čutim, da me duši. In ko pomislim, kako bi letela, če bi bila sama… In nek tih občutek je nekje globoko, da me čaka nekje nekaj boljšega… ali pa je to samo želja. Pa ga imam rada. Zelo zelo. Vendar imam sebe bolj rada. In ker se bom morala krepko truditi in delati na sebi, kar bo prineslo veliko in velike spremembe, ki pa mislim, da jim moj dragi ne bo dorasel. Oz. že zdaj jim ni…” A spet greš v hribe?” … in kisel obraz. Ne mara poslušati o mojih terapevtskih urah in na že skoraj prošnjo, da ga lahko spozna in se pogovori z njim, kar bi jaz bila zelo vesela, ni odgovoril nič. Še: “Ne vem…” ni rekel. Ali pa: “Nič.” kot običajno. Če bi on hodil na terapije bi me zelo zanimalo, kaj dogaja z njim. In bi mu pomagala. On se pa umika. Umikava se drug od drugega. Najbližje sem mu, ko imam izjemno slab dan in sem cel dan doma. Kot on. Takrat sva skupaj. Če sem aktivna, me ne dohiteva. In vedno manj skupnega… To me zelo zelo boli. Nerad se vozi, potuje po Sloveniji, ne mara narave, hribov, sprehodov po naravi, ne mara morja, ne mara cvetja… On bi rolal po ulicah, se sprehajal po pločniku. Po mestu. Če se jaz ne bi toliko potrudila in igrala tiste blesave karte z njim, bi ne počela nič skupaj, razen spala. Še jeva ne skupaj, ker ne mara zelenjave in mu v moje nezadovoljstvo pripravljam nezdrave obroke mesa in kemije v raznih omakah. Kako bom s takim človekom imela hiško na gričku

? Je dovolj to, da se imava rada, čeprav sva si totalno različna? Je dovolj, da ga imam rada, čeprav me ne izpopolnjuje? Mi res e daje več dovolj? Mi tudi prej ni, pa sem bila slepa, ker sem hotela verjeti v najino pravljico? Se mi zato življenje ustavlja, ker ne morem naprej? Ker me ustavlja? Ker me on ne pusti naprej oz. jaz nočem naprej, ker se oziram nazaj?

VIR: http://thomasvillefamily.com

Dragega sem peljala na vlak. Cel vikend bom sama. Sama doma. V miru bom prestavila še tistih nekaj stvari, ki jih prej nisem imela miru prestavit (ker bi moj Mišek imel kaj za povedati, spremembe pa sploh opazil ne bo), prižgala bom dišeče palčke, dala na glas mojo muziko, se spravila za računalnik in naredila še preostanek kataloga, jutri bom brisala prah in sesala, zvečer bom probala ubiti velik kup nezlikanih cot in zraven pogledala kak dober film ali moj sklop zdravniško-detektivskih serij (Grey’s Anatomy, Private Practice, The Mentalist), ki vse prihajajo ven ob petkih, čakajo me tudi še neprebrane strani Nevarnih žena… Upam, da bo jutri vreme tudi za kak sprehod. V nedeljo pa bolj dvomim, da bo za v hribe. Pa nič hudega. Bom pa jogirala.

Kako paše biti kdaj sam doma…

Ni več škatel, ni več kupov, ni več vrečk, vse je na svojem mestu. Nervoza se je pomirila. Včeraj zvečer sem se zleknila na kavč v dnevno, se zavila v toplo koco, prižgala lučko na najmanjši jakosti in delala kroge po TV-ju. Gledala butaste nadaljevanke, ki jih sicer ne gledam, zraven zlagala zokne, jedla grickalice in uživala v udobnosti svojega novega doma. Do 2h zjutraj. Me je imelo, da bi kar ostala na kavču in prenočila tam. Tako udobno mi je bilo. Na vsake toliko sem se ozrla po stanovanju in se nasmejala. Zadovoljna sem. Srečna. Lepo mi je. Samo še tale zima mine in sonček posije…

Danes sem ostala doma, da sfiniširava. Obesiva slike po stenah, na prazne police dam kakega od mojih spominkov, pobrišem po tleh, razvijem tepih, zložim še tiste stvari, ki sem jih neurejene dala na svoje mesto…Popoldne bo čas za kak sprehod, za domačo nalogo o obžalovanju, za branje katerega bo priljubljenih blogov. Mogoče tudi kak film v lepi novi dnevni.

Življenje JE lepo. Sploh, ko se dogajajo lepe stvari.

…preseljeni, srečni, utrujeni, prehlajeni (oba), zadovoljni, čeprav še vedno zlagamo, čistimo, pomivamo, prelagamo, sistematiziramo, urejamo, se majčkeno prepiramo.

No, dvojina bi bila sicer slovnično primernejša pri zgornjem stavku. Lahko se zgovarjam, da imava kar nekaj plišastih “družinskih članov” in smo zato “množina”. Lahko pa sem preprosto iskrena (čeprav prejšna trditev drži), da mi dvojina enostavno ne leži. Jo nerada uporabljam. Mi ne gre. Zakaj? Nimam pojma. Je mogoče krivo odraščanje v Velenju? Fenomenalna mi je tudi uporaba dvojiške množine: “Obatri smo šli…”

Pospravljamo, pripravljamo, zlagamo, razstavljamo, nalagamo, sortiramo, pakiramo…

Nimamo časa razmišljat.

Starejši zapisi »