knjige


Tako rada uidem na morje, pa če samo za kak dan ali dva. Da me sonček pregreje, da mi morje umije misli. Ta vikend sva z mojo sestrico ušli. Ona je otroke dala v kolonijo in sva se v petek popoldan odpeljale proti Novigradu, h teti. Mala prikolica, zelo blizu morje, sonce na nebu, več kot prijetna družba, pogovori, zvečer pozno v noč Canasta, ob kozarču rdečega… na plaži pa malce hladno morje, vonj po borovcih glasovi igrajočih se otrok, kričečih galebov, šumečih valov in dobra knjiga.

Načeloma se v mojih rokah ne znajdejo knjige oz. priročniki ali navodila za življenje, kako živeti, kaj razmišljati, kaj početi. Ker so vsa preveč vsiljiva, preveč “verska”, fanatična.  Tole knjigico pa sem opazila v knjigarni marca, jo pustila počivati do petka, ko je bila odločitev, da jo preberem zrela in sem ko vtaknila v torbo. Na plaži sicer raje prebiram kake zgodovinske ali druge romane ali zgodbe, tako sem si v knjižnici sposodila (za vsak slučaj, če mi tale priročnik ne bo sedel) Losos dvoma. Pa sem v petek, na brisaški le pljunek stran od valov morja prebrala prve strani. Najprej teorija, opisana na kratko, humorno in… presenetljivo se sklada z mojim načinom razmišljanja in z mojimi načini reševanja težav, problemov, tesnob… Vendar preveč podatkov, preveč odgovorov na Kaj in nič odgovorov na Kako. Pa sem se, popolnoma naspana, prebudila naslednje jutro ob pol šestih, vzela ležalko in šla na tisto skalo, pljunek stran od morja, brat knjigo. Za vsako stranjo sem komaj čakala naslednjo. Nasveti, napotki, razlage, zakaj si kompliciramo življenje in kako ga odkomplicirat… vse kar me je do sedaj mučilo, o čemer sem razmišljala, vse je dobilo odgovore v tej knjigi. Vse moje “napake”, s katerimi sem živela, vse je dobilo alternativo. Alternativo, ki je preprosta in učinkuje!  In sem jo prebirala celo prebujajoče se jutro, cel dopoldan in popoldan. In na vsake toliko odložila knjigo pod skalo in razmišljala o besedah, o stavkih, o vsebini… Neverjetno. Ravno, ko sem potrebovala neko brco v rit, ko je bil čas za nov korak, sem jo prebrala. Lahko bi rekla, da mi bo spremenila življenje, pa bom še videla. vsekakor na nekatere stvari gledam drugače. Luknje in luknjice v mojem dojemanju življenja so zapolnjene. Ni več prepiha. zdaj stvar stoji. temelji so postavljeni. Zdaj lahko (končno) začnem graditi. Graditi na petih preprostih mislih…

…razmišljati pozitivno, objektivno opazovati in nadzirati misli in z nadzorovanim umirjenim dihanjem umiriti tudi misli.

…zavedati se resničnosti tega trenutka, tukaj in zdaj in biti prisoten tukaj in zdaj ( in ne v svetu sanjarjenja, misli, ki se nanašajo za preteklost, prihodnost…)

…zavedati se nenehnega spreminjanja (sebe, ljudi okrog mene sveta,…)

…odpraviti navezanost na ljudi, stvari, ideje,.. ker je vse minljivo (se spreminja).

…imeti rad sebe, sočloveka, vse ljudi, vsa živa bitja, ne glede na njihovo zgodbo, biti sočuten do njih in se zavedati, da smo vsi unikaten del stvarstva.

Tam na skali, pljunek stran od morja sem spoznala, da si sama postavljam ovire v življenju s svojimi željami, pričakovanji, razmišljanju o prihodnosti in preteklosti.  Hvala, Giulio Cesare Giacobbe, za besede, ki sem jih potrebovala,  predvsem pa hvala sami sebi in svojemu notranjemu glasu, da sem lahko anredila ta korak naprej.

