moč uma


V teh 10 dneh tečaja so me naučili točno tega. Umetnosti, kako razpeti jadra in mirno pluti skozi življenje. Kako (ne)reagirati na viharje, nevihte, vročino ali mraz. Naučili so me tega. In kolikor je bilo možno sem to tudi vadila. Ravno toliko, da vem, o čem je bilo govora v teoriji, ravno toliko, da vem, kako uporabiti vso to znanje v razburkanem vsakdanu, ravno toliko, da vem, da me čaka vsak dan še veliko trdega dela, discipline, zelo pozornega samoopazovanja, da bom lahko rekla, da moja jadrnica pluje mirno.

Našla sem, kar sem iskala tako vneto, tako željno, zadnje nekaj let. To je to, lahko rečem. Prepričalo me je. Prepričala me je pragmatičnost, totalna nereligioznost. Sam tečaj je izdelan res “v nulo”. In dejansko, kljub temu, da se v meni rado poseje seme dvoma, ga tu ni bilo. Niti sence dvoma. Zadovoljna, srečna, malo bolj mirna sem prišla domov.

Je bilo pa naporno. Niti ne zgodnja jutra, ko je bila še trda tema in so ptički še spali, niti ne tišina in v tla zazrti pogledi, sploh ne ure in dnevi brez knjig in svinčnika, še manj brez glasbe. Naporna sem bila jaz. Moj um. Moje telo. Naporno je bilo krotiti samo sebe, se pogovarjati sama s sabo, se opazovati… Hkrati je bilo pa prav to najbolj fascinantno… Da zmorem 3x dnevno eno uro sedeti pri miru. Čisto pri miru. Po “turško”. In biti osredotočena nase in opazovati sebe. Umiriti svoje telo, svoj um do te mere. Amazing…

In nešteti krogi, ki sem jih z umirjenim korakom premerile dan za dnem  po “walking area” so mi pomagali najti prenekateri odgovor, postaviti prenekatero vprašanje… Ugotovila sem, da sem v bistvu sama sebi prav prijetna sogovornica :) . In vsi polžki, kobilice, pikapolonice, hroščki, muhe in druge živalice, ter nenavadni cvetovi, jutranja rosa na temnih listih, močno grmenje, nevihte in vroče sonce, vse to me je močno povezalo z naravo.

In solze ob zaključnem govoru o sreči, miru in ljubezni. Za vsa živa bitja. Solze so bile tako… resnične, tako globoke, tako… neustavljive, zaradi sreče… neopisljivega občutka v zraku, srcu, rokah, nogah, želodcu… povsod. Povsod je bilo čutiti ljubezen. Tisto pravo… ljubezen. Brezpogojno… večno… Pure happiness, peace and love.

Nedvomno najlepše počitnice. Nedvomno bom še šla. Nedvomno je vipassana umetnost življenja. Tudi mojega :)

Priporočam. Vsakomur. Čimprej, tem bolje. Vendar nikoli ni prepozno.

Be happy :)

vir: http://www.buddhistchannel.tv

Tako rada uidem na morje, pa če samo za kak dan ali dva. Da me sonček pregreje, da mi morje umije misli. Ta vikend sva z mojo sestrico ušli. Ona je otroke dala v kolonijo in sva se v petek popoldan odpeljale proti Novigradu, h teti. Mala prikolica, zelo blizu morje, sonce na nebu, več kot prijetna družba, pogovori, zvečer pozno v noč Canasta, ob kozarču rdečega… na plaži pa malce hladno morje, vonj po borovcih glasovi igrajočih se otrok, kričečih galebov, šumečih valov in dobra knjiga.

