sonček


Preživela Bosno. Itak, da je zakon. Za jest je bilo še in še več. Ljudje so tako… globoko nekje otožni, tisti, ki imajo službe vidno zgarani za drobiž, a kljub temu zelo gostoljubni in prijetni. Topli ljudje so. Zelo. In znajo živeti veliko bolje kot mi. Njihovi pogledi niso usmerjeni v tla, ampak pokončno, naravnost naprej in se s pogledom sprehajajo po mimoidočih obrazih in se ustavljajo in kramljajo. Zvečer se zakmašno oblečejo in grejo v mesto. Ne v kako diskoteko, ne na večerjo (ker pač ni denarja za tovrstne štose in temu primerna je tudi ponudba, čeprav kako dobro gostilo se še najde), ampak na trg, v mesto in tam kramljajo, izmenjujejo informacije, se družijo. Ne ob kavi v gostilni, ampak raje na kavi enkrat pri meni, drugič pri tebi. Ob sobotah padajo rakije kot za stavo. Tam, kjer jo seveda imajo. V takih trenutkih so srečni. Zadovoljni. Da imajo, kar imajo, ker so ne dolgo tega imeli še manj.

Tako sem jaz začutila Bosno in Bosance. Res pa je, da sem zelo sentimentalen človek in je to moj vidik. Vem, da je tudi pri nas hudo, da tudi pri nas delavci garajo za drobiž, vendar sem vseskozi imela občutek, da se kljub “krizi” pri nas cedita med in mleko. Da imamo možnosti, priložnosti, svobodo odločanja, da imamo veliko več.

Usmilili smo se majhnega bolhastega ščeneta, ki je veselo poskakoval pred našimi nogami vsako jutro, ko smo prišli in vsak večer, ko smo šli proti našem bosanskem domu. Imel je dom, vendar je bil kljub temu res poln bolh, bolj lačen kot sit (pri njegovih še ne dveh mesecih so se mu vidla rebrca), z izjemnim strahom do moškega glasu… zadnji dan smo lepo prosili, če ga lahko imamo (obdržat sem ga hotela jaz, ker sva se s kužkom zaljubila na prvi pogled, a vem, da kužka ne morem imeti, tudi moja mami ga ne bi mogla vzeti, pa se je odločila kolegica, da ga bo imela in za to ji bom hvaležna celo življenje. Ker predzadnji dan, ko sem po pogovorih z mami, in dragim dokončno ugotovila, da ne, sem jokala kot dež, ko sem ga gledala, kako ljubko je kukal(a) iz nahrbtnika, v katerem smo ga(jo) nosili po jami, ker sam ni mogel skakati po jami, pred jamo pa je cvilil in jokal, da je srce paralo). Gospa je sprva omahovala, potem pa je rekla, mah ajdi, nosite ga. Ko pa je dobila še 20 €, čisto iz naše dobre volje, ne ker bi zahtevala, so se ji usta razlezla v meni nepozaben nasmešek.

Tole je Miša, ko je bila še bosanski bolhač in se je med našo malico stiskala k meni in čakala na kak grižljaj

Skratka, čudoviti spomini, čudovit kuža, ki sem ga na zadnjih sedežih tiščala v nahrbtnik, ko smo prečkali meji, bakrena džezva in čudovite prijateljice, pa da ne pozabim izjemne delovne izkušnje je vse, kar sem prinesla domov. Ogromno in še več.

Za adijo iz Bosne se je tudi sonce potopilo v Savo, ko smo  prečkali most iz Brčkega…

Za slovo...

p.s. Zdaj sem Miši botrca, jo vodim na sprehode, ko prijateljica nima časa (ker je z njo v službi), kdaj pa kdaj bo šla na počitnice, skratka, ko me bosta potrebovali, sem na razpolago, srečna, ker je in bo del mojega življenja.

Življenje  gre naprej. Počasi, lepo, sončno, toplo, umirjeno… predvsem pa aktivno!

