Jah, tale posodobljen blog mi je prav všečen. Glih pravi cajt. Novo domače okolje, nov blog, nov letni čas, super! Tudi vreme kaže na bolje. Po dolgem obdobju takšnih in drugačnih neprijetnih dogodkov, ki so mi jemali čas zase, si bom spet z veseljem vzela čas zase, za jutranje sprehode ali tek, za jogo, za risanje in predvsem za nedeljsko terapevtsko hribolazenje. Prav pogrešam svež gorski zrak, zmagoslavje na vrhu, srečo ob poti navzdol, bolečine v kolenih, otrple mišice in najslajše – večerno vročo kopel po takšni turi. Če bo to nedeljo vreme, grem. Upam, da ne bo prehuda. Zdaj vem, da je bil velik del moje nejevolje, tečnobe, strahov, tesnobe in prepirljivosti posledica nakopičene negativne energije, ki je nisem čistila z telesno aktivnostjo. Ker prelaganje škatel pač ne velja za tovrstno sprostitev. Kot tudi ne vožnje do tašče in nazaj in spet nazaj in nazaj nazaj. Ne smem si spet dovoliti, da opustim svojo rutino aktivnosti. Sem si dovolila ob tastovi smrti in ni bilo dobro. Lahko bi se končalo se huje. Zame. Pa sem splavala nazaj. Zdaj še ni tako hudo, vedar si ne smem dovoliti. Glavo pokonci, zjutraj s kurami pokocni, eno rundo joge, meditacije, čez dan sprehod, vsaj za par desetminut med drevesa, zvečer branje, risanje, sprehodi, joga, vse odvisno od vremena, plačanih tečajev, delovnih obveznosti…

Vsekakor pa ne smem pozabiti na pohvalo. Torej, draga moja Jaz, prav dobro si opravila tole selitev, zelo lepo si uredila vajin domek. Pohvale tudi, ker dokaj redno pišeš tale blog. Iskreno sem mislila, da je to še ena tvojih muh enodnevnic. Čestitke!