Načeloma se v mojih rokah ne znajdejo knjige oz. priročniki ali navodila za življenje, kako živeti, kaj razmišljati, kaj početi. Ker so vsa preveč vsiljiva, preveč “verska”, fanatična.  Tole knjigico pa sem opazila v knjigarni marca, jo pustila počivati do petka, ko je bila odločitev, da jo preberem zrela in sem ko vtaknila v torbo. Na plaži sicer raje prebiram kake zgodovinske ali druge romane ali zgodbe, tako sem si v knjižnici sposodila (za vsak slučaj, če mi tale priročnik ne bo sedel) Losos dvoma. Pa sem v petek, na brisaški le pljunek stran od valov morja prebrala prve strani. Najprej teorija, opisana na kratko, humorno in… presenetljivo se sklada z mojim načinom razmišljanja in z mojimi načini reševanja težav, problemov, tesnob… Vendar preveč podatkov, preveč odgovorov na Kaj in nič odgovorov na Kako. Pa sem se, popolnoma naspana, prebudila naslednje jutro ob pol šestih, vzela ležalko in šla na tisto skalo, pljunek stran od morja, brat knjigo. Za vsako stranjo sem komaj čakala naslednjo. Nasveti, napotki, razlage, zakaj si kompliciramo življenje in kako ga odkomplicirat… vse kar me je do sedaj mučilo, o čemer sem razmišljala, vse je dobilo odgovore v tej knjigi. Vse moje “napake”, s katerimi sem živela, vse je dobilo alternativo. Alternativo, ki je preprosta in učinkuje!  In sem jo prebirala celo prebujajoče se jutro, cel dopoldan in popoldan. In na vsake toliko odložila knjigo pod skalo in razmišljala o besedah, o stavkih, o vsebini… Neverjetno. Ravno, ko sem potrebovala neko brco v rit, ko je bil čas za nov korak, sem jo prebrala. Lahko bi rekla, da mi bo spremenila življenje, pa bom še videla. vsekakor na nekatere stvari gledam drugače. Luknje in luknjice v mojem dojemanju življenja so zapolnjene. Ni več prepiha. zdaj stvar stoji. temelji so postavljeni. Zdaj lahko (končno) začnem graditi. Graditi na petih preprostih mislih…

…razmišljati pozitivno, objektivno opazovati in nadzirati misli in z nadzorovanim umirjenim dihanjem umiriti tudi misli.

…zavedati se resničnosti tega trenutka, tukaj in zdaj in biti prisoten tukaj in zdaj ( in ne v svetu sanjarjenja, misli, ki se nanašajo za preteklost, prihodnost…)

…zavedati se nenehnega spreminjanja (sebe, ljudi okrog mene sveta,…)

…odpraviti navezanost na ljudi, stvari, ideje,.. ker je vse minljivo (se spreminja).

…imeti rad sebe, sočloveka, vse ljudi, vsa živa bitja, ne glede na njihovo zgodbo, biti sočuten do njih in se zavedati, da smo vsi unikaten del stvarstva.

Tam na skali, pljunek stran od morja sem spoznala, da si sama postavljam ovire v življenju s svojimi željami, pričakovanji, razmišljanju o prihodnosti in preteklosti.  Hvala, Giulio Cesare Giacobbe, za besede, ki sem jih potrebovala,  predvsem pa hvala sami sebi in svojemu notranjemu glasu, da sem lahko anredila ta korak naprej.

Pogled s tiste skale

Jaz imam običajno vse splanirano. Načrtujem obisk, delo posameznega dne v službi, načrtujem katerega v mesecu bi bilo najbolje zanositi, načrtujem koliko otrok bi imela, načrtujem svojo kariero, v glavi imam načrt najine hiške, načrtujem dopuste, načrtujem večino svojih stvari v življenju. Kar pa je daleč od tega, kaj se mi dogaja v življenju. Vedno znova mi načrte podre tok življenja. Kot bi mi vedno znova hotelo pokazati, da je brez veze. Da nima smisla toliko energije potrošiti z načrtovanjem. Da življenje teče svojo pot, da ne moremo vplivati na lastno usodo. Da se stvari zgodijo v skladu z načrtom, ki presega mojega.  Zgodijo se stvari, boljše, kot bi si jih lahko zamislila, in tudi veliko bolj grozne, kot jih prenese moja načrtovalna domišljija.