Ko le lahko, skočim na Krim. Ker ga imam pred pragom, ker je ravno prav (ne)zahteven, ker je lep, ker še nisem doživela gužve (res pa je, da sem zelo zgodnja), ker me napolni, ker malo pod vrhom rastejo sočne gozdne jagode, katerih ali nihče ne vidi, ali nihče ne mara, ali jih nočejo pozobati, ali pa se hribovcem tako zelo mudi na vrh in nazaj, da jim je škoda tistih deset minut naravnih in sladkih užitkov…

Sončna trata na Krimu

Stara prijateljica joga, ki je že velikokrat prišla, in se tolikokrat tudi umaknila v ozadje in čakala, je spet del mojega vsakdana. običajno z njo delim čudovita jutra. In prav zdaj mi je v veliko pomoč pri vzpostavljanju notranjega miru, reda, pri iskanju same sebe. In vem, čutim, da je to, kar delam, kar počnem, prav. Da je to moja pot. Rezultati se že kažejo, počasi, a vztrajno. Zato tudi dobrodošla spodbuda od dragega in mojih doma. In nisem si zadala nekih ciljev, zadala sem si le, da bom počasi, zelo počasi hodila po tej poti in se učila vse, kar potrebujem t tem trenutku.

Slika je le simbolična :) (VIR: http://www.cairns.com.au)

Potrebujem akcijo, tako umirjeno akcijo. Nisem za tek, nisem za maratone, nisem za kickbox, nisem za pilates. Kaj šele za ekipne športe. Sicer odbojka na mivki tu pa tam sede, da bi pa iz tega naredila svoj hobi …not! Nisem za ekstreme, nisem za hude napore, nisem za tekmovalnost in rivalstvo. Sem za umirjeno akcijo, kjer lahko zraven živiš in opazuješ svet okrog sebe in svet v sebi. Sprehodi že od nekdaj najljubši. zato tudi hribolazništvo. Ker je poleg sprehoda vključen še cel komplet bonusov hribolazenja (zmaga z vsakim vrhom, izpeljava nemogočega, ko gledašvrh  iz vznožja, hitro in učinkovito polnenje akumulatorja,zrak, lepote lepe naše, in še tisoč drugih bonusov).  Kolo me je že tudi marsikam pripeljalo. Le v pretirane klance se nisem nikoli podala. Odlična alternativa za pot v službo. Če ne bi bilo tako zelo vroče popoldan, bi poskusila tudi zdaj kdaj prekolesariti teh horizontalno-barjanskih 15 km do Ljubljane. Plavanje… mmmmmmm… le bazenov ne maram preveč. Vonj po kloru, pretirana gneča, omejen razgled. Obožujem plavanje v morju, a to prakticiram vsega skupaj par tedno na leto :( In joga. Joga je to to. Je akcija zame. Umirjeno aktivno, velikokrat neverjetno težko, a hkrati tako preprosto in lepo. Joga  mi je lepa. Lepe so asane in lepa sem jaz, ko jih delam in lepo mi je, ko sem v asani. Lepo mi je.

Končno sem se našla in končno lahko rečem, da imam mirno življenje. Za zdaj :)

Zdi se mi, kot da sem šele zdaj začela živeti. Oz. pred kratkim. Ko sem pustila za sabo samopomilovanje, ko sem pustila za sabo jezo, strah in nezadovoljstvo. Ko sem se začela imeti rada, ko sem se res sprejela  tako, točno tako kot sem, sem začela živeti. Seveda mi je bilo veliko lažje, ker mi je tudi on dal vedeti, da me sprejema in m ima rad tako kot sem. Točno tako. In čas, ki ga preživiva skupaj je poln akcije, neverjetnih zgodb, toplih in globokih pogovorov, smešnih, včasih tudi opolzkih šal, globokih pogledov in vročih poljubov. Zdaj se ne potrebujem vsak dan spomniti, da je življenje lepo. Zdaj vem, da je, ker ga živim takega.

Ker sem se prejšnji vikend potepala, sva ta vikend preživela v skupaj, pri meni, sredi narave, miru, tišine… Kavico sva spila zunaj, napol leže na ležalnikih, vsak ob svojem čtivu, dotikajoč se vsaj s konico prsta na nogi. Sobota… zaradi vraščenega nohta nisva šla pohajat po hribovjih, ampak sva se odpravila v Šmarješke toplice. Za par uric na sonček, v vodo s tistimi mokrimi poljubi, pogledi izpod zlepljenih trepalnic. Večer sva nadaljevana na dvorišču, na ležalnikih, rahlo utrujena. Zaljubljena. Spet.

