Tako rada uidem na morje, pa če samo za kak dan ali dva. Da me sonček pregreje, da mi morje umije misli. Ta vikend sva z mojo sestrico ušli. Ona je otroke dala v kolonijo in sva se v petek popoldan odpeljale proti Novigradu, h teti. Mala prikolica, zelo blizu morje, sonce na nebu, več kot prijetna družba, pogovori, zvečer pozno v noč Canasta, ob kozarču rdečega… na plaži pa malce hladno morje, vonj po borovcih glasovi igrajočih se otrok, kričečih galebov, šumečih valov in dobra knjiga.

Načeloma se v mojih rokah ne znajdejo knjige oz. priročniki ali navodila za življenje, kako živeti, kaj razmišljati, kaj početi. Ker so vsa preveč vsiljiva, preveč “verska”, fanatična.  Tole knjigico pa sem opazila v knjigarni marca, jo pustila počivati do petka, ko je bila odločitev, da jo preberem zrela in sem ko vtaknila v torbo. Na plaži sicer raje prebiram kake zgodovinske ali druge romane ali zgodbe, tako sem si v knjižnici sposodila (za vsak slučaj, če mi tale priročnik ne bo sedel) Losos dvoma. Pa sem v petek, na brisaški le pljunek stran od valov morja prebrala prve strani. Najprej teorija, opisana na kratko, humorno in… presenetljivo se sklada z mojim načinom razmišljanja in z mojimi načini reševanja težav, problemov, tesnob… Vendar preveč podatkov, preveč odgovorov na Kaj in nič odgovorov na Kako. Pa sem se, popolnoma naspana, prebudila naslednje jutro ob pol šestih, vzela ležalko in šla na tisto skalo, pljunek stran od morja, brat knjigo. Za vsako stranjo sem komaj čakala naslednjo. Nasveti, napotki, razlage, zakaj si kompliciramo življenje in kako ga odkomplicirat… vse kar me je do sedaj mučilo, o čemer sem razmišljala, vse je dobilo odgovore v tej knjigi. Vse moje “napake”, s katerimi sem živela, vse je dobilo alternativo. Alternativo, ki je preprosta in učinkuje!  In sem jo prebirala celo prebujajoče se jutro, cel dopoldan in popoldan. In na vsake toliko odložila knjigo pod skalo in razmišljala o besedah, o stavkih, o vsebini… Neverjetno. Ravno, ko sem potrebovala neko brco v rit, ko je bil čas za nov korak, sem jo prebrala. Lahko bi rekla, da mi bo spremenila življenje, pa bom še videla. vsekakor na nekatere stvari gledam drugače. Luknje in luknjice v mojem dojemanju življenja so zapolnjene. Ni več prepiha. zdaj stvar stoji. temelji so postavljeni. Zdaj lahko (končno) začnem graditi. Graditi na petih preprostih mislih…

…razmišljati pozitivno, objektivno opazovati in nadzirati misli in z nadzorovanim umirjenim dihanjem umiriti tudi misli.

…zavedati se resničnosti tega trenutka, tukaj in zdaj in biti prisoten tukaj in zdaj ( in ne v svetu sanjarjenja, misli, ki se nanašajo za preteklost, prihodnost…)

…zavedati se nenehnega spreminjanja (sebe, ljudi okrog mene sveta,…)

…odpraviti navezanost na ljudi, stvari, ideje,.. ker je vse minljivo (se spreminja).

…imeti rad sebe, sočloveka, vse ljudi, vsa živa bitja, ne glede na njihovo zgodbo, biti sočuten do njih in se zavedati, da smo vsi unikaten del stvarstva.

Tam na skali, pljunek stran od morja sem spoznala, da si sama postavljam ovire v življenju s svojimi željami, pričakovanji, razmišljanju o prihodnosti in preteklosti.  Hvala, Giulio Cesare Giacobbe, za besede, ki sem jih potrebovala,  predvsem pa hvala sami sebi in svojemu notranjemu glasu, da sem lahko anredila ta korak naprej.

Pogled s tiste skale