familija


Ko je bila moja mami stara 3 leta je izgubila očeta. No… ne čisto, ampak… Skratka, po vojni je 10 let bolehal za tuberkulozo in zelo zelo bolan podlegel bolezni. Čez tri leta, ko je dopolnila 6 let, se je na domačijo priselil možakar, zelo dober prijatelj njene mame (moje stare mame), ji pomagal pri delu na zemlji, pri skrbi za najmlajšo hčerkico, ki je še ostala doma (mojo mami), ostali štirje so namreč odšli s trebuhom za kruhom v svet. Recimo mu Lojz, je skrbel za obe, oboževal je otroke, tako mojo mami, kot vse otroke sina in ostalih hčera stare mame. Sam nikoli ni imel otrok, čeprav poročen. Ženo je izgubil kako let prej, predno se je priselil. V tistih časih je bila to obsojanja vredna zveza, saj je nista potrdila z zakonom. Vendar, bila sta srečna, kolikor je bilo le mogoče. In moja mami je imela nadomestnega očeta, ki pa ga ni smela klicati “ata”. Ne spomni se natančno, kdo ji je prepovedal, katera od sestra ali brat. Tudi po imenu ga ni mogla klicati, saj se ni spodobilo. Torej ga je vedno nazivala s “čujte”. 25 let je Lojz delal družbo naši stari mami, gledal rasti njene otroke in vnučke. Še sama se ga spomnim, sicer le bolanega, kako mu je stara mama nosila v posteljo vroč čaj v plehnatem redečem lončku z belimi pikami. In ko sem bila stara 5 let, je umrl. Mami je skrbela za njegov grob, čeprav nezakupljen, dokler bo, pač bo. Vedno so na njem cvetele rožice. Vsakega prvega novembra smo se zbrali tam. Nekaj let nazaj pa so obvestili mami, da bodo grob prekopali. In je, čiste vesti, da se je trudila, dokler je lahko, prenehala tako vestno skrbeti za grob.

Nekaj tednov nazaj, ko sem bila čez vikend doma, je bila moja mami nenavadno molčeča. Zamišljena. kar nekam otožna. Zelo nenavadno zanjo. Ko sem jo vprašala po vzroku, je odvrnila, da mi bo že povedala, ko bo čas za to. Da mora enostavno priti pravi čas…

Danes smo po kosilu posedeli na terasi vikenda in klepetali o vsakdanjostih. Nakar mami z vso resnostjo reče, da je izvedela, nekaj časa nazaj, da njene sestre niso prave sestre, ampak polsestre. Da je Lojzova. Da je sad prepovedane ljubezni… In njene sestre in brat so ji to zamolčali. Molčali so 56 let! Molčali so, ko se je odločala, ali naj obdrži grob, ga zakupi, ali naj ga prepusti. Molčali bi še danes, če ne bi eni sosedi enkrat, nedolgo nazaj, malo ušlo… In več kot očitno je, da tudi oni niso odobravali te veze, saj so se istega leta, ko je prišel Lojz k hiši, odselili vsi, razen najmlajše.

In šok sprva. Seveda. Lojz je bil moj star ati. Lojz je bil mamin ati. Solze so mi silile v oči ob misli, kako tesno mora biti pri srcu moji mami. Njej, ki je svojega očeta klicala “čujte”.

Je res mal Lojzu podoben (VIR: http://1.bp.blogspot.com)

Danes sem si zaželela, da bi živela v hiški, kjer je živela moja stara mama, na vrhu hriba, s kar nekaj zemlje krog in krog in bi vstajala s soncem in bi delala. Delala z zemljo in ne za računalnikom. Skrbela bi za rožice, travo, skrbela bi za korenje in krompir, za solato in peteršilj, skrbela bi za mucice in psa, skrbela bi zase. In občutila sem blažen mir. Pomirila sem se. Kako zelo zelo bi živela tako…

Mogoče pa so vse moje težave, problemi, nevšečnosti, predvsem pa notranji nemir vzrok temu, da sem bila vzeta zemlji…

da sem preživela otroštvo nekje visoko nad betonom namesto na trdni rodovitni zemlji…

da sem se podila po betonskih ulicah mimo poscanih blokovskih vogalov namesto bosonoga po zeleni trati…

da sem se igrala na mrzlem mračnem stopnišču z barbikami namesto na toplem soncu s korenčki, krompirčki in žaklovinastimi lutkami z gumbastimi očmi…

Z vsakim dnem je v meni glasnejši klic narave, ki ga ne utišajo ne hribi, ne sprehodi po ljubljanskih gričkih, za silo ga utišam na maminem vrtu, kjer se uležem na zemljo (ne upoštevaje črke R v imenu meseca), grizljam kislico in črpam energijo, kjer z veseljem pograbim travo, kjer s še večim veseljem poplejem po vrtu (če me mami ne vidi, če me zaloti mi reče, da naj uživam in ne delam…  pa ji rečem, saj uživam.)