Nedeljo sem začela sama, zgodaj, zaradi nujne potrebe bo hribolazenju. Odpravila sem se na že dolgo ogledovani Krim v neposredni bližini (in zato, ker sva zadnjič s sestro na poti na morje ubrali “bližnjico” čez Krim, da se izogneva gužvi na avtocesti). Iz Iškega vintgarja počasi proti vrhu. Lepo. Nisem mogla verjeti, da sem bila na tako lepo nedeljo sama na poti. Srečala sem na 2/3 poti dva možakarja s psom, ki ni bil njun in le ta (pes namreč) se mi je pridružil, me pospremil na vrh, kjer je spil neverjetno veliko vode in me vprašujoče gledal izpod klopce, prav tako pa mi je delal družbo celo pot do vznožja. Klicala sem ga Bučman, vesela, ker sem imela prijetno družbo. V Iškem vintgarju je verjetno, v tisti gužvi, našel koga, da mu da kaj pod zob, mogoče je celo našel svoje. Ker kuža je bil lep, negovan, nekoliko suhcen, a ne podhranjen. Preprosto lep.

Doma sem po tušu in obveznem počitku in masaži stopal skuhala čudovito in zdravo kosilo – popečenega lososa, zelenjavno omako iz čebule, paradižnika in bučk ter pečen krompirček (na kokosovi masti). Zraven pa kozarček Refoška. Mmmmmmm… Sledilo je pospravljanje, vsega, tudi tistih najbolj neumnih malenkosti, katerih urejanje je posledica “mesečnega” gnezdenja. Dragi mi je pridno pomagal, sesal, brisal, zlagal… Zvečer pa… kup nezlikanih cot, na računalniku risanka Up in potem kmalu … nočko.

Lep vikend. Čudovit vikend. Življenje je… čudovito. Če si ga čudovitega narediš. Če ga čudovitega vidiš.

Včeraj sem prvo noč spala v svojem novem domeku. Se zbujala v sončno jutro, vlekla sladke minute in poslušala ptičke. Pogledala skozi okno, zagledala čudovit travnik, v ozadju gozdove. Šla odkleniti vrata, se pretegnila v soncu, pustila vrata odprta, odprla še vsa okna in uživala v sončnem toplem zraku.

Kljub temu, da je bilo vse moje imetje v škatlah, vrečkah in povsod naokoli, se mi je zdel moj domek najlepši in jaz najsrečnejša. Življenje je lepo. In kljub preprekam mi gre dobro. Stanje se je normariziralo, raznorazne “scene” so se umirile, seveda sva se veliko pogovarjala in tuhtala in ugotavljala kdo, kaj, zakaj, kako… vendar to še ne pomeni, da sem pripravljena na ponovno skupno pot. Le malo bolj ga razumem in on mene. In tako je prav.

Imam mir. Že cel dan. Mir. Noben me ne moti, noben nič… Mir… (razen ptički, kuža Rex, kosilnica in tu pa tam kak mimopeljoči se avto, zdaj pa že črički nabijajo)

Najlepše darilo za rojstni dan – prvi dan miru.

VIR: http://th05.deviantart.com

No, po debelih nekaj mesecih spet v hribe. Spet presenečenje, a Blejska koča mi je pozana še od lanske izjemne sneženo-vetrovne ture. Lani je bilo snega do riti (če stojiš)

Blejska koča v snegu (2009) (c) MK

Smerokazi pozimi :) (2009) (c) MK

No, letošnja je bila že veliko bolj zelena, zjutraj je bila Gorenjska umita in se je bleščala od pomladno zelene. Amazing. Sneg je na poti do Blejske koče verjetno pred kratkim skopnel, ker so nama družbo delali številni telohi in žafrani še v popkih, povsod zeleno, povsod sonček, povsod vodni biseri, ki so krasili smrečice, da so bile videti kot okrašene z lučkami. Do koče čudovito. Suho. Nad kočo pa je bilo pobočje še belo. Torej, gamaše na noge in … gazit. Ker se je moj gorski spremljevalec, resničen hribovski gams, star maček (ipd. izkušene gorske živali) hotel malce izogniti neprijetnemu plazenju po ledenih poteh sva malo skrenila… v bistvu sma pošteno skrenila s pota, iskala variante, kot prava gamsa, med podrtimi smrekami, med snežnimi zasutji, po strmini in po položnem… Zanimivo, čudovito. Kako lepo je nekomu popolnoma zaupati. Sploh pri takih kočljivo nevarnih zadevah, kot so hribi. Torej… brezpotje… brezpotje… in po brezpotju tja gor do sedla med Lipanskim vrhom in njegovim sosedom. Prvo markacijo (in tudi zadnjo) sva našla šele tik pod sedlom, kjer sva se itak odločila odnehati in počasi sestopila, kljub temu, da nisva dosegla željenega vrha, zadovoljna. Zadovoljna tudi, ker sva videla svizce! Celo družino njih. Mislim, da sem prvič v življenju vidla v živo svizce! Tako so posrečeni :) Torej čisti uspeh.

