zeleno


Ko sem na taščinem vrtu zagledala čudovito temno-zeleno-rjavo regratovo večkrako zvezdo z nazobčanimi kraki sem se ozrla proti travnatem bregu nad hišo. In čez nekaj minut sem z vrečko in nožem marširala v hrib. Na tem hribu ga ni bilo. Razen divjega. Razočaranje. Veliko. Pa sem šla naprej, na drug hrib. Na poti sem srečala prve žafrane, tu pa tam kakega, še čisto zaspanega.

Na sončnem pobočju tadrugega hriba, tam nad hišami, sem jih pa našla. Majhne, temne, običajno v majhnih skupinicah, dva ali trije skupaj. Tako zelo sem jih bila vesela… čepela sem na zimski preprogi, se nastavljala že skoraj vročim sončnim žarkom in počasi, zelo počasi polnila vrečko z malimi regratki. Ko sem jih imela za dobre tri pesti, sem se odpravila nazaj. Ne toliko po pobočju, malo bolj po gozdu. In so me presenetili še zvončki. Jaz imam sicer rožice najraje v naravi, vendar sem za taščo nabrala manjši šopek. In splačalo se je, zaradi mega nasmeha. Potem se nisem mogla upreti skušnjavi in sem se zleknila na toplo suho listje pod drevesom, zaprla oči, srkala sončno toploto, poslušala šumenje vej in ptičje čebljanje. Popolno. Tako bi ležala do popoldanskega hlada, a me je zvila lakota. Domov, na balkon na sonček še strebit regrat, v skledo, oprat in njama njama…

Jutri pa v hribe!!! Kam? Nimam pojma. Kot vedno bo presenečenje. Zvedela bom, ko bom na vrhu. Baje da na eno kratko, z  mojimi lepimi novimi čeveljci :)

Sonce. Obilica sonca. Že dopoldan me je obiskal v kuhinji in mi potrdil, da me bo res ob jasnih dnevih gledal celo dopoldan. Popoldan pride pa na kavč v dnevno sobo.

Pa sem se oblekla in šla. Šla raziskovat mrežo poti Šišenskega hriba, Mosteca, Koseškega bajerja… Dve uri sem blodila po potkah, pa po pregledu zemljevida nisem prehodila niti delček celega kompleksa. Moram pa priznat, da so mi všeč. Tako domače, podobno že prehojenim in raziskanim potem Golovca, Rožnika. Le gužva je bila ob taglavnih poteh. Sprehod me je zadovoljil, potolažil, nadomestil hribe. Prijetno utrujena bom šla kuhat kosilo. Popoldan pa… karkoli. Nič mi ni treba, ker sem vse naredila včeraj.

Zaključek poti: v prepolni kanti za papir PVC vrečke s papirjem. A si lahko tako neumen, da tako ločuješ odpadke?

Pogrešala sem včerajšnje sonce, ki mi je rahlo ožgalo lička med službenim skakljanjem od muzeja do muzeja, s terena do pisarn in nazaj in nazaj in nazaj… Spet sivina, a lahka pastelna sivina. Ker se me še vedno drži nasmešek. Moj akumulator ni več totalno izpraznjen, ampak je na very low. Kar je že zelo dobro, če sklepam po počutju. In s tem nasmeškom sem pojedla veliko skledo svežega motovilca iz zelenih zabojčkov, z nasmeškom se sprašujem, kaj hudiča naj s toliko gomolji zelene. In z nasmeškom še vnesem ure v mesečni obračun, vzamem novo zgodbo iz Narnije in se stisnem k dragemu v toplo posteljo…

Vikend bom podaljšala še za en dan. Hvala bogu, si lahko to privoščim brez posledic. zaenkrat. To je ena od sladkosti biti sam svoj šef. Ampak vem, da trenutno ni neke hude gužve, nič kar me ne bi počakalo, v petek sem opravila najnujnejše, jutri pa le nekaj telefonskih klicev in vse bo ok.

Torej, če pri tašči nisem mogla dokončati obljubljenega, ga bom jutri. Doma, V mirnem zavetju najinega (sicer rahlo plesnivega in temačnega, a polnega ljubezni) gnezdeca.

Že nekaj dni me ima, da bi šla za kako uro ali dve v gozd. Sama. Pogrešam ga. Joj, kako pogrešam živeti nekje bližje smrek, brez, javorov, hrastov in bukev. Od tu pa traja cele 45 minut, da pridem do prve manjše skupine dreves, ki bi mu lahko rekel gozdiček.  Kako pogrešam tiste jutranje sprehode po Golovcu, ko sem srečevala jutranjo zarjo, prve sončne žarke nad Ljubljano, mlade razigrane srnice z zaskrbljeno mamico v ozadju, ptičje petje… Kdo bi si mislil, da mestno dete kot sem jaz (rojena v mestu, vedno živela v mestu, v bloku), lahko tako trpi med betonom, med bloki, med hišami, in takoooo zeloooo pogreša zeleno.

Jutri grem.