življenje


čas za nove izzive življenja ;)

V teh 10 dneh tečaja so me naučili točno tega. Umetnosti, kako razpeti jadra in mirno pluti skozi življenje. Kako (ne)reagirati na viharje, nevihte, vročino ali mraz. Naučili so me tega. In kolikor je bilo možno sem to tudi vadila. Ravno toliko, da vem, o čem je bilo govora v teoriji, ravno toliko, da vem, kako uporabiti vso to znanje v razburkanem vsakdanu, ravno toliko, da vem, da me čaka vsak dan še veliko trdega dela, discipline, zelo pozornega samoopazovanja, da bom lahko rekla, da moja jadrnica pluje mirno.

Našla sem, kar sem iskala tako vneto, tako željno, zadnje nekaj let. To je to, lahko rečem. Prepričalo me je. Prepričala me je pragmatičnost, totalna nereligioznost. Sam tečaj je izdelan res “v nulo”. In dejansko, kljub temu, da se v meni rado poseje seme dvoma, ga tu ni bilo. Niti sence dvoma. Zadovoljna, srečna, malo bolj mirna sem prišla domov.

Je bilo pa naporno. Niti ne zgodnja jutra, ko je bila še trda tema in so ptički še spali, niti ne tišina in v tla zazrti pogledi, sploh ne ure in dnevi brez knjig in svinčnika, še manj brez glasbe. Naporna sem bila jaz. Moj um. Moje telo. Naporno je bilo krotiti samo sebe, se pogovarjati sama s sabo, se opazovati… Hkrati je bilo pa prav to najbolj fascinantno… Da zmorem 3x dnevno eno uro sedeti pri miru. Čisto pri miru. Po “turško”. In biti osredotočena nase in opazovati sebe. Umiriti svoje telo, svoj um do te mere. Amazing…

In nešteti krogi, ki sem jih z umirjenim korakom premerile dan za dnem  po “walking area” so mi pomagali najti prenekateri odgovor, postaviti prenekatero vprašanje… Ugotovila sem, da sem v bistvu sama sebi prav prijetna sogovornica :) . In vsi polžki, kobilice, pikapolonice, hroščki, muhe in druge živalice, ter nenavadni cvetovi, jutranja rosa na temnih listih, močno grmenje, nevihte in vroče sonce, vse to me je močno povezalo z naravo.

In solze ob zaključnem govoru o sreči, miru in ljubezni. Za vsa živa bitja. Solze so bile tako… resnične, tako globoke, tako… neustavljive, zaradi sreče… neopisljivega občutka v zraku, srcu, rokah, nogah, želodcu… povsod. Povsod je bilo čutiti ljubezen. Tisto pravo… ljubezen. Brezpogojno… večno… Pure happiness, peace and love.

Nedvomno najlepše počitnice. Nedvomno bom še šla. Nedvomno je vipassana umetnost življenja. Tudi mojega :)

Priporočam. Vsakomur. Čimprej, tem bolje. Vendar nikoli ni prepozno.

Be happy :)

vir: http://www.buddhistchannel.tv

Življenje  gre naprej. Počasi, lepo, sončno, toplo, umirjeno… predvsem pa aktivno!

Ko le lahko, skočim na Krim. Ker ga imam pred pragom, ker je ravno prav (ne)zahteven, ker je lep, ker še nisem doživela gužve (res pa je, da sem zelo zgodnja), ker me napolni, ker malo pod vrhom rastejo sočne gozdne jagode, katerih ali nihče ne vidi, ali nihče ne mara, ali jih nočejo pozobati, ali pa se hribovcem tako zelo mudi na vrh in nazaj, da jim je škoda tistih deset minut naravnih in sladkih užitkov…

Sončna trata na Krimu

Stara prijateljica joga, ki je že velikokrat prišla, in se tolikokrat tudi umaknila v ozadje in čakala, je spet del mojega vsakdana. običajno z njo delim čudovita jutra. In prav zdaj mi je v veliko pomoč pri vzpostavljanju notranjega miru, reda, pri iskanju same sebe. In vem, čutim, da je to, kar delam, kar počnem, prav. Da je to moja pot. Rezultati se že kažejo, počasi, a vztrajno. Zato tudi dobrodošla spodbuda od dragega in mojih doma. In nisem si zadala nekih ciljev, zadala sem si le, da bom počasi, zelo počasi hodila po tej poti in se učila vse, kar potrebujem t tem trenutku.

