relax


Iz Italije sem prišla z kar hudim hrbtobolom. Misleč, da bo počitek pomagal, sem pač… počivala. Masirala, kolikor se pač lahko sama. Pa sem se spomnila pogovora s prijateljico, tik pred odhodom v Italijo, da je šla s svojim že od nekdaj bolečim hrbtom (zdaj pa sploh ker piše diplomo) k enmu gospodu. Da ji je naredil … čudeže. Da ji je premaknil svašta, da je točno vedel, kaj je narobe in kaj je bilo narobe, da ima zelo neobičajno tehniko, da je ambient… zelo neobičajen, ampak da počutila se je pa kot prerojena, ko se je bila zadeva končala. In z vsakim obiskom ji je bolje.Pa sem jo vprašala za številko, ker nisem mogla več ne sedet, spala sem težko, še težje sem se vstala oz. prevalila s postelje. Pa rikverc vožnja… sem se vsaj malo navadila na ogledala :)

Deževno sobotno jutro. Štartala sem skoraj celo uro prej, ker … pri takem dežju nikol ne veš. Še dobro, ker sem po poti zgubila ratkapo in sem se, po mahanju in blendanju ter kratkem pogovoru z voznikom kombija za mano, vrnila par kilometrov nazaj po njo. Hvala bogu sem jo našla. In kljub temu kratkemu izletu še vedno točno pozvonila na zvonec bloka. Pričakal me je na vratih. Vstopila sem v kao dnevno, kjer je bila iz nekih blazin (verjetno profesionalnih, ker so bile ravno prav trde in ravno prav udobne) narejena masažna “postelja”, ob njej dvosed prekrit z rokavicami in drugimi krpami. Na omarah so viseli podpisani košarkaški dresi, na kavču še več blazin, iz tv-ja se je slišala glasba pink tv-ja al nekaj podobnega. Gospod me je tolpo sprejel in občutek je bil zelo dober, navkljub ne ravno profesionalnem ambientu.  S prvim pogledom mi je ocenil težave. Vrat, ramena, to je najhuje, imate pa še nemalo drugih težav… Hja… kdo jih pa nima.

Pa se je začelo. On si je nataknil rokavice, več njih, za povrhu tiste zidarske , jaz sem se ulegla na blazine. Name je, predno je začel pritiskat in prestavljat mojo notranjost, položil neke nenavadne gumijaste krožnike. Baje zato, da ni v stiku z mojo energijo in jaz ne z njegovo. Da samo fizično pritiska, prestavlja, masira… in tako sem eno uro ležala, stokajoč…  Po 15 minutah mu je naredil nevemakjtočno, ampak roke in glava so mi začele “goreti”, v noge se je po dolgem času naselila toplota. Še zdaj, ko to pišem, imam roke vroče. Rekel mi je, da imam pretok energije zelo šibek. Da me zebe. Velikokrat. In da imam težave s koncentracijo. In da sem imela težave z depresijo. Vse to samo na podalgi tega, da je preko vseh teh pripomočkov, premikal moj hrbet. In da imam kolke rahlo dislocirane, ker spim na trebuhu (jah, drugače pač ne morem zaspati :) ) . Za konec mi je pokazal, kako spati in katere vaje je potrebno narediti, ko se zbudim oz. vstanem. Ko sva zaključila, sem … res imela občutek, da sem zrasla za par cm, bolečine sicer niso popustile, vendar občutek … ta sproščen občutek v hrbtenici, mišicah… Ufff. In ja, tudi jaz sem zapustila stavbo prerojena. In … kot vsako stvar si je tudi za te vozle potrebno vzeti malo več časa, tako da grem. Spet. In komaj čakam. Ker je tako… sproščujoče.

Res, hvala bogu, da me je prijateljica opozorila na ambient, da sem ostala tam. Drugače bi se verjetno obrnila že na vratih. Zgleda totalno šalabajzerstvo, ampak, naredil je ne vem točno kaj, ampak jaz se počutim odlično :) Tudi ne vem, kako bi opredelila njegovo tehniko. Prijateljica ga je vprašala, kaj v bistvu on počne, pa ji je odvrnil, da se je on s tem rodil. Nedvomno pa obvlada.

