Prekletstvo zadnjega dne me spremlja že … odkar sama razpolagam s svojim časom. Kampanjsko učenje v srednji šoli, že takrat mnoge obljube sami sebi. A kljub temu mnoge neprespane noči, bedenje s knjigo do jutra, litri kave, črviček v želodcu, podočnjaki do črvičkov, nekajdnevna rehabilitacija… A mi je vedno uspelo.

In skoraj 15 let po tem, ko bi se naj bi bila bolj odgovorna, bolj resna, še vedno… Risanje do zgodnjih jutranjih ur nekaj mesecev nazaj… in sem si rekla, daj no, saj mi ni treba tega. Danes… spet. Jutri moram oddati. Pa sem še vedno za računalnikom in pišem. In si spet obljubljam, da mi tega res, ampak res ni treba.

In res mi ni treba vsega zadnji dan!

Čeprav sploh ne vem, kako bi bilo, če ne bi…