Slika je le simbolična :) (VIR: http://www.cairns.com.au)

Potrebujem akcijo, tako umirjeno akcijo. Nisem za tek, nisem za maratone, nisem za kickbox, nisem za pilates. Kaj šele za ekipne športe. Sicer odbojka na mivki tu pa tam sede, da bi pa iz tega naredila svoj hobi …not! Nisem za ekstreme, nisem za hude napore, nisem za tekmovalnost in rivalstvo. Sem za umirjeno akcijo, kjer lahko zraven živiš in opazuješ svet okrog sebe in svet v sebi. Sprehodi že od nekdaj najljubši. zato tudi hribolazništvo. Ker je poleg sprehoda vključen še cel komplet bonusov hribolazenja (zmaga z vsakim vrhom, izpeljava nemogočega, ko gledašvrh  iz vznožja, hitro in učinkovito polnenje akumulatorja,zrak, lepote lepe naše, in še tisoč drugih bonusov).  Kolo me je že tudi marsikam pripeljalo. Le v pretirane klance se nisem nikoli podala. Odlična alternativa za pot v službo. Če ne bi bilo tako zelo vroče popoldan, bi poskusila tudi zdaj kdaj prekolesariti teh horizontalno-barjanskih 15 km do Ljubljane. Plavanje… mmmmmmm… le bazenov ne maram preveč. Vonj po kloru, pretirana gneča, omejen razgled. Obožujem plavanje v morju, a to prakticiram vsega skupaj par tedno na leto :( In joga. Joga je to to. Je akcija zame. Umirjeno aktivno, velikokrat neverjetno težko, a hkrati tako preprosto in lepo. Joga  mi je lepa. Lepe so asane in lepa sem jaz, ko jih delam in lepo mi je, ko sem v asani. Lepo mi je.

Končno sem se našla in končno lahko rečem, da imam mirno življenje. Za zdaj :)

Moje življenje se umirja, umirja se tudi moj tempo življenja. Počasi izginja tista večna utrujenost iz vseh udov, počasi se zračijo možgani in o teži na vekah ni več sledu. Počasi dobivam energijo, da vzpostavim ritem, vsakdanji ritem življenja. Redno jutranje bujenje, brez poležavanja, ki je bil posledica psihične izmučenosti… Jutranja joga, ki sem jo pogrešala, pogrešalo jo je telo. Veliko gibov je stalo skritih nekje globoko, v telesu in presenetljivo nisem preveč “trda”. Občutek po jutranjem “obredu” je fe no me na len! In kljub aktivnemu jutru je ura še vedno zgodnja, za miren zajtrk, čajček z medom, priprave na delo…

Veliko bolj pozorna sem na to, da imam dokaj redne obroke. Zdaj imam čas biti pozorna na to. Prej sem jedla, ko sem imela čas, ko sem se spomnila, ko sem bila že  neznosno volčje lačna in temu primerno dala želodčku preveč za delat in se je mučil še pozno v noč… zato verjetno tudi jutranja utrujenost… Zdaj ga tudi zvečer ne mučim preveč. Tudi jedilnik sem spremenila. Vsega po malem. Nisem več tako zelo stroga do sebe. Tudi v službi si pustim dihati. Ko se ostali odpravijo na malico, grem tudi jaz. In odklopim… čeprav vem, da me bo kaj počakalo do jutri. Če ne morem ob času malice na malico, grem kasneje. Vsaj na sprehod, če imam malico s sabo.

Popoldneve preživim delno delovno, ker pač ne gre drugače, kot da še doma nekaj uric delam. Pa vendar… to delo, ki ga opravljam doma,  mi je v veselje in užitek. Meditacija risanja, pravim jaz temu, za katero sem plačana :) . Rišem namreč tehnične risbe predmetov, ki pa kljub vsej natančnosti še potrebujejo ščepec “feelinga” s svinčnikom, da “oživijo”. Res, hvala bogu, da sem našla pot, kako dodatno zaslužiti na tak način. In nekega dne, upam, da se bom lahko s tem preživljala. Zato pa moram biti sedaj pridna in pridobivat nove in nove naročnike. Če sem preutrujena, grem na sprehod ali s kolesom malo naokoli, ker tu, kjer zdaj živim, kolesarskih poti ne manjka.

Zvečer, običajno prijetno utrujena, vzamemknjigo v roke, se zavijem v koco (ne ker bi me zeblo, ampak zaradi domačnosti) in se prepustim zgodbam. Zadnje mesece mi je zvečer družbo delal Džingiskan… Zdaj, ko sem se poslovila od njega, mi družbo delajo “skrivnosti rastlin”. In še vedno se trudim, da bi zaprla oči v topli postelji pred polnočjo, pa ne gre in ne gre. Kar nekako… mi je škoda večera, ker sem bolj večerni človek. Rada imam večere, temo zunaj in toplino luči v prostoru… preveč rada, da bi ga prespala. Hkrati pa obožujem jutra, zgodnja jutra, ko se narava prebuja, jutranjo tišino, ptičke, roso, prve žarke… Vendar je med tema dvema čudežema narave premalo časa, da bi se jaz konkretno naspala. Tako kdaj pa kdaj sprejmem kompromis in kako jutro podaljšam. Vendar ne za cele ure, kot nekdaj.