In zelo sem hvaležna … teku dogodkov, da sem bila pri njemu. Ponovno fascinirana nad spletom okoliščin, pogovorov, dejanj, dogodkov, misli, odločitev, ki te vedno pripeljejo točno tja, kjer moraš biti in ti prinesejo točno tiste stvari, ki jih potrebuješ :)

vir: http://www.arhivo.com/

V teh 10 dneh tečaja so me naučili točno tega. Umetnosti, kako razpeti jadra in mirno pluti skozi življenje. Kako (ne)reagirati na viharje, nevihte, vročino ali mraz. Naučili so me tega. In kolikor je bilo možno sem to tudi vadila. Ravno toliko, da vem, o čem je bilo govora v teoriji, ravno toliko, da vem, kako uporabiti vso to znanje v razburkanem vsakdanu, ravno toliko, da vem, da me čaka vsak dan še veliko trdega dela, discipline, zelo pozornega samoopazovanja, da bom lahko rekla, da moja jadrnica pluje mirno.

Našla sem, kar sem iskala tako vneto, tako željno, zadnje nekaj let. To je to, lahko rečem. Prepričalo me je. Prepričala me je pragmatičnost, totalna nereligioznost. Sam tečaj je izdelan res “v nulo”. In dejansko, kljub temu, da se v meni rado poseje seme dvoma, ga tu ni bilo. Niti sence dvoma. Zadovoljna, srečna, malo bolj mirna sem prišla domov.

Je bilo pa naporno. Niti ne zgodnja jutra, ko je bila še trda tema in so ptički še spali, niti ne tišina in v tla zazrti pogledi, sploh ne ure in dnevi brez knjig in svinčnika, še manj brez glasbe. Naporna sem bila jaz. Moj um. Moje telo. Naporno je bilo krotiti samo sebe, se pogovarjati sama s sabo, se opazovati… Hkrati je bilo pa prav to najbolj fascinantno… Da zmorem 3x dnevno eno uro sedeti pri miru. Čisto pri miru. Po “turško”. In biti osredotočena nase in opazovati sebe. Umiriti svoje telo, svoj um do te mere. Amazing…

In nešteti krogi, ki sem jih z umirjenim korakom premerile dan za dnem  po “walking area” so mi pomagali najti prenekateri odgovor, postaviti prenekatero vprašanje… Ugotovila sem, da sem v bistvu sama sebi prav prijetna sogovornica :) . In vsi polžki, kobilice, pikapolonice, hroščki, muhe in druge živalice, ter nenavadni cvetovi, jutranja rosa na temnih listih, močno grmenje, nevihte in vroče sonce, vse to me je močno povezalo z naravo.

In solze ob zaključnem govoru o sreči, miru in ljubezni. Za vsa živa bitja. Solze so bile tako… resnične, tako globoke, tako… neustavljive, zaradi sreče… neopisljivega občutka v zraku, srcu, rokah, nogah, želodcu… povsod. Povsod je bilo čutiti ljubezen. Tisto pravo… ljubezen. Brezpogojno… večno… Pure happiness, peace and love.

Nedvomno najlepše počitnice. Nedvomno bom še šla. Nedvomno je vipassana umetnost življenja. Tudi mojega :)

Priporočam. Vsakomur. Čimprej, tem bolje. Vendar nikoli ni prepozno.

Be happy :)

vir: http://www.buddhistchannel.tv

Še dva dni…

Ko urejam stvari, pred odhodom, me sprašujejo:

“Kam pa greš?”

“V Italijo.”

” V Rim?” (glede na to, da sem antičar po duši in fohu)

“Ne. Grem…. hmmmm… meditirat.”

“??!?!??!!!?!!!?!”

in potem gre pogovor v dve smeri, ali se razvije pogovor kam, kako, zakaj, koliko stane, skratka običajno z ljudmi, ki jim je tako razmišljanje blizu, ali pa se pogovor nekje na tej točki konča. Ker si pač druge vrste sogovorniki ne predstavljajo tovrstnega dopusta.

