zima


Po 5 mesecih hribovske abstinence sem bla končno spet nad 2000. Kako sem jih pogrešala… Hribe namreč. Pogrešala sem tisti mali črv radovednosti, ki me zvija v želodču na poti do vznožja, skrivnostne nasmehe mojih hribovskih kompanjonov, pogrešala sem leden veter, ki brije do kosti, pogrešala sem sneg, ki se mehek kot maslo vdira pod nogami, ko na pol letim navzdol po hribu in se v mislih vrnem nazaj v otroštvo, ko mi je bil to največji užitek sneženih bregov, pogrešala sem mehke padce po strmini, pogrešala sem gorsko svež zrak, pogrešala sem toplo gorsko sonce, pogrešala sem hribe. Nisem si mislila, da me bo tako prevzelo tole hribolazenje. In prvič sem šla v hrib v popolni hribovski opremi. Prej sem se 2 leti šlepala z nepravimi čevlji, kr neki bundo, volnenimi rokavicami, rukzakom za v šolo itd. In danes, s tapravimi hribovskimi čevlji, spodnjim perilom, majco, hlačami, gamašami, bundo, palicami, nahrbtnikom, kapo, rokavicami, pa še kej, je bilo lazenje v strm zasnežen hrib ob vetru, ki me je na vsake toliko položil v sneg, prava harmonija. Resda sem imela na sebi robe za dobro, zelo dobro slovensko plačo, a se je izplačalo! Naložba za življenje.

Torej danes Viševnik:

p.s. Fotke so pač iz mobilca, temu primerna je tudi kvaliteta. Dobim pa običajno fotke hribovskega kompanjona nekoliko kasneje na CD-ju. Jih dodam takrat, če bo blagovolil :)

Ob vznožju, pot do smučin

Pogled proti dolini iznad smučin

Tu je bilo veter samo slutiti…
Pogled iz prvega sedla proti vrhu

Tik pod vrhom

Celo pot navzgor je nama je družbo delalo sonce, ki pa se je žal kasneje skrilo za oblake :(

Na vrhu je preveč pihalo, da bi sploh pomislila, da bi mobitel povlekla iz žepa. Verjetno bi mi ga odpihnilo na Triglav :)

Pogled proti dolini iz zavetja pod vrhom

in končno meni najljubši spust v dolino po celem snegu… JUPI!!!!!!

Na poti domov v avtu pa še, za zaključek:

YouTube slika preogleda

…kdo bi verjel…

Niti ne tako zelo utrujena sem doma že razmeroma zgodaj, tako da bom še kaj postorila, zvečer pa, kot običajno po hribovskih nedeljah, vroča dišešča sproščujoča kopel ob mehki svetlobi sveč v dvoje (fotke ambienta bom dodala kasneje, ker je zanimiv totalen kontrast gornjim fotkam). Zaradi tega ima tud moj dragi rad, da grem v hribe :)

Sveže zasneženi hribi in drevesa … naletavajoče snežinke … avtocesta … topel avto … dišeča palčka … mentrualna čustvenost … Bocelli …

najlepša ura in pol današnjega dneva

YouTube slika preogleda

Mislim, da sem zbolela za asolitisom (a – pomanjkanje nečesa, sol-is – sonce), nedvomno imam zdaj že kroničnega. Kaj me šele čaka. Dejansko imam občutek, da je to krivo za moje bolehanje, za prve znake asolitisa – nedasemi, o katerih sem pisala. Pogrešam ga. Sonček. Pa ne samo sonček. Pogrešam zelene travnike, pogrešam topel veter, pogrešam, o kako zelo pogrešam tople sprehode, rožice, tud mrčes.

Vsako zimo enaka zgodba. In vsako leto se mi zdi, da je huje. Čeprav se na pozno jesen veselim zime, tople postelje, dobrih knjig in filmov v neskončnih večerih. crkljanja pod toplo odejo, belih snežink in puhastih bregov, me to veselje običajno mine z januarjem. Takrat mi zmanjka zaloge sonca.

Sem pogledala napoved. Samo še slabše bo. Madona, kaj naj?

Za spodbudo sebi in tudi drugim…

sonce.jpg

to čudovito fotko sem si sposodila na http://www.slomedia.it/