Počasi lovim ta ritem. Nisem ga še ujela… še vedno se navajam nanj, še vedno kdaj pa kdaj zjutraj zlijem vase čaj, še vedno kdaj pa kdaj ne grem na malico in me ob 3h začne zvijati… še vedno kdaj pa kdaj večer preživim za računalnikom in brskam in gledam bedarije in zabijam čas brez veze, še vedno kdaj pa kdaj bedim do 2h, 3h in potem prespim jutro… Ampak gre na bolje. Ker vem, da potrebujem red. Potrebujem ritem vsakdana in tako bom uredila tudi svoje misli, ukrotila svoj nemir. Se pripravila na nove življenjske izzive in preizkušnje. Tako bom pridobivala na psihični in fizični kondiciji, potrebni za življenje. Torej, draga moja Rožica, ujemi ritem… :)

YouTube slika preogleda

Veliko je misli, razmišljanj, pogledov in trenutkov, ob katerih pomislim… tole bo pa za na blog. Pa pridejo spet nove in nove, lepe, pozitivne, in spet, o teh se bom pa res razpisala…

Pisala bom o kresničkah, ki so me po dolgih letih življenja v mestu spet prijetno presenetile zdaj, ko sem bolj na vasi. Uprizorile so pravi light show na mojem oknu, me zvabile ven in nadaljevale s predstavo medtem, ko sem ležala na ležalniku pred hišo. Neprecenljivo.

Pisala bom o miru v mojem srčku, pisala bom o neverjetni spokojnosti, v kateri živim sedaj. O tem, da bi najraje ne šla na delo, kjer je ta spokojnost raho ogrožena. Pa tu pa tam ostanem doma in raje doma naredim, kar je potrebno.

Pisala bom o nedeljem rimskem dnevu, ki smo ga organizirali v okviru našega društva v Kopru. Kako čudovito je gledati male ustvarjane ročice, ki vneto barvajo “čelado in ščit”, ki z navdušenjem barvajo jagode in jih nizajo v dolge ogrlice, ki pridno zlagajo barvne kockice v mozaik… Mozaik s koprskim grbom, katerega izdelavo sem prevzela jaz. Hotela sem opisati moja čustva, moje veselje, ko je moj dragi ostal pri meni in mi do 4h zjutraj pomagal barvati kockice, jih šteti, da je bilo pobarvanih pravo število, pomagal pospraviti in zjutraj spakirati, da nisem kaj pozabila. Ker sem bila “munjena” od premalo spanca. Hvala dragi moj. In mozaik je edina slikica, ki sem jo naredila. Žal.

Mozaik, ki smo ga ob zaključku podarili MO Koper

Hotela sem pisati o dilemah, kako ob tej ponudbi mobilnih telefonom kupiti pravega. Pa sem ga vseeno našla. Lepega, uporabnega, malce velikega, pa vseeno.

In sploh še nisem napisala nič o mojih dveh srčkih, ki mi delata družbo, ko sem sama…

To je Džingis, umirjen zaspanček, ki rad ureja okolico in hiško

in Kan, radoveden hiperaktivc, ki dela štalo, ki varuje bratca, ki spi 2x manj kot bratec.

Torej mongolska skakača (poimenovanje ni pravilno, a drugič o tem…) in zaradi “mongolskega” v imenu sta dobila tudi ime. Krajšata mi večere, TV-ja nisem gledala že celo večnost, ker veliko raje opazujem njiju, kako si nagajata, kako se igrata, kako kopljeta, kako jesta… In po 14 dneh mi že veselo plezata po rokah :)

Vse to bi napisala, na široko, z razmišljanji, pa… ne vem. Kar ni ne časa, ne volje…  sem se spet zadovoljila s “kratkim poročilom stanja”, če ne druga zaradi slabe vesti do sebe in da bo naslednjič lažje pisati o aktualni temi, ki se velikokrat povezujejo s predhodnimi dogodki.  Toliko lepega, pa tako malo časa.