8 ur vožnje z vlakom, nato pa

10 dni tišine

10 dni brez ubijanja (tudi komarjev ne)

10 dni brez kraje (kar niti ne bo kaj drugače kot doma)

10 dni brez spolnosti (tud to bo nekak šlo)

10 dni brez laganja (bo šlo, tud brez manjših laži, ker itak smo v tišini)

10 dni brez alkohola in drog (tud to ne bo problem)

to so neke vrste predpisi. Pravila. Ko pa razmišljam, me pa čaka tudi:

10 dni brez telefona in glasu mojih ljubih

10 dni brez interneta (pa nisem nekak odvisnik, ampak… 10 dni)

10 dni brez glasbe

10 dni brez knjig

10 dni brez svinčnika in papirja

10 dni brez mojega jutranjega čajčka

10 dni brez mojih mišekov

10 dni brez vsakdanjih nepomembnosti

10 dni brez hitenja

10 dni brez gledanja na uro

10 dni enakega življenjskega ritma

10 dni čistega miru oz. čiščenja nemira znotraj (pogoj za to je mir zunaj)

10 dni samo mojih misli, nič drugega

10 dni dopusta, pravega dopusta

10 dni Vipassana meditacije (http://www.si.dhamma.org/)

Vipassana center, kjer bom meditirala :) (VIR: http://www.dhamma.org)

Življenje  gre naprej. Počasi, lepo, sončno, toplo, umirjeno… predvsem pa aktivno!

Ko le lahko, skočim na Krim. Ker ga imam pred pragom, ker je ravno prav (ne)zahteven, ker je lep, ker še nisem doživela gužve (res pa je, da sem zelo zgodnja), ker me napolni, ker malo pod vrhom rastejo sočne gozdne jagode, katerih ali nihče ne vidi, ali nihče ne mara, ali jih nočejo pozobati, ali pa se hribovcem tako zelo mudi na vrh in nazaj, da jim je škoda tistih deset minut naravnih in sladkih užitkov…

Sončna trata na Krimu

Stara prijateljica joga, ki je že velikokrat prišla, in se tolikokrat tudi umaknila v ozadje in čakala, je spet del mojega vsakdana. običajno z njo delim čudovita jutra. In prav zdaj mi je v veliko pomoč pri vzpostavljanju notranjega miru, reda, pri iskanju same sebe. In vem, čutim, da je to, kar delam, kar počnem, prav. Da je to moja pot. Rezultati se že kažejo, počasi, a vztrajno. Zato tudi dobrodošla spodbuda od dragega in mojih doma. In nisem si zadala nekih ciljev, zadala sem si le, da bom počasi, zelo počasi hodila po tej poti in se učila vse, kar potrebujem t tem trenutku.

Slika je le simbolična :) (VIR: http://www.cairns.com.au)

Potrebujem akcijo, tako umirjeno akcijo. Nisem za tek, nisem za maratone, nisem za kickbox, nisem za pilates. Kaj šele za ekipne športe. Sicer odbojka na mivki tu pa tam sede, da bi pa iz tega naredila svoj hobi …not! Nisem za ekstreme, nisem za hude napore, nisem za tekmovalnost in rivalstvo. Sem za umirjeno akcijo, kjer lahko zraven živiš in opazuješ svet okrog sebe in svet v sebi. Sprehodi že od nekdaj najljubši. zato tudi hribolazništvo. Ker je poleg sprehoda vključen še cel komplet bonusov hribolazenja (zmaga z vsakim vrhom, izpeljava nemogočega, ko gledašvrh  iz vznožja, hitro in učinkovito polnenje akumulatorja,zrak, lepote lepe naše, in še tisoč drugih bonusov).  Kolo me je že tudi marsikam pripeljalo. Le v pretirane klance se nisem nikoli podala. Odlična alternativa za pot v službo. Če ne bi bilo tako zelo vroče popoldan, bi poskusila tudi zdaj kdaj prekolesariti teh horizontalno-barjanskih 15 km do Ljubljane. Plavanje… mmmmmmm… le bazenov ne maram preveč. Vonj po kloru, pretirana gneča, omejen razgled. Obožujem plavanje v morju, a to prakticiram vsega skupaj par tedno na leto :( In joga. Joga je to to. Je akcija zame. Umirjeno aktivno, velikokrat neverjetno težko, a hkrati tako preprosto in lepo. Joga  mi je lepa. Lepe so asane in lepa sem jaz, ko jih delam in lepo mi je, ko sem v asani. Lepo mi je.