Navzdol sva se pa malce pocrkljala, kot se je izrazil moj gorski varuh, in sva se vrnila po isti poti ( s tem sva se izognila raznim presenečenjem v obliki previsov, če bi šla nazaj po drugem brezpotju, pot pa je bila baje ledena) in drsela po snežnem puhu proti dolini. 25 min do koče, 45 min do doline, gor sva pa vse skupaj potrebovala  2,5 uri. Torej, čudovito.  Pa še utrujena nisem preveč. Očitno nekje globoko hranim kondicijske rezerve in nisem niti bila preveč upehana niti nisem pretirano švicala.  Mogoče pa že imam kondicijo ? ha ha ha

No, ko se v miru, tišini, ob petju ptic sprehajam po zelenih gozdovih osijanih s soncem in mi korak mehča preproga iz maha,  ko se ozrem naokoli in do koder mi oko seže, je čista lepota, tista primarna, nedolžna tista prelepa lepota, se mi prikrade refren …Slovenija, od kod lepote tvoje…

Moj “gorski varuh” pravi, da ko je Bog ustvarjal Zemljo, je vse najboljše prihranil za na konec in si ustvaril raj na Zemlji, prostor, kjer bo imel vikend… Slovenijo. In več ko obiskujem tele naše ljube hribe, večkrat ko grem malo naokoli po slovenskih naravnih zamenitostih, bolj se mi zdi, da bom res tu nekje srečala Boga, kako v senci ob gozdu leži v travi križem nog, s travno bilko v ustih in si momlja kekčevo pesem…

p.s. Fotke vedno čakam kak teden, da mi jih moj gorski varuh zapeče na cd, ker še ne premorem dobre (ali slabe) foto mašine. Mi pa zato učke shranjujejo cel film v možgane. Ko jih pa dobim, jih bom podelila z vami. tako malo za energijo :)

…ne danes, ne jutri, ampak kmalu. Lepšemu jutri naproti, naproti prijaznejši besedi, čistejši sreči, življenju. In poleg milijon ostalih razlogov imam zdaj še enega. In ta en razlog mi zdaj daje moč, moč, da še malce potrpim, moč, da se smejem kljub neskončni utrujenosti, moč, da gledam sonce, moč, da ne obupam nad življenjem…

Šla bom…

Kmalu…

VIR: http://calamitykim.typepad.com
…prihajam!!!

Danes sem si zaželela, da bi živela v hiški, kjer je živela moja stara mama, na vrhu hriba, s kar nekaj zemlje krog in krog in bi vstajala s soncem in bi delala. Delala z zemljo in ne za računalnikom. Skrbela bi za rožice, travo, skrbela bi za korenje in krompir, za solato in peteršilj, skrbela bi za mucice in psa, skrbela bi zase. In občutila sem blažen mir. Pomirila sem se. Kako zelo zelo bi živela tako…

Mogoče pa so vse moje težave, problemi, nevšečnosti, predvsem pa notranji nemir vzrok temu, da sem bila vzeta zemlji…

da sem preživela otroštvo nekje visoko nad betonom namesto na trdni rodovitni zemlji…

da sem se podila po betonskih ulicah mimo poscanih blokovskih vogalov namesto bosonoga po zeleni trati…

da sem se igrala na mrzlem mračnem stopnišču z barbikami namesto na toplem soncu s korenčki, krompirčki in žaklovinastimi lutkami z gumbastimi očmi…

Z vsakim dnem je v meni glasnejši klic narave, ki ga ne utišajo ne hribi, ne sprehodi po ljubljanskih gričkih, za silo ga utišam na maminem vrtu, kjer se uležem na zemljo (ne upoštevaje črke R v imenu meseca), grizljam kislico in črpam energijo, kjer z veseljem pograbim travo, kjer s še večim veseljem poplejem po vrtu (če me mami ne vidi, če me zaloti mi reče, da naj uživam in ne delam…  pa ji rečem, saj uživam.)

