happydays


Življenje  gre naprej. Počasi, lepo, sončno, toplo, umirjeno… predvsem pa aktivno!

Ko le lahko, skočim na Krim. Ker ga imam pred pragom, ker je ravno prav (ne)zahteven, ker je lep, ker še nisem doživela gužve (res pa je, da sem zelo zgodnja), ker me napolni, ker malo pod vrhom rastejo sočne gozdne jagode, katerih ali nihče ne vidi, ali nihče ne mara, ali jih nočejo pozobati, ali pa se hribovcem tako zelo mudi na vrh in nazaj, da jim je škoda tistih deset minut naravnih in sladkih užitkov…

Sončna trata na Krimu

Stara prijateljica joga, ki je že velikokrat prišla, in se tolikokrat tudi umaknila v ozadje in čakala, je spet del mojega vsakdana. običajno z njo delim čudovita jutra. In prav zdaj mi je v veliko pomoč pri vzpostavljanju notranjega miru, reda, pri iskanju same sebe. In vem, čutim, da je to, kar delam, kar počnem, prav. Da je to moja pot. Rezultati se že kažejo, počasi, a vztrajno. Zato tudi dobrodošla spodbuda od dragega in mojih doma. In nisem si zadala nekih ciljev, zadala sem si le, da bom počasi, zelo počasi hodila po tej poti in se učila vse, kar potrebujem t tem trenutku.

Slika je le simbolična :) (VIR: http://www.cairns.com.au)

Potrebujem akcijo, tako umirjeno akcijo. Nisem za tek, nisem za maratone, nisem za kickbox, nisem za pilates. Kaj šele za ekipne športe. Sicer odbojka na mivki tu pa tam sede, da bi pa iz tega naredila svoj hobi …not! Nisem za ekstreme, nisem za hude napore, nisem za tekmovalnost in rivalstvo. Sem za umirjeno akcijo, kjer lahko zraven živiš in opazuješ svet okrog sebe in svet v sebi. Sprehodi že od nekdaj najljubši. zato tudi hribolazništvo. Ker je poleg sprehoda vključen še cel komplet bonusov hribolazenja (zmaga z vsakim vrhom, izpeljava nemogočega, ko gledašvrh  iz vznožja, hitro in učinkovito polnenje akumulatorja,zrak, lepote lepe naše, in še tisoč drugih bonusov).  Kolo me je že tudi marsikam pripeljalo. Le v pretirane klance se nisem nikoli podala. Odlična alternativa za pot v službo. Če ne bi bilo tako zelo vroče popoldan, bi poskusila tudi zdaj kdaj prekolesariti teh horizontalno-barjanskih 15 km do Ljubljane. Plavanje… mmmmmmm… le bazenov ne maram preveč. Vonj po kloru, pretirana gneča, omejen razgled. Obožujem plavanje v morju, a to prakticiram vsega skupaj par tedno na leto :( In joga. Joga je to to. Je akcija zame. Umirjeno aktivno, velikokrat neverjetno težko, a hkrati tako preprosto in lepo. Joga  mi je lepa. Lepe so asane in lepa sem jaz, ko jih delam in lepo mi je, ko sem v asani. Lepo mi je.

Končno sem se našla in končno lahko rečem, da imam mirno življenje. Za zdaj :)

Vse, kar sem si želela, da bi imela z moškim, od moškega, ob njem, vse to mi je ponujeno na pladnju. Vse to sem začela prejemati, dobivati, vse to sem začela živeti z nekom, s katerim sem živela 5 let, ki sem ga nedaleč nazaj malodane zasovražila. Vse to mi daje človek, ki mi je bil breme. Vse to mi daje človek, ki ga je moja reakcija na neznosno stanje obudila iz zasanjanosti, iz depresije, iz otopelosti. Fant je postal moški. V nekaj tednih. Ob spoznanju, da je “prenehal živeti”. Ob spoznanju, da je postal šibka senca samega sebe, ki životari iz dneva v dan.