Končno sem se našla in končno lahko rečem, da imam mirno življenje. Za zdaj :)

Moje življenje se umirja, umirja se tudi moj tempo življenja. Počasi izginja tista večna utrujenost iz vseh udov, počasi se zračijo možgani in o teži na vekah ni več sledu. Počasi dobivam energijo, da vzpostavim ritem, vsakdanji ritem življenja. Redno jutranje bujenje, brez poležavanja, ki je bil posledica psihične izmučenosti… Jutranja joga, ki sem jo pogrešala, pogrešalo jo je telo. Veliko gibov je stalo skritih nekje globoko, v telesu in presenetljivo nisem preveč “trda”. Občutek po jutranjem “obredu” je fe no me na len! In kljub aktivnemu jutru je ura še vedno zgodnja, za miren zajtrk, čajček z medom, priprave na delo…

Veliko bolj pozorna sem na to, da imam dokaj redne obroke. Zdaj imam čas biti pozorna na to. Prej sem jedla, ko sem imela čas, ko sem se spomnila, ko sem bila že  neznosno volčje lačna in temu primerno dala želodčku preveč za delat in se je mučil še pozno v noč… zato verjetno tudi jutranja utrujenost… Zdaj ga tudi zvečer ne mučim preveč. Tudi jedilnik sem spremenila. Vsega po malem. Nisem več tako zelo stroga do sebe. Tudi v službi si pustim dihati. Ko se ostali odpravijo na malico, grem tudi jaz. In odklopim… čeprav vem, da me bo kaj počakalo do jutri. Če ne morem ob času malice na malico, grem kasneje. Vsaj na sprehod, če imam malico s sabo.

Popoldneve preživim delno delovno, ker pač ne gre drugače, kot da še doma nekaj uric delam. Pa vendar… to delo, ki ga opravljam doma,  mi je v veselje in užitek. Meditacija risanja, pravim jaz temu, za katero sem plačana :) . Rišem namreč tehnične risbe predmetov, ki pa kljub vsej natančnosti še potrebujejo ščepec “feelinga” s svinčnikom, da “oživijo”. Res, hvala bogu, da sem našla pot, kako dodatno zaslužiti na tak način. In nekega dne, upam, da se bom lahko s tem preživljala. Zato pa moram biti sedaj pridna in pridobivat nove in nove naročnike. Če sem preutrujena, grem na sprehod ali s kolesom malo naokoli, ker tu, kjer zdaj živim, kolesarskih poti ne manjka.

Zvečer, običajno prijetno utrujena, vzamemknjigo v roke, se zavijem v koco (ne ker bi me zeblo, ampak zaradi domačnosti) in se prepustim zgodbam. Zadnje mesece mi je zvečer družbo delal Džingiskan… Zdaj, ko sem se poslovila od njega, mi družbo delajo “skrivnosti rastlin”. In še vedno se trudim, da bi zaprla oči v topli postelji pred polnočjo, pa ne gre in ne gre. Kar nekako… mi je škoda večera, ker sem bolj večerni človek. Rada imam večere, temo zunaj in toplino luči v prostoru… preveč rada, da bi ga prespala. Hkrati pa obožujem jutra, zgodnja jutra, ko se narava prebuja, jutranjo tišino, ptičke, roso, prve žarke… Vendar je med tema dvema čudežema narave premalo časa, da bi se jaz konkretno naspala. Tako kdaj pa kdaj sprejmem kompromis in kako jutro podaljšam. Vendar ne za cele ure, kot nekdaj.

