hribolazenje


Zdi se mi, kot da sem šele zdaj začela živeti. Oz. pred kratkim. Ko sem pustila za sabo samopomilovanje, ko sem pustila za sabo jezo, strah in nezadovoljstvo. Ko sem se začela imeti rada, ko sem se res sprejela  tako, točno tako kot sem, sem začela živeti. Seveda mi je bilo veliko lažje, ker mi je tudi on dal vedeti, da me sprejema in m ima rad tako kot sem. Točno tako. In čas, ki ga preživiva skupaj je poln akcije, neverjetnih zgodb, toplih in globokih pogovorov, smešnih, včasih tudi opolzkih šal, globokih pogledov in vročih poljubov. Zdaj se ne potrebujem vsak dan spomniti, da je življenje lepo. Zdaj vem, da je, ker ga živim takega.

Ker sem se prejšnji vikend potepala, sva ta vikend preživela v skupaj, pri meni, sredi narave, miru, tišine… Kavico sva spila zunaj, napol leže na ležalnikih, vsak ob svojem čtivu, dotikajoč se vsaj s konico prsta na nogi. Sobota… zaradi vraščenega nohta nisva šla pohajat po hribovjih, ampak sva se odpravila v Šmarješke toplice. Za par uric na sonček, v vodo s tistimi mokrimi poljubi, pogledi izpod zlepljenih trepalnic. Večer sva nadaljevana na dvorišču, na ležalnikih, rahlo utrujena. Zaljubljena. Spet.

Nedeljo sem začela sama, zgodaj, zaradi nujne potrebe bo hribolazenju. Odpravila sem se na že dolgo ogledovani Krim v neposredni bližini (in zato, ker sva zadnjič s sestro na poti na morje ubrali “bližnjico” čez Krim, da se izogneva gužvi na avtocesti). Iz Iškega vintgarja počasi proti vrhu. Lepo. Nisem mogla verjeti, da sem bila na tako lepo nedeljo sama na poti. Srečala sem na 2/3 poti dva možakarja s psom, ki ni bil njun in le ta (pes namreč) se mi je pridružil, me pospremil na vrh, kjer je spil neverjetno veliko vode in me vprašujoče gledal izpod klopce, prav tako pa mi je delal družbo celo pot do vznožja. Klicala sem ga Bučman, vesela, ker sem imela prijetno družbo. V Iškem vintgarju je verjetno, v tisti gužvi, našel koga, da mu da kaj pod zob, mogoče je celo našel svoje. Ker kuža je bil lep, negovan, nekoliko suhcen, a ne podhranjen. Preprosto lep.

Doma sem po tušu in obveznem počitku in masaži stopal skuhala čudovito in zdravo kosilo – popečenega lososa, zelenjavno omako iz čebule, paradižnika in bučk ter pečen krompirček (na kokosovi masti). Zraven pa kozarček Refoška. Mmmmmmm… Sledilo je pospravljanje, vsega, tudi tistih najbolj neumnih malenkosti, katerih urejanje je posledica “mesečnega” gnezdenja. Dragi mi je pridno pomagal, sesal, brisal, zlagal… Zvečer pa… kup nezlikanih cot, na računalniku risanka Up in potem kmalu … nočko.

Lep vikend. Čudovit vikend. Življenje je… čudovito. Če si ga čudovitega narediš. Če ga čudovitega vidiš.

No, po debelih nekaj mesecih spet v hribe. Spet presenečenje, a Blejska koča mi je pozana še od lanske izjemne sneženo-vetrovne ture. Lani je bilo snega do riti (če stojiš)

Blejska koča v snegu (2009) (c) MK

Smerokazi pozimi :) (2009) (c) MK

No, letošnja je bila že veliko bolj zelena, zjutraj je bila Gorenjska umita in se je bleščala od pomladno zelene. Amazing. Sneg je na poti do Blejske koče verjetno pred kratkim skopnel, ker so nama družbo delali številni telohi in žafrani še v popkih, povsod zeleno, povsod sonček, povsod vodni biseri, ki so krasili smrečice, da so bile videti kot okrašene z lučkami. Do koče čudovito. Suho. Nad kočo pa je bilo pobočje še belo. Torej, gamaše na noge in … gazit. Ker se je moj gorski spremljevalec, resničen hribovski gams, star maček (ipd. izkušene gorske živali) hotel malce izogniti neprijetnemu plazenju po ledenih poteh sva malo skrenila… v bistvu sma pošteno skrenila s pota, iskala variante, kot prava gamsa, med podrtimi smrekami, med snežnimi zasutji, po strmini in po položnem… Zanimivo, čudovito. Kako lepo je nekomu popolnoma zaupati. Sploh pri takih kočljivo nevarnih zadevah, kot so hribi. Torej… brezpotje… brezpotje… in po brezpotju tja gor do sedla med Lipanskim vrhom in njegovim sosedom. Prvo markacijo (in tudi zadnjo) sva našla šele tik pod sedlom, kjer sva se itak odločila odnehati in počasi sestopila, kljub temu, da nisva dosegla željenega vrha, zadovoljna. Zadovoljna tudi, ker sva videla svizce! Celo družino njih. Mislim, da sem prvič v življenju vidla v živo svizce! Tako so posrečeni :) Torej čisti uspeh.