Tako rada bi šla. Jutri. Tja, v hribe. Ne bi nesla veliko s sabo. Ker tam bi bila srečna brez vsega tega. Tako srečna.

Tako srečna bi tam obdana z gozdovi nosila novo življenje pod srcem, tako srečna bi mu ponudila krompirček s tumpastim noskom, da se igra, tako srečna bi hodila z njim opazovati mlade mucice, če so že spregledale, tako zelo zelo bi bila srečna, ko bi mi otrok nabral travniških rož…

In kako žalostna sem zdaj, tu, sredi Šiške, sicer hvala bogu v hiški z atrijem, ki je obdan z visokimi sivimi bloki. Kako žalostna, ker je moj dragi tako zelo srečen zaprt v stanovanju med asfaltiranimi ulicami, tako žalostna, ker je alergičen na travo, na lesko, na sto različic cvetnega praha, na plesen v lončnicah, na pršice… Tako žalostna, ker vem… da, vem, da nekega dne ne bo več moj dragi…

Tako rada bi šla. Tja, v hribe…

Slika je simbolična. Resničnost je lepša... (vir: http://bundlebit.com)

Po 5 mesecih hribovske abstinence sem bla končno spet nad 2000. Kako sem jih pogrešala… Hribe namreč. Pogrešala sem tisti mali črv radovednosti, ki me zvija v želodču na poti do vznožja, skrivnostne nasmehe mojih hribovskih kompanjonov, pogrešala sem leden veter, ki brije do kosti, pogrešala sem sneg, ki se mehek kot maslo vdira pod nogami, ko na pol letim navzdol po hribu in se v mislih vrnem nazaj v otroštvo, ko mi je bil to največji užitek sneženih bregov, pogrešala sem mehke padce po strmini, pogrešala sem gorsko svež zrak, pogrešala sem toplo gorsko sonce, pogrešala sem hribe. Nisem si mislila, da me bo tako prevzelo tole hribolazenje. In prvič sem šla v hrib v popolni hribovski opremi. Prej sem se 2 leti šlepala z nepravimi čevlji, kr neki bundo, volnenimi rokavicami, rukzakom za v šolo itd. In danes, s tapravimi hribovskimi čevlji, spodnjim perilom, majco, hlačami, gamašami, bundo, palicami, nahrbtnikom, kapo, rokavicami, pa še kej, je bilo lazenje v strm zasnežen hrib ob vetru, ki me je na vsake toliko položil v sneg, prava harmonija. Resda sem imela na sebi robe za dobro, zelo dobro slovensko plačo, a se je izplačalo! Naložba za življenje.

Torej danes Viševnik:

p.s. Fotke so pač iz mobilca, temu primerna je tudi kvaliteta. Dobim pa običajno fotke hribovskega kompanjona nekoliko kasneje na CD-ju. Jih dodam takrat, če bo blagovolil :)

Ob vznožju, pot do smučin

Pogled proti dolini iznad smučin

Tu je bilo veter samo slutiti…
Pogled iz prvega sedla proti vrhu

Tik pod vrhom

Celo pot navzgor je nama je družbo delalo sonce, ki pa se je žal kasneje skrilo za oblake :(

Na vrhu je preveč pihalo, da bi sploh pomislila, da bi mobitel povlekla iz žepa. Verjetno bi mi ga odpihnilo na Triglav :)

Pogled proti dolini iz zavetja pod vrhom

in končno meni najljubši spust v dolino po celem snegu… JUPI!!!!!!

Na poti domov v avtu pa še, za zaključek:

YouTube slika preogleda

…kdo bi verjel…

Niti ne tako zelo utrujena sem doma že razmeroma zgodaj, tako da bom še kaj postorila, zvečer pa, kot običajno po hribovskih nedeljah, vroča dišešča sproščujoča kopel ob mehki svetlobi sveč v dvoje (fotke ambienta bom dodala kasneje, ker je zanimiv totalen kontrast gornjim fotkam). Zaradi tega ima tud moj dragi rad, da grem v hribe :)

Starejši zapisi »