No, po debelih nekaj mesecih spet v hribe. Spet presenečenje, a Blejska koča mi je pozana še od lanske izjemne sneženo-vetrovne ture. Lani je bilo snega do riti (če stojiš)

Blejska koča v snegu (2009) (c) MK

Smerokazi pozimi :) (2009) (c) MK

No, letošnja je bila že veliko bolj zelena, zjutraj je bila Gorenjska umita in se je bleščala od pomladno zelene. Amazing. Sneg je na poti do Blejske koče verjetno pred kratkim skopnel, ker so nama družbo delali številni telohi in žafrani še v popkih, povsod zeleno, povsod sonček, povsod vodni biseri, ki so krasili smrečice, da so bile videti kot okrašene z lučkami. Do koče čudovito. Suho. Nad kočo pa je bilo pobočje še belo. Torej, gamaše na noge in … gazit. Ker se je moj gorski spremljevalec, resničen hribovski gams, star maček (ipd. izkušene gorske živali) hotel malce izogniti neprijetnemu plazenju po ledenih poteh sva malo skrenila… v bistvu sma pošteno skrenila s pota, iskala variante, kot prava gamsa, med podrtimi smrekami, med snežnimi zasutji, po strmini in po položnem… Zanimivo, čudovito. Kako lepo je nekomu popolnoma zaupati. Sploh pri takih kočljivo nevarnih zadevah, kot so hribi. Torej… brezpotje… brezpotje… in po brezpotju tja gor do sedla med Lipanskim vrhom in njegovim sosedom. Prvo markacijo (in tudi zadnjo) sva našla šele tik pod sedlom, kjer sva se itak odločila odnehati in počasi sestopila, kljub temu, da nisva dosegla željenega vrha, zadovoljna. Zadovoljna tudi, ker sva videla svizce! Celo družino njih. Mislim, da sem prvič v življenju vidla v živo svizce! Tako so posrečeni :) Torej čisti uspeh.

Navzdol sva se pa malce pocrkljala, kot se je izrazil moj gorski varuh, in sva se vrnila po isti poti ( s tem sva se izognila raznim presenečenjem v obliki previsov, če bi šla nazaj po drugem brezpotju, pot pa je bila baje ledena) in drsela po snežnem puhu proti dolini. 25 min do koče, 45 min do doline, gor sva pa vse skupaj potrebovala  2,5 uri. Torej, čudovito.  Pa še utrujena nisem preveč. Očitno nekje globoko hranim kondicijske rezerve in nisem niti bila preveč upehana niti nisem pretirano švicala.  Mogoče pa že imam kondicijo ? ha ha ha

No, ko se v miru, tišini, ob petju ptic sprehajam po zelenih gozdovih osijanih s soncem in mi korak mehča preproga iz maha,  ko se ozrem naokoli in do koder mi oko seže, je čista lepota, tista primarna, nedolžna tista prelepa lepota, se mi prikrade refren …Slovenija, od kod lepote tvoje…

Moj “gorski varuh” pravi, da ko je Bog ustvarjal Zemljo, je vse najboljše prihranil za na konec in si ustvaril raj na Zemlji, prostor, kjer bo imel vikend… Slovenijo. In več ko obiskujem tele naše ljube hribe, večkrat ko grem malo naokoli po slovenskih naravnih zamenitostih, bolj se mi zdi, da bom res tu nekje srečala Boga, kako v senci ob gozdu leži v travi križem nog, s travno bilko v ustih in si momlja kekčevo pesem…

p.s. Fotke vedno čakam kak teden, da mi jih moj gorski varuh zapeče na cd, ker še ne premorem dobre (ali slabe) foto mašine. Mi pa zato učke shranjujejo cel film v možgane. Ko jih pa dobim, jih bom podelila z vami. tako malo za energijo :)