Počasi lovim ta ritem. Nisem ga še ujela… še vedno se navajam nanj, še vedno kdaj pa kdaj zjutraj zlijem vase čaj, še vedno kdaj pa kdaj ne grem na malico in me ob 3h začne zvijati… še vedno kdaj pa kdaj večer preživim za računalnikom in brskam in gledam bedarije in zabijam čas brez veze, še vedno kdaj pa kdaj bedim do 2h, 3h in potem prespim jutro… Ampak gre na bolje. Ker vem, da potrebujem red. Potrebujem ritem vsakdana in tako bom uredila tudi svoje misli, ukrotila svoj nemir. Se pripravila na nove življenjske izzive in preizkušnje. Tako bom pridobivala na psihični in fizični kondiciji, potrebni za življenje. Torej, draga moja Rožica, ujemi ritem… :)

YouTube slika preogleda

Vse, kar sem si želela, da bi imela z moškim, od moškega, ob njem, vse to mi je ponujeno na pladnju. Vse to sem začela prejemati, dobivati, vse to sem začela živeti z nekom, s katerim sem živela 5 let, ki sem ga nedaleč nazaj malodane zasovražila. Vse to mi daje človek, ki mi je bil breme. Vse to mi daje človek, ki ga je moja reakcija na neznosno stanje obudila iz zasanjanosti, iz depresije, iz otopelosti. Fant je postal moški. V nekaj tednih. Ob spoznanju, da je “prenehal živeti”. Ob spoznanju, da je postal šibka senca samega sebe, ki životari iz dneva v dan.

V njegove oči in v njegov glas se je spet naselilo življenje, ob njegovem nasmehu mi spet igra srce, ob njegovem poljubu mi telo spet drgeta. Ob njem se spet počutim varno, ob njem se spet počutim posebno, ljubljeno. In po urah, urah in urah pogovorov sva spoznala oz. sem jaz spoznala, da me v življenju ne bo imel nihče tako rad…

Skupaj bova hodila v hribe… Sprva malce lažje, a je pripravljen tudi na kake težje izzive. :) Da bomo kot družina hodili po manjših in večjih hribčkih.

Skupaj bova skakljala po kuhinji in kuhala. Osnove zdaj že zna (v treh tednih iz nule, iz nepoznavanja štedilnika do pašte, mesa in ostalih lažjih zadev), ostalo še pride.

Na njegovem krožniku se je zdaj že večkrat znašla kaka “moja” jed, zelena, zelenjavna, ki jo je odprt novim okusom, tudi pojedel. Nekaj od njih prav z užitkom. (prej je bila zelenjava sovražnik št. 1 :) )

Jeseni bova podebatirala, kako bo šel delat izpit za avto. To mi je bilo veliko presenečenje… Vedno je zatrjeval, da pač izpita za avto ne bo delal, ker se ne mara voziti. in Zdaj ga bo. zase, zaradi otrok, zame.

Vsako stvar, ampak res vsako stvar zdaj predebatirama do konca. Ukinila sva besede: “nič”, “pozabi”, “eh, ni važno”. Vse je važno, še taka malenkost.

Odrezana sem od njegove mame, nimava kontakta in to je taaaakoooo olajšanje. Vem, da se bom prej ali slej morala soočiti z njo,  se soočiti z obtožbo, “kako zelo sem prizadela njenega sinija” (kar sploh ni res, ker sem ga “oživela”), ampak tako kot je bilo, ne bo nikoli več. Ne bom več molzna krava, ki naredi vse, kar si izmisli, ne glede na karkoli. Veliko bolj objektivno gledam nanjo in ne bom se ji več trudila ugajati, ker je pač tašča.

Vse to je bil potreben korak naprej, v mojem dušnem miru. Umirjena sem. Zdaj, ko živiva vsak zase (in vsaj še nekaj časa bova), spet hodiva na zmenke, na pijačke, izkoriščava vsak trenutek skupaj. Začenjava znova. Ker sva 5 let nazaj prehitro zaživela skupaj.

Jaz pa se učim, kako je on odrasla oseba, moški in ne nebogljen dečko, kako biti iskren vedno, povsod, ne glede na posledice, učim se udi jaz biti pozorna in ne samo čakati pozornosti. Učim se biti spontana in sprejemati življenje tudi s presenečenji. Lepo mi je. Nekje globoko sem našla še veliko ljubezni, ki jo čutim do njega.

In v soboto sva šla skupaj na Slivnico nad Cerknico, kjer sva skakljala po travnikih, ležala v visoki travi in se poljubljala, kjer sva obstala in tiho občudovala čudeže narave. Beautiful!