Pa sem potem načrtno ne načrtovala. Pa je bla katastrofa, ker so običajno sledila negativna presenečenja. Takrat pride umazan tok življenja, počasen in blaten. Ker brez načrta ne dam vse od sebe. Ker sem brez načrta izgubljena. Načrt in načrtovanje me pomirja. Mi daje občutek, da bo vse ok. Brez načrta pa se zame čas kar nekako ustavi in izgubi smisel. Ugasne se luč.

Danes sem ostala doma, ker sem imela polno glavo dela čez teden, garala sem cel dan, po službi še doma, do noči. Pa sem dala na off. Brez načrta za današnji dan. “Go with the flow” sem rekla. Beda. Spala sem itak samo do devetih, pa še to vključno s podaljški, celo dopoldne sem bla munjena, brala knjigo, gledala tv, še kuhala nisem, je kuhal dragi (to pomeni halo, hrana?), posoda od zajtrka in malce pa je še vedno nepomita v koritu. Tako je brez načrta. Kot bi se z mislimi naravnala na NIČ. Preklop iz načrtovanega VSE na NIČ. Moč uma…

In kaj bom jutri počela? Nekam bom šla. Nimam pojma kam. Pa pospravila bom. Zokne bom že zdaj zložila. Pa likat bo treba. Za okna pomit je še premrzlo, tako kot za rože presajat. Mogoče jih bom pa noter na tleh presadila… Pa risbe moram dokončati. Nedelja bo za hribe? Hope so…

Stanovanje je čudovito. Res č u d o v i t o. Cena sicer temu primerna, a bi šlo. Malce preveč v mestu, v centru, v vrvežu, a stanovanje pretehta. Tudi landlady je super. Samo kandidatov je malo morje in se bo odločila v petek. Jutri greva še z dragim pogledat, da da še on svoj žegn. Res si želim živeti v tem stanovanju.

A če bo izbran nekdo drug, vem, da mi ni bilo namenjeno in da je bolje tako. In da me čaka nekje tisto tapravo. Tisto moje.

Jutri bom šla še katerega pogledati, čeprav mi kar ni za hodit na oglede. Ker sem tako zelo fokusirana na tega enega. A če hočeva čimprej ven, moram imeti zasilne izhode. In bom. Šla bom, čeprav sem danes dva ogleda skenslala, ker sem se pri tej gospe tako dolgo začvekala. Tako je prijetna, da sva se pogovarjali tudi zelo zelo osebne svari. Tako njene, kot moje. Neverjetno, kako prijetno se lahko počutiš ob človeku po enem pogovoru, po enem snidenju.

Higlight of the day:

Danes me je (ob 6.30) dokončno prebudil trd padec na tazadno pred hišo. Mi ni uspelo zvozit okrog vogala. Posledica: samo mega modrica premera čez 10 cm)

poledica_show.jpg

(mi je posodu rtv http://img.rtvslo.si/upload/Slovenija/poledica_show.jpg )

Navdušena po ogledu oglasa, z gospo sma se začvekale za 20 minut in sma že “prestavljale omare”. Prostorno, suho, svetlo… Že razmišljam, kje bodo omare s knigami, pa moja mizica za risanje, pa računalnika, pa kakšen je kaj vrt, pa kako bomo nosili, pa ena lučka bi pasala še v dnevno, pa kako bomo selili v tem snegu … Bomo juter vidli. Dragi je bolj na ziher in pravi, da naj neham sanjat in da bomo vidli, kako bo videti.

Čeprav imam dogovorjenih kar nekaj ogledov prej, ne vem če bi sploh šla. Imam tak filing, da je to to. In ta filing je kr močen. Po drugi strani pa ne bi rada vrgla stran priložnosti, če slučajno ni to to.