V njegove oči in v njegov glas se je spet naselilo življenje, ob njegovem nasmehu mi spet igra srce, ob njegovem poljubu mi telo spet drgeta. Ob njem se spet počutim varno, ob njem se spet počutim posebno, ljubljeno. In po urah, urah in urah pogovorov sva spoznala oz. sem jaz spoznala, da me v življenju ne bo imel nihče tako rad…

Skupaj bova hodila v hribe… Sprva malce lažje, a je pripravljen tudi na kake težje izzive. :) Da bomo kot družina hodili po manjših in večjih hribčkih.

Skupaj bova skakljala po kuhinji in kuhala. Osnove zdaj že zna (v treh tednih iz nule, iz nepoznavanja štedilnika do pašte, mesa in ostalih lažjih zadev), ostalo še pride.

Na njegovem krožniku se je zdaj že večkrat znašla kaka “moja” jed, zelena, zelenjavna, ki jo je odprt novim okusom, tudi pojedel. Nekaj od njih prav z užitkom. (prej je bila zelenjava sovražnik št. 1 :) )

Jeseni bova podebatirala, kako bo šel delat izpit za avto. To mi je bilo veliko presenečenje… Vedno je zatrjeval, da pač izpita za avto ne bo delal, ker se ne mara voziti. in Zdaj ga bo. zase, zaradi otrok, zame.

Vsako stvar, ampak res vsako stvar zdaj predebatirama do konca. Ukinila sva besede: “nič”, “pozabi”, “eh, ni važno”. Vse je važno, še taka malenkost.

Odrezana sem od njegove mame, nimava kontakta in to je taaaakoooo olajšanje. Vem, da se bom prej ali slej morala soočiti z njo,  se soočiti z obtožbo, “kako zelo sem prizadela njenega sinija” (kar sploh ni res, ker sem ga “oživela”), ampak tako kot je bilo, ne bo nikoli več. Ne bom več molzna krava, ki naredi vse, kar si izmisli, ne glede na karkoli. Veliko bolj objektivno gledam nanjo in ne bom se ji več trudila ugajati, ker je pač tašča.

Vse to je bil potreben korak naprej, v mojem dušnem miru. Umirjena sem. Zdaj, ko živiva vsak zase (in vsaj še nekaj časa bova), spet hodiva na zmenke, na pijačke, izkoriščava vsak trenutek skupaj. Začenjava znova. Ker sva 5 let nazaj prehitro zaživela skupaj.

Jaz pa se učim, kako je on odrasla oseba, moški in ne nebogljen dečko, kako biti iskren vedno, povsod, ne glede na posledice, učim se udi jaz biti pozorna in ne samo čakati pozornosti. Učim se biti spontana in sprejemati življenje tudi s presenečenji. Lepo mi je. Nekje globoko sem našla še veliko ljubezni, ki jo čutim do njega.

In v soboto sva šla skupaj na Slivnico nad Cerknico, kjer sva skakljala po travnikih, ležala v visoki travi in se poljubljala, kjer sva obstala in tiho občudovala čudeže narave. Beautiful!

V nedeljo pa sem se usedla v avto in se odepljala k teti na morje. Kjer sem v miru še enkrat vse skupaj premislila in ugotovila, da se je vse, kar se mi je zgodilo v zadnjih nekaj mesecih, enostavno moralo zgoditi, ker le tako sem prišla do te točke, ko sem srečna in se veselim jutrišnjega dne. Sonce me je napolnilo z energijo, in zdaj vem, da je ok. Da sem ok. Ne samo ok. Odlično sem.

VIR: http://commondatastorage.googleapis.com/static.panoramio.com

Mir… Tišina… Iz računalnika tiho igra umirjajoča glasba z nežnim ženskim vokalom. Lahko bi temu rekla tudi meditativna glasba. V kotu sobe nad omaro medlo sveti moja oranžna bučka. In navidezno greje sobo. Polni jo s toplo, domačo svetlobo. Na kavču ležita Enki in Hipo, moja plišasta prijatelja, ostali (plišasti prijatelji namreč) so se udomačilii v spalnici, kjer me ponoči varujejo hudih sanj. Vsi smo se udomačili. Vsi smo si oddahnili.

