Življenje je…

Na tem mestu, v družbi teh zapisov nimam več kaj dodati. To je bilo eno poglavje, zdaj se piše novo… Ki ga bom kdaj delila na spletu, ali pa tudi ne.

Nadam se da ćemo se ponovo sresti u nekom drugom gradu, na nekoj drugoj predstavi, u nekom drugom cirkusu.

…bi rekel Balašević

pa pa

Kriza…

Pavza…

Tema…

Ni nekih idej…

Ni navdiha…

Ni besed…

Tipkovnica de dela, niti prstki…

Mogoče trenutno nepomembno “deliti” ???

Karkoli…. pač nič. Zaenkrat. …dvakrat…trikrat…

Ampak vseeno mi ni hudega. Sem prav…

…preseljeni, srečni, utrujeni, prehlajeni (oba), zadovoljni, čeprav še vedno zlagamo, čistimo, pomivamo, prelagamo, sistematiziramo, urejamo, se majčkeno prepiramo.

No, dvojina bi bila sicer slovnično primernejša pri zgornjem stavku. Lahko se zgovarjam, da imava kar nekaj plišastih “družinskih članov” in smo zato “množina”. Lahko pa sem preprosto iskrena (čeprav prejšna trditev drži), da mi dvojina enostavno ne leži. Jo nerada uporabljam. Mi ne gre. Zakaj? Nimam pojma. Je mogoče krivo odraščanje v Velenju? Fenomenalna mi je tudi uporaba dvojiške množine: “Obatri smo šli…”

Kaj bi lahko bil današnji highlight of the day?

Je bilo to nežno bujenje v svetli, suhi in topli sobi pri dragemu doma, ko je tašča kidala sneg z balkona, tik pred oknom?

Je bilo to kidanje težke snežno bele odeje strme dovozne poti in posipavanje s soljo, ki me je skelela v vse ranice in ureznine?

Je bila to romantična bela vožnja nazaj v Ljubljano, čeprav sem bila s krči totalno nerazpoložena za vožnjo?

Je bil to mrmjav sosedovga mačka, njegovo crkljanje in nastavljanje roki, da ga božam?

Je bila to čudovita novica, da mama in njen ljubljeni po dolgem času uživata na romantičnem dopustu v toplicah?(ji privoščim, ampak … jaz bi tudi…)

Je to neskončna potrpežljivost mojega dragega v dnevih, ko še samo sebe komaj poslušam in prenašam? (love him so much)

Je to tistih nekaj oglasov na spletu, ki mi vlivajo upanje, da bova našla kako prijetno gnezdece, ki si ga lahko privoščima?

… v bistvu dans le ni bil tk v p**** dan, če pogledam z drugega zornega kota…

Danes je bilo idealno vreme za razkazovanje pelzmantlov. -10°C, sonce. V življenju še nisem vidla tolk kožuščkov kot danes, v samo treh mimohodih po labirintih okrog Kongresnega trga. Črni, rjavi, srebrni, dolgodlaki, kratkodlaki, skoraj do tal in malo na pasom. Groza. Melo me je, da bi fasadnim gospem zavpila v obraz, če jim je sploh jasno, kaj nosijo, kaj razkazujejo, na kaj so tako ponosne! Sam za par minutk bi jih posedla za računalnik, pa bi jim pokazala kak posnetek, ki jih jaz sploh ne morem gledat. Glavno, da jih ne zebe… A za ceno življenj. Ljubkih, malih, sladkih…

baje potrebujejo za en plašč … beri in se čudi … toliko trupelc :’(

LISICA 10-24 BOBER 16-20 RAKUN 20-30 NUTRIJA 36-34 KUNA ZLATICA 40-60 MUŠKATNA MIŠ 60-120 VEVERICA 100-400 ČINČILA 130-200 HERMELIN 180-240

It makes me cry…

Hermelinčkov plašček sicer ni bil danes na ljubljanski pisti. Ga pa nikoli ne bom pozabila, kako žalostno je visel na nevestinih ramenih na neki fensi šmensi poroki.  In cel večer sem dragemu govorila samo še o tem hermelinčku (oz. njih 100). Ne razumem.

Očitno tole ni samo nedasemi sindrom, ampak se je nekaj priplazilo skozi zadnja vrata v moje kosti, v mojo glavo, v moje mišice. Nos je verjetno zgrešilo, kot tudi grlo, ne ve pa še, ali bi se konkretno lotilo tudi želodca, ali bi se ga usmililo.

Torej, jutri bom verjetno igrala glavno vlogo v “Nedasemi, ki to ni 3. del” in upam, da vloga ne bo tako naporna kot današnja. Pa sem kljub temu skuhala, pa še šla v trgvino in nesla tri vrečke po zaledenelih pločnikih, pa še pomagala pri urejanju najine tekateka dokumentarcev, pa še vročekrvno navijala za naše, ki so ponovno presenetili (a ne mene, jaz sem verjela vanje , bi pa rekla da sodnike). Čaka me samo še nekaj umazane posode, ki pa lahko da bo prespala to noč na pultu in ne v omarah.

Zdaj pa k 5. sezoni Simpsonov, da me ne mine dobra volja.

vir:HDDesktopWallpaper.com (but it’s free!!!)

Pa se je izkazalo, da se le ni tako zelo mudilo z oddajo poročila. Tako bom lahko naslednji teden v miru vnesla popravke, ga uredila in dodala fotke, predebatirala tiste nejasne situacije. Super. Čaka me miren vikend pri tašči, kjer bom dokončala obljubljeno nedokončano. V miru. In nisem obljubila točno dneva, kdaj bom oddala. Torej bo čas za sprehode, za knjigo, za kak dober film, dva ali tri dele Simpsonovih, večerne pogovore in crkljanje…

In čeprav sem že hotela prestaviti srečanje, sem vseeno šla na dolgo načrtovani obisk h sošolki iz faxa, ki ima čudovito malo dojenčico. Hvala Facebook.

Moram se pohvaliti, da nisem preložila še ene stvari iz danes na jutri, ampak sem šla. Čeprav se mi ni dalo.