sonček


Ko sem na taščinem vrtu zagledala čudovito temno-zeleno-rjavo regratovo večkrako zvezdo z nazobčanimi kraki sem se ozrla proti travnatem bregu nad hišo. In čez nekaj minut sem z vrečko in nožem marširala v hrib. Na tem hribu ga ni bilo. Razen divjega. Razočaranje. Veliko. Pa sem šla naprej, na drug hrib. Na poti sem srečala prve žafrane, tu pa tam kakega, še čisto zaspanega.

Na sončnem pobočju tadrugega hriba, tam nad hišami, sem jih pa našla. Majhne, temne, običajno v majhnih skupinicah, dva ali trije skupaj. Tako zelo sem jih bila vesela… čepela sem na zimski preprogi, se nastavljala že skoraj vročim sončnim žarkom in počasi, zelo počasi polnila vrečko z malimi regratki. Ko sem jih imela za dobre tri pesti, sem se odpravila nazaj. Ne toliko po pobočju, malo bolj po gozdu. In so me presenetili še zvončki. Jaz imam sicer rožice najraje v naravi, vendar sem za taščo nabrala manjši šopek. In splačalo se je, zaradi mega nasmeha. Potem se nisem mogla upreti skušnjavi in sem se zleknila na toplo suho listje pod drevesom, zaprla oči, srkala sončno toploto, poslušala šumenje vej in ptičje čebljanje. Popolno. Tako bi ležala do popoldanskega hlada, a me je zvila lakota. Domov, na balkon na sonček še strebit regrat, v skledo, oprat in njama njama…

Jutri pa v hribe!!! Kam? Nimam pojma. Kot vedno bo presenečenje. Zvedela bom, ko bom na vrhu. Baje da na eno kratko, z  mojimi lepimi novimi čeveljci :)

Sonce. Obilica sonca. Že dopoldan me je obiskal v kuhinji in mi potrdil, da me bo res ob jasnih dnevih gledal celo dopoldan. Popoldan pride pa na kavč v dnevno sobo.

Pa sem se oblekla in šla. Šla raziskovat mrežo poti Šišenskega hriba, Mosteca, Koseškega bajerja… Dve uri sem blodila po potkah, pa po pregledu zemljevida nisem prehodila niti delček celega kompleksa. Moram pa priznat, da so mi všeč. Tako domače, podobno že prehojenim in raziskanim potem Golovca, Rožnika. Le gužva je bila ob taglavnih poteh. Sprehod me je zadovoljil, potolažil, nadomestil hribe. Prijetno utrujena bom šla kuhat kosilo. Popoldan pa… karkoli. Nič mi ni treba, ker sem vse naredila včeraj.

Zaključek poti: v prepolni kanti za papir PVC vrečke s papirjem. A si lahko tako neumen, da tako ločuješ odpadke?

Roka je stisnila roko. Ustni dogovor je sklenjen. V torek ga podpremo s podpisi.  Jutri odpovem vse oglede. Ja, to stanovanjeje tapravo. Spalnica, v kateri se samo spi (in ne služi še kot dnevna in delovna soba), kopalnica brez sivih sten, dneva s kavči in tv-jem in predali in poličniki, in DVEMA oknoma, kuhinja z jedilnico, kabinet in meni najljubše – izhod na zelenico za hišo iz kuhinje. Svetlo, lepo, suho…

Močni želji je lahko za posledico le uresničitev. Hvala vsem bogovom in vsem vilam in vsem energijam.

Zaslužila sva si ga!

Pogrešala sem včerajšnje sonce, ki mi je rahlo ožgalo lička med službenim skakljanjem od muzeja do muzeja, s terena do pisarn in nazaj in nazaj in nazaj… Spet sivina, a lahka pastelna sivina. Ker se me še vedno drži nasmešek. Moj akumulator ni več totalno izpraznjen, ampak je na very low. Kar je že zelo dobro, če sklepam po počutju. In s tem nasmeškom sem pojedla veliko skledo svežega motovilca iz zelenih zabojčkov, z nasmeškom se sprašujem, kaj hudiča naj s toliko gomolji zelene. In z nasmeškom še vnesem ure v mesečni obračun, vzamem novo zgodbo iz Narnije in se stisnem k dragemu v toplo posteljo…

Včeraj je sijalo sonce. Tudi v megleni Ljubljani. In mraz je ščipal v lica in iz nosu je vztrajno kapljalo. Lep dan je bil. Razmišljala sem, kaj me dejansko sprošča in kaj bi morala narediti, da bi bilo tega še več (ena od mojih domačih nalog). Ugotovitve… moj ego, ki se včasih poigra z mojo voljo, ta hudiček, ki posedi predolgo za računalnikom ali tv-jem, ki rad predolgo spi, vse to sem jaz. In če res tega nočem, ne bom. Ni se mi potrebno bost z njim, ga premagovat in se borit. Potrebno je reči samo, tako bo.

In danes je bilo tako. Lepo. Kljub temu, da sem kar nekaj dni manjkala na delu, ni bilo prenaporno, vse me je lepo počakalo, večerna joga se je prilegla kot še nikoli, doma pa bumf v posteljo… In lepo bi spala vse od tistega trenutka, ko sem legla v posteljo, če se ne bi ponoči velika suha južina izpod stropa odločila iti na izlet preko mojega čela. Rezultat: jaz prestrašena, moj dragi še bolj, suha južina preživela (začuda, glede na to, koliko sem mahala z rokami), prestavljena na drugo lokacijo, v jedilnico pod klop (zunaj bi verjetno zmrznila).

Suha južina namreč, ne jaz.

Mislim, da sem zbolela za asolitisom (a – pomanjkanje nečesa, sol-is – sonce), nedvomno imam zdaj že kroničnega. Kaj me šele čaka. Dejansko imam občutek, da je to krivo za moje bolehanje, za prve znake asolitisa – nedasemi, o katerih sem pisala. Pogrešam ga. Sonček. Pa ne samo sonček. Pogrešam zelene travnike, pogrešam topel veter, pogrešam, o kako zelo pogrešam tople sprehode, rožice, tud mrčes.

Vsako zimo enaka zgodba. In vsako leto se mi zdi, da je huje. Čeprav se na pozno jesen veselim zime, tople postelje, dobrih knjig in filmov v neskončnih večerih. crkljanja pod toplo odejo, belih snežink in puhastih bregov, me to veselje običajno mine z januarjem. Takrat mi zmanjka zaloge sonca.

Sem pogledala napoved. Samo še slabše bo. Madona, kaj naj?

Za spodbudo sebi in tudi drugim…

sonce.jpg

to čudovito fotko sem si sposodila na http://www.slomedia.it/

« Novejši zapisi