V nedeljo pa sem se usedla v avto in se odepljala k teti na morje. Kjer sem v miru še enkrat vse skupaj premislila in ugotovila, da se je vse, kar se mi je zgodilo v zadnjih nekaj mesecih, enostavno moralo zgoditi, ker le tako sem prišla do te točke, ko sem srečna in se veselim jutrišnjega dne. Sonce me je napolnilo z energijo, in zdaj vem, da je ok. Da sem ok. Ne samo ok. Odlično sem.

VIR: http://commondatastorage.googleapis.com/static.panoramio.com

Mir… Tišina… Iz računalnika tiho igra umirjajoča glasba z nežnim ženskim vokalom. Lahko bi temu rekla tudi meditativna glasba. V kotu sobe nad omaro medlo sveti moja oranžna bučka. In navidezno greje sobo. Polni jo s toplo, domačo svetlobo. Na kavču ležita Enki in Hipo, moja plišasta prijatelja, ostali (plišasti prijatelji namreč) so se udomačilii v spalnici, kjer me ponoči varujejo hudih sanj. Vsi smo se udomačili. Vsi smo si oddahnili.

Razigran otroški vrvež okrog hiše se je umiril, nadomestilo ga je glasno petje čričkov. Kako prijetno. Kako meditativno…

Za danes sem opravila vse, kar sem imela za opraviti. In razmišljam… bi šla brat knjigo? Mogoče gledati film? Mogoče nič od tega in bi se usedla ven, pred hišo in poslušala čričke? Karkoli od tega lahko. KARKOLI!!! Nič se od mene ne pričakuje ta večer, nič se mi ni potrebno prilagajati, nič razmišljato o tem, kaj, kako, kdaj bi bilo dobro iti spat, da ne bo zjutraj preveč utrujen, kaj bi počela “skupaj”, da bi obema ugajalo… Nič več. Sama sem gospodarica svojega časa, predvsem pa svojega prostega časa.

Res mi je lepo. Lepo mi je biti sama. Umirjam se. Srce se mi umirja. Duša se mi umirja. Dih se mi umirja. Tako željeni mir, tisti pravi dušni mirje pred vrati…

VIR: https://academics.skidmore.edu/weblogs/students/xxiangji/

Ko sem na taščinem vrtu zagledala čudovito temno-zeleno-rjavo regratovo večkrako zvezdo z nazobčanimi kraki sem se ozrla proti travnatem bregu nad hišo. In čez nekaj minut sem z vrečko in nožem marširala v hrib. Na tem hribu ga ni bilo. Razen divjega. Razočaranje. Veliko. Pa sem šla naprej, na drug hrib. Na poti sem srečala prve žafrane, tu pa tam kakega, še čisto zaspanega.

Na sončnem pobočju tadrugega hriba, tam nad hišami, sem jih pa našla. Majhne, temne, običajno v majhnih skupinicah, dva ali trije skupaj. Tako zelo sem jih bila vesela… čepela sem na zimski preprogi, se nastavljala že skoraj vročim sončnim žarkom in počasi, zelo počasi polnila vrečko z malimi regratki. Ko sem jih imela za dobre tri pesti, sem se odpravila nazaj. Ne toliko po pobočju, malo bolj po gozdu. In so me presenetili še zvončki. Jaz imam sicer rožice najraje v naravi, vendar sem za taščo nabrala manjši šopek. In splačalo se je, zaradi mega nasmeha. Potem se nisem mogla upreti skušnjavi in sem se zleknila na toplo suho listje pod drevesom, zaprla oči, srkala sončno toploto, poslušala šumenje vej in ptičje čebljanje. Popolno. Tako bi ležala do popoldanskega hlada, a me je zvila lakota. Domov, na balkon na sonček še strebit regrat, v skledo, oprat in njama njama…

Jutri pa v hribe!!! Kam? Nimam pojma. Kot vedno bo presenečenje. Zvedela bom, ko bom na vrhu. Baje da na eno kratko, z  mojimi lepimi novimi čeveljci :)

Starejši zapisi »