Pogled s tiste skale

Sej ne vem, kako se to lahko sploh zgodi, ni mi jasno, ali je to kriv avtor knjige, kar močno dvomim, še bolj neverjetno je pa, da bi tako zelo zaj**** prevajalci ali uredniki ali whoever, ki sodeluje pri slovenski izdaji knjige. Ker zadeva ni neka mala stvar, nek mali za**b, vejica, črka ali napačen odstavek…

Zajeb*** so ime junakinje!!!!! V drugem delu Osvajalca je ime Džingisove matere zamenjano z drugim likom iz prve knjige (ki pa se v drugem delu še ni pojavila, pa sem prišla do polovice). How the f*** can that happen???? Mogoče niti ne bi opazila tega, če ne bi brala knjigo eno za drugo (ali pač?), kot to ni opazila sodelavka. V načrtu imam nekje v kaki knjižnici dobiti angleški izvod in tam preveriti zadevo. Na netu sem že iskala scan ali digitalno verzijo, pa je ne najdem.

Kdo je kriv? Avtor? Prevajalec? Urednik?

Ko pa najdem krivca, zlepa ne povoham več knjig, ki so se jih dotaknili. No, malce pretirava tale trenutna vroča kri v mojih žilah, ampak… kar je preveč je pa preveč. Men se to zdi čista KATASTROFA! Kako lahko? Ali soustvarjalci sploh preberejo te knjige?

Ker zgodba je res dobra, jezik je izjemno slikovit, vse skupaj čudovito, če izvzamem ta mega feler…

p.s. Se opravičujem za tolikšno število neprimernih, napol zamolčanih besed povezanih s spolnostjo, a sem morala malce spustiti pritisk pod pokrovko… :)

Lep večer.

Tale Conn Iggulden pa zna. Pisat namreč. Ko sem na policah Leclerca zagledala težko pričakovano paperback Osvajalec (zgodba o Džingiskanu), so vse tri knjige šle v nakupovalni voziček (trdo izdajo sem videla že par mesecev nazaj, a mi je 30€ po knjigi malo veliko, če lahko počakam še malo in bo pol ceneje). V nedeljo sem jo vzela v roke prvi del – Volk s planjav in je nisem spustila, dokler nisem res že komaj gledala. Včeraj prav tako, danes pa se že bližam koncu, 417 strani. Ne morem verjeti, s kako hitrostjo je mogoče brati, če te vsebina pritegne. In ne samo vsebina. Iggulden me je popolnoma očaral že z Imperatorjem. Ko grem na WC, ali kuhat, ali pa ko razmišljam o vsebini v službi se mi zdi, da sem gledala film. Vsaka podrobnost je opisan, vsako čustvo nazorno prikazano, vsaka kapljica krvi omenjena, prav tako kot skriti dotiki, lepi polgedi in topli poljubi. In njegovi pridevniki niso pretirani. In njegov opis scene ni dolgovezen. In vsekakor je avtor zelo dobro naštudiral tako zgodovino, kot tudi način življenja v tistih časih. Sicer ne da sem strokovnjak za življenje nomadov v 13. stoletju, vendar si je pridobil mojo zaupanje ob prebiranju Imperatorja. O Rimljanih in njihovem načinu življenja ter njihovi zgodovini vem bistveno več (po službeni dolžnosti). In sem zelo občutljiva in pozorna na napakice in zdrse in razne lapsuse. Pa večjih nisem našla. Je opaziti, da tudi on po službeni dolžnosti obvlada. Je namreč profesor zgodovine.

Zgodbo o Džingiskanu začne zelo zgodaj, ko je bil le ta še otrok in njegova pot proti vrhu še ni bila jasna. Drugi otrok plemenskega kana (vladarja) ima, skupaj z ostalimi brati, prav zaradi tega otroštvo še bolj naporno, polno preizkušenj z orožji, v vzdržljivosti, tako telesni kot umski. Še nepripravljene pa jih doleti prezgodnja očetova smrt in očetov osebni stražar, zdaj samooklicani kan, jih skupaj z materjo izžene iz plemena…

Osvajalec – Volk s planjav

vir: http://www.poslovni-bazar.si

Trenutno je v mojih rokah ob prostih večerih debela Nevarne žene, pisateljice Juliette Benzoni (izdaja l. 1976). Lepe, polne, bogate zgodbe o “fatalnih ženah” zgodovine, začenši s cesariso iz Kitajske,  pa mimo rimske Agripine, zgodnje srednjeveških gospe in naprej po poti zgodovine, kamor še nisem prispela.

Všeč mi je ta bogat in mehak jezik in besede 80-ih, všeč mi je njena obrabljenost in domačnost, všeč mi je font. Knjiga z dušo, kateri se pozna kilometrina. Kar je merilo kvalitete njenih zgodb.