Tako rada bi šla. Jutri. Tja, v hribe. Ne bi nesla veliko s sabo. Ker tam bi bila srečna brez vsega tega. Tako srečna.

Tako srečna bi tam obdana z gozdovi nosila novo življenje pod srcem, tako srečna bi mu ponudila krompirček s tumpastim noskom, da se igra, tako srečna bi hodila z njim opazovati mlade mucice, če so že spregledale, tako zelo zelo bi bila srečna, ko bi mi otrok nabral travniških rož…

In kako žalostna sem zdaj, tu, sredi Šiške, sicer hvala bogu v hiški z atrijem, ki je obdan z visokimi sivimi bloki. Kako žalostna, ker je moj dragi tako zelo srečen zaprt v stanovanju med asfaltiranimi ulicami, tako žalostna, ker je alergičen na travo, na lesko, na sto različic cvetnega praha, na plesen v lončnicah, na pršice… Tako žalostna, ker vem… da, vem, da nekega dne ne bo več moj dragi…

Tako rada bi šla. Tja, v hribe…

Slika je simbolična. Resničnost je lepša... (vir: http://bundlebit.com)

Zaradi pestrega doganjanja, tako v službi, kot v najinem gnezdecu, sva kar malo zapostavila od dragega mamo. Že tri vikende smo jo pustili samo (tudi od dragega brat in njegova nista utegnila). Pa sem jo poklicala in že javila se mi je z zlomljenim glasom. Običajno razigran “Super!” kot odgovor na moje vprašanje kako je, je zamenjal “Mah, kaj čem rečt…”. Sledila je tišina. Jaz nisem niti vedela, kaj naj ji rečem, ona je verjetno pogoltnila cmok. Nisem vajena od te ženske, ki je bila v najhujših dneh, ob smrti moža, tedne in še mesece po njej neverjetno nasmejana, vedra in optimistična, predvsem optimistična, da je zdaj, skoraj 5 mesecev po izgubi moža totalno sesuta. Ne vem, kako naj ji pomagam, verjetno ji sploh ne morem. Kot pravi ona, mora sama skozi to krizno obdobje. Da četudi bi bili vsi doma, bi se zavlekla na samo in jokala.

Je ta kriza posledica tega, da smo jo prvič po petih mesecih pustili samo za več kot dva vikenda? Ali dejansko pride najhujša kriza za tabo, čez nekaj časa? So krivi daljši dnevi in sonce in rožice in ptički, ki jih je imel tako rad? Mogoče se pa ne bi skrivala v kotičkih, če bi bila doma.

Ne, ne smem si očitati, da me ni tam. Imam svoje življenje. katerega del je vsekakor tudi ona in jo imam zelo rada, a vendar sem jaz na prvem mestu. In tudi ta vikend naju ne bo, ker grva po dveh mesecih k mojim staršem domov (bratec ima maturantski ples :) ). Nimava si kaj očitati, ker sva ji res bila na voljo in se res trudila in ji bila v oporo ves ta čas. Celo moj dragi me je presenetil, ker je izjemno otoplil odnos s svojo materjo (hvala bogu!) v tem času.

Se pa sprašujem… je bolje, da ji še vedno visimo za vratom vsak vikend in jo zabavamo, ali naj se le malce umikamo, da bo sama v miru prebolela bolečino, ki se mora izjokati… Sama ne vem, ker (še) nisem izgubila nikogar  od najbližnjih. Ko jo vrpašam, reče, da ni treba. Ampak vem, da tudi če bi bilo treba, bi bil odgovor isti, ker nas noče obremenjevat.

Torej…

Vikend se še dobro niti ni začel, pa sem obletala že vse… sem bla pri tašči in tam opravila svoje dolžnosti, sem bla pri atiju po …. verjetno je res minilo več kot pol leta, zdaj sem v varnem objemu moje otroške sobe, jutri pride še sekica na kosilo z nečaki, in jih bom mela vse pokljukane. Kar je redko.

Ampak najlepše pa je doma. Doma doma. Kako bi temu lahko drugače rekel? Kako reči svojemu domu, kjer si odraščal, čeprav imaš kot odrasel svoj dom? Včasih je cela zmeda, ko se z dragim pogovarjava, da greva najprej domov, potem v soboto zvečer domov, v nedeljo zvečer pa še pred sedmo domov. In ja, vsi trije (moj dom otroštva, njegov dom otroštva in najino gnezdo) so domovi.

Bolje imeti tri domove,  kot nobenega ;)