Razigran otroški vrvež okrog hiše se je umiril, nadomestilo ga je glasno petje čričkov. Kako prijetno. Kako meditativno…

Za danes sem opravila vse, kar sem imela za opraviti. In razmišljam… bi šla brat knjigo? Mogoče gledati film? Mogoče nič od tega in bi se usedla ven, pred hišo in poslušala čričke? Karkoli od tega lahko. KARKOLI!!! Nič se od mene ne pričakuje ta večer, nič se mi ni potrebno prilagajati, nič razmišljato o tem, kaj, kako, kdaj bi bilo dobro iti spat, da ne bo zjutraj preveč utrujen, kaj bi počela “skupaj”, da bi obema ugajalo… Nič več. Sama sem gospodarica svojega časa, predvsem pa svojega prostega časa.

Res mi je lepo. Lepo mi je biti sama. Umirjam se. Srce se mi umirja. Duša se mi umirja. Dih se mi umirja. Tako željeni mir, tisti pravi dušni mirje pred vrati…

VIR: https://academics.skidmore.edu/weblogs/students/xxiangji/

Včeraj sem prvo noč spala v svojem novem domeku. Se zbujala v sončno jutro, vlekla sladke minute in poslušala ptičke. Pogledala skozi okno, zagledala čudovit travnik, v ozadju gozdove. Šla odkleniti vrata, se pretegnila v soncu, pustila vrata odprta, odprla še vsa okna in uživala v sončnem toplem zraku.

Kljub temu, da je bilo vse moje imetje v škatlah, vrečkah in povsod naokoli, se mi je zdel moj domek najlepši in jaz najsrečnejša. Življenje je lepo. In kljub preprekam mi gre dobro. Stanje se je normariziralo, raznorazne “scene” so se umirile, seveda sva se veliko pogovarjala in tuhtala in ugotavljala kdo, kaj, zakaj, kako… vendar to še ne pomeni, da sem pripravljena na ponovno skupno pot. Le malo bolj ga razumem in on mene. In tako je prav.

Imam mir. Že cel dan. Mir. Noben me ne moti, noben nič… Mir… (razen ptički, kuža Rex, kosilnica in tu pa tam kak mimopeljoči se avto, zdaj pa že črički nabijajo)

Najlepše darilo za rojstni dan – prvi dan miru.

VIR: http://th05.deviantart.com

Ni bilo ne boja ne mesarskega klanja. Bil je samo pogovor, dolg pogovor, ki je od mene zahteval ogromno energije, da sem zmogla ostati “ledena”, da sem vztrajno zidala nazaj zbite zidake v njegovi želji prodreti nazaj do mene. In bila sem uspešna. Razmeroma. Vztrajala sem pri svojem “ne”, in pri svoji “samostojnosti” in pri pri tem, da sicer nimam neke želje po nevemkolikih avanturah in one night standih, ampak sem mu dala vedeti, da če bo prišel mimo Mr. Right, se bom odzvala povabilu na čaj in si ne bom zapirala vrat. Kar ga je od vsega najbolj prizadelo. On bi, da bi bila narazen, da bi mi dal čist mir, da bi živela narazen, da bi se pogovarjala takrat, kot bi jaz hotela, on bi pa tačas delal na sebi (kao), čeprav je rekel, da zaradi sebe, ampak zaradi sebe hoče ustreči meni. Ampak še vedno bi bila kao par z vsemi aktivnostmi, ki paru pripada. Ma ja!