In ja, življenje JE lepo!

p.s. Podobnost z VIP talent show-om v finalni oddaji SIT je res zgolj naključna in me je prešinila šele, ko sem post zaključevala…

No, pa sem sama. Uspela sem. Trnja nisem uspela v celoti odstraniti, roke so popraskane, ran na nogah še ne čutim. Ne bom še dvignila hlač. Trnje mi je “dalo malo prostora, da se sprehodim, v upanju, da se vrnem”. Le tako me je spustilo, le tako mi je dalo svobodo. Tudi prav. Glavno, da lahko grem dalje. Naprej. Da lahko diham.

Zdaj me čaka veliko dela… Moram se naučiti biti eno in ne samo polovica, moram se naučiti poslušati in ubogati samo sebe,  moram se naučiti razvajati se, moram najti samo sebe, ne glede na okolico. Moram se naučiti biti sama. Šele potem bom pripravljena biti spet polovica.

In čeprav sem ostala sama, vem, da nisem sama…

VIR te čudovite fotke: http://samo.blog.siol.net/

Življenje nam vedno ponudi svoje rešitve, ki nikoli niso take, kot smo si zamislili. In zelo rado kdaj kaj zakomplicira, da preizkusi našo vztrajnost in moč, če smo pripravljeni na nekaj lepšega, boljšega. In potem še sami radi dodatno kaj zakompliciramo, ker nismo pripravljeni na ponujeno priložnost (popolnoma drugačno, kot smo si jo predstavljali) in tako nam priložnost velikokrat dobesedno spolzi iz rok…

Pa je stvar zelo preprosta… treba je samo biti odprtih rok in misli, začrtati cilje in ne poti, in to zelo zelo jasno, zaradi sebe, ker je tako lažje, če je slika jasna in da bo “un tam gori” vedel, kaj mora iskati. In našel bo najboljšo pot. Čeprav velikokrat na prvi pogled ne bo videti tako.

Meni je serviral kar zanimiv meni v zadnjih nekaj dnevih in trudim se upoštevati zgoraj napisano… “pusti se presenetiti”.

vir: http://lorenzlammens.com

p.s. tako majico bi nosila te dni…

Danes sem si zaželela, da bi živela v hiški, kjer je živela moja stara mama, na vrhu hriba, s kar nekaj zemlje krog in krog in bi vstajala s soncem in bi delala. Delala z zemljo in ne za računalnikom. Skrbela bi za rožice, travo, skrbela bi za korenje in krompir, za solato in peteršilj, skrbela bi za mucice in psa, skrbela bi zase. In občutila sem blažen mir. Pomirila sem se. Kako zelo zelo bi živela tako…

Mogoče pa so vse moje težave, problemi, nevšečnosti, predvsem pa notranji nemir vzrok temu, da sem bila vzeta zemlji…

da sem preživela otroštvo nekje visoko nad betonom namesto na trdni rodovitni zemlji…

da sem se podila po betonskih ulicah mimo poscanih blokovskih vogalov namesto bosonoga po zeleni trati…

da sem se igrala na mrzlem mračnem stopnišču z barbikami namesto na toplem soncu s korenčki, krompirčki in žaklovinastimi lutkami z gumbastimi očmi…

Z vsakim dnem je v meni glasnejši klic narave, ki ga ne utišajo ne hribi, ne sprehodi po ljubljanskih gričkih, za silo ga utišam na maminem vrtu, kjer se uležem na zemljo (ne upoštevaje črke R v imenu meseca), grizljam kislico in črpam energijo, kjer z veseljem pograbim travo, kjer s še večim veseljem poplejem po vrtu (če me mami ne vidi, če me zaloti mi reče, da naj uživam in ne delam…  pa ji rečem, saj uživam.)

Tako rada bi šla. Jutri. Tja, v hribe. Ne bi nesla veliko s sabo. Ker tam bi bila srečna brez vsega tega. Tako srečna.

Tako srečna bi tam obdana z gozdovi nosila novo življenje pod srcem, tako srečna bi mu ponudila krompirček s tumpastim noskom, da se igra, tako srečna bi hodila z njim opazovati mlade mucice, če so že spregledale, tako zelo zelo bi bila srečna, ko bi mi otrok nabral travniških rož…

In kako žalostna sem zdaj, tu, sredi Šiške, sicer hvala bogu v hiški z atrijem, ki je obdan z visokimi sivimi bloki. Kako žalostna, ker je moj dragi tako zelo srečen zaprt v stanovanju med asfaltiranimi ulicami, tako žalostna, ker je alergičen na travo, na lesko, na sto različic cvetnega praha, na plesen v lončnicah, na pršice… Tako žalostna, ker vem… da, vem, da nekega dne ne bo več moj dragi…

Tako rada bi šla. Tja, v hribe…

Slika je simbolična. Resničnost je lepša... (vir: http://bundlebit.com)

Starejši zapisi »