Navzdol sva se pa malce pocrkljala, kot se je izrazil moj gorski varuh, in sva se vrnila po isti poti ( s tem sva se izognila raznim presenečenjem v obliki previsov, če bi šla nazaj po drugem brezpotju, pot pa je bila baje ledena) in drsela po snežnem puhu proti dolini. 25 min do koče, 45 min do doline, gor sva pa vse skupaj potrebovala  2,5 uri. Torej, čudovito.  Pa še utrujena nisem preveč. Očitno nekje globoko hranim kondicijske rezerve in nisem niti bila preveč upehana niti nisem pretirano švicala.  Mogoče pa že imam kondicijo ? ha ha ha

No, ko se v miru, tišini, ob petju ptic sprehajam po zelenih gozdovih osijanih s soncem in mi korak mehča preproga iz maha,  ko se ozrem naokoli in do koder mi oko seže, je čista lepota, tista primarna, nedolžna tista prelepa lepota, se mi prikrade refren …Slovenija, od kod lepote tvoje…

Moj “gorski varuh” pravi, da ko je Bog ustvarjal Zemljo, je vse najboljše prihranil za na konec in si ustvaril raj na Zemlji, prostor, kjer bo imel vikend… Slovenijo. In več ko obiskujem tele naše ljube hribe, večkrat ko grem malo naokoli po slovenskih naravnih zamenitostih, bolj se mi zdi, da bom res tu nekje srečala Boga, kako v senci ob gozdu leži v travi križem nog, s travno bilko v ustih in si momlja kekčevo pesem…

p.s. Fotke vedno čakam kak teden, da mi jih moj gorski varuh zapeče na cd, ker še ne premorem dobre (ali slabe) foto mašine. Mi pa zato učke shranjujejo cel film v možgane. Ko jih pa dobim, jih bom podelila z vami. tako malo za energijo :)

Po 5 mesecih hribovske abstinence sem bla končno spet nad 2000. Kako sem jih pogrešala… Hribe namreč. Pogrešala sem tisti mali črv radovednosti, ki me zvija v želodču na poti do vznožja, skrivnostne nasmehe mojih hribovskih kompanjonov, pogrešala sem leden veter, ki brije do kosti, pogrešala sem sneg, ki se mehek kot maslo vdira pod nogami, ko na pol letim navzdol po hribu in se v mislih vrnem nazaj v otroštvo, ko mi je bil to največji užitek sneženih bregov, pogrešala sem mehke padce po strmini, pogrešala sem gorsko svež zrak, pogrešala sem toplo gorsko sonce, pogrešala sem hribe. Nisem si mislila, da me bo tako prevzelo tole hribolazenje. In prvič sem šla v hrib v popolni hribovski opremi. Prej sem se 2 leti šlepala z nepravimi čevlji, kr neki bundo, volnenimi rokavicami, rukzakom za v šolo itd. In danes, s tapravimi hribovskimi čevlji, spodnjim perilom, majco, hlačami, gamašami, bundo, palicami, nahrbtnikom, kapo, rokavicami, pa še kej, je bilo lazenje v strm zasnežen hrib ob vetru, ki me je na vsake toliko položil v sneg, prava harmonija. Resda sem imela na sebi robe za dobro, zelo dobro slovensko plačo, a se je izplačalo! Naložba za življenje.

Torej danes Viševnik:

p.s. Fotke so pač iz mobilca, temu primerna je tudi kvaliteta. Dobim pa običajno fotke hribovskega kompanjona nekoliko kasneje na CD-ju. Jih dodam takrat, če bo blagovolil :)

Ob vznožju, pot do smučin

Pogled proti dolini iznad smučin

Tu je bilo veter samo slutiti…
Pogled iz prvega sedla proti vrhu

Tik pod vrhom

Celo pot navzgor je nama je družbo delalo sonce, ki pa se je žal kasneje skrilo za oblake :(

Na vrhu je preveč pihalo, da bi sploh pomislila, da bi mobitel povlekla iz žepa. Verjetno bi mi ga odpihnilo na Triglav :)

Pogled proti dolini iz zavetja pod vrhom

in končno meni najljubši spust v dolino po celem snegu… JUPI!!!!!!

Na poti domov v avtu pa še, za zaključek:

YouTube slika preogleda

…kdo bi verjel…

Niti ne tako zelo utrujena sem doma že razmeroma zgodaj, tako da bom še kaj postorila, zvečer pa, kot običajno po hribovskih nedeljah, vroča dišešča sproščujoča kopel ob mehki svetlobi sveč v dvoje (fotke ambienta bom dodala kasneje, ker je zanimiv totalen kontrast gornjim fotkam). Zaradi tega ima tud moj dragi rad, da grem v hribe :)