Groza, moj zdaj že bivši fant je postal totalna copata. Iz zanimivega, malce skrivnostnega fanta z nenavadnimi hobiji in čudovitim besednim zakladom in neskončno neobičajnimi tematikami pogovora je postal ubogljiv polž. Vem, da bom morala preposlušati še mnoga nagovarjanja o rešitvah, o kompromisih, o načinih… Ker pa je meni kristalno jasno, da sem pristala na “prijateljstvo” le zaradi tega, da mu bo veliko lažje se postaviti na svoje noge, bom pač … poslušala. In to je to. Verjamem, da mu bo prej ali slej postalo jasno, da to ne pelje nazaj na najino skupno pot. Ker postajam počasi spet srečnejša…In res me ne razume, kako se lahko samo na podlagi feelinga, da nisva več za skupaj odločim in grem. Ampak ta feeling ni po župi priplaval. Feeling je posledica tisoč in ene bolj ali manj pomembne stvari, dejanja, stanja,…

In še s taščo sem opravila, ji razložila zadevo, presenetljivo ni bila preveč napadalna in je nekako razumela. In za adijo mi je rekla, da se še slišimo in vidimo. Kar pomeni, da me jutri pred vrati ne bo čakala skupina zamaskiranih mladeničev s kiji v rokah :) , ker sem prizadela njenega sinija.

In danes grem gledati stanovanje (ja, spet selitev, spet ta naporna izkušnja, ki pa daje toliko energije s svojim novim začetkom). Ven iz Ljubljane. Skoraj dobesedno v “vukojebini”, 15 km iz mesta (ni predaleč), hiška, ob cesti, daleč naokrog pa nič, travniki, gozdovi. Upam, da mi bo družina, ki stanovanje oddaja, sedla, da bo stanovanje ok, cena, lega sta ok, ostalo bom videla danes.

Dela pa toliko, da se ven ne vidim… Za kar sem vesela, ker bom potrebovala malce več financ in tudi z delom čas hitreje mineva in ne razmišljam toliko o vsem skupaj.

p.s. Hvala vsem za moralno podporo… Verjeli ali ne, mi je pomagalo. Sandrine stisnjene pesti so me delale močno, šopek od M me je opominjal, da sem nežen cvet, ki si zasluži najboljše, Vilijeve misli so me opominjale, da je nekje nekdo…, Mlekarca mi je s svojim življenjem dala upanje na hiško na gričku, prav tako so mi dajale energijo vse vaše misli, tudi tistih neomenjenih. Hvala, ker se z mano, moji virtualni prijatelji.

VIR: http://rtmulcahy.files.wordpress.com

Danes sem razmišljala o najsrečnejših trenutkih mojega otroštva…

…ko sem se brez nadzora potikala po stričvi kmetiji in ure in ure čepela v toplem hlevu in se pogovarjala s kravicami…

…ko sem se cele dneve potikala po gozdu, plezala po nizkih vejah, čepela v krošnji in sanjarila o svetu (običajno takrat, ko so pri stari mami klali, ker nisem hotela biti niti blizu, pa še pogrešal me ni nihče)…

…ko mi je ati dal v roke tapravi tavelik kramp v odgovor na mojo prošnjo, da bi tudi jaz kopala jarke (kot so to počeli ostali odrasli, ko smo zidali vikend)…

…ko sem se gungala tako visoko, da sem dosegla veje bližnje jablane…

…ko mi je babica pustila seči z obema rokama v pleteno košaro polno oluščenega fižola…

…ko sem v zamaknjenem stanju gledala Grizzly Adamsa in sanjala o življenju tam gor z medvedkom…

…ko so se odrasli pogovarjali z mano kot s človekom in ne kot otrokom (taki so bili izjemno redki)…

…ko sem se v nedeljo zvečer sveže skopana zavila v sveže diščeče mehke rjuhe Sarah-Key…

takrat sem bila res srečen otrok.

In še vedno se rada gungam in še vedno obožujem sveže rjuhe in še vedno se rada potikam brez nadzora, tudi po gozdu, stric krav nima več, babica je umrla, mami pa fižol kupuje…