Življenje je…

Od dneva, ko sem podvomila v to, da je z mojim dragim to to, da je on tisti, s katerim bi preživela svoje preostalo življenje, je moj dvom iz dneva v dan večji… Vedno bolj dvomim, da bom z njim lahko zrasla do neba, dvomim, da bom z njim lahko vzgojila otroke v stiku z naravo v aktivnem vsakdanu, vedno bolj čutim, da me duši. In ko pomislim, kako bi letela, če bi bila sama… In nek tih občutek je nekje globoko, da me čaka nekje nekaj boljšega… ali pa je to samo želja. Pa ga imam rada. Zelo zelo. Vendar imam sebe bolj rada. In ker se bom morala krepko truditi in delati na sebi, kar bo prineslo veliko in velike spremembe, ki pa mislim, da jim moj dragi ne bo dorasel. Oz. že zdaj jim ni…” A spet greš v hribe?” … in kisel obraz. Ne mara poslušati o mojih terapevtskih urah in na že skoraj prošnjo, da ga lahko spozna in se pogovori z njim, kar bi jaz bila zelo vesela, ni odgovoril nič. Še: “Ne vem…” ni rekel. Ali pa: “Nič.” kot običajno. Če bi on hodil na terapije bi me zelo zanimalo, kaj dogaja z njim. In bi mu pomagala. On se pa umika. Umikava se drug od drugega. Najbližje sem mu, ko imam izjemno slab dan in sem cel dan doma. Kot on. Takrat sva skupaj. Če sem aktivna, me ne dohiteva. In vedno manj skupnega… To me zelo zelo boli. Nerad se vozi, potuje po Sloveniji, ne mara narave, hribov, sprehodov po naravi, ne mara morja, ne mara cvetja… On bi rolal po ulicah, se sprehajal po pločniku. Po mestu. Če se jaz ne bi toliko potrudila in igrala tiste blesave karte z njim, bi ne počela nič skupaj, razen spala. Še jeva ne skupaj, ker ne mara zelenjave in mu v moje nezadovoljstvo pripravljam nezdrave obroke mesa in kemije v raznih omakah. Kako bom s takim človekom imela hiško na gričku

? Je dovolj to, da se imava rada, čeprav sva si totalno različna? Je dovolj, da ga imam rada, čeprav me ne izpopolnjuje? Mi res e daje več dovolj? Mi tudi prej ni, pa sem bila slepa, ker sem hotela verjeti v najino pravljico? Se mi zato življenje ustavlja, ker ne morem naprej? Ker me ustavlja? Ker me on ne pusti naprej oz. jaz nočem naprej, ker se oziram nazaj?

Narava se je že konkretno prebudila, si pomela oči in zdaj že koraka… Travniki so ozeleneli, ta vikend so začeli zeleneti tudi vršički dreves. Travnike so zlato obarvale trobentice, vrtove narcise, vse je v barvah… pisano… moja duša pa je še vedno siva. Komaj še plavam nad gladino, ko malce splavam, se udarim v vejo (ali pa me kdo drug) in spet sem malo pod vodo, malo nad, ogromno kašljam, ogromno vode spijem… Kar ne morem… ne morem splavati. Za hribe nimam časa, ker me “potrebujejo”, za jogo nimam energije, ker zvečer padem v posteljo, iz katere se dvignem zadnje minute, še vedno utrujena kot zvečer. Sprehodi mi vsaj za trenutek očistijo… pa sem kmalu spet v realnosti, kjer mi tašča nalaga nemogoča psihična bremena (očitno sem njen duhovnih spovednik, ki mu more povedati vsako njeno slabo misel, vsak njen slab trenutek, vsako solzo, vsako grozo…), moj dragi se je zaprl v “polžjo hišico” in mi ne odgovarja na vprašanja “Kako si? Je kaj narobe? Kako kaj s faxom? Je kaj novega?” in zavrača vabila na sprehod, druženja, zavrača moje prošnje po pomoči pri gospodinjstvu…  Velikokrat se zgodi, da komaj diham. Umirja me hrana oz. žvečenje hrane. Verjetno je to še iz časa “mamine joške”, ki me je tolažila.

V petek sem se malce potožila moji mami. In mi je svetovala: z dragim se pogovori, čimprej, pri tašči pa… poslušaj, kimaj, vendar naj ti gre skozi ušesa. Ne ženi si k srcu, ne trudi se pomagati, samo poslušaj in kimaj in to je to. Mami, hvala.

Torej… v soboto zvečer oz. ponoči sem imela dvourni monolog mojemu dragemu in sem mu povedala vse.  Vse moje strahove, vse moje težave, vso moje nestrinjanje, vse. Odleglo mi je. Vendar me je razočaral (spet) njegov odziv, njegov odgovor na moje zadnje vprašanje (In kaj mi imaš za povedati nazaj na vse to?” Odgovor je bil… “Nič.” Otroka sem v glavi preložila za nedoločen čas. Zdaj čakam na spremembe. Da bo začel skrbeti za najin dom, da bo večkrat pomil posodo, da bo odprl okno v spalnici, da bo vprašal, kako se skuha čaj, da bo pokazal zanimanje za življenje…

S taščo novega recepta še nisem preizkusila, ker nisva šla k njej. Dragi je “čudežno” malce zbolel par ur prej, predno bi mogla iti. Kako otročje?

Jutri bo prvi dan mojih dni. Začela si bom jemati čas zase. Briga me. Nehala bom s hrano zapolnjevati tihe luknje bolečine in utrujenosti. Čutim, da je čas za post. Ob postu se vedno tako zelo umirim. Vedno se spet najdem. In tudi vse stvari najdejo svoje mesto. Vedno najdem nekaj novega…v sebi in drugih…

Zdaj sem na vrsti jaz…

vir: http://image.guardian.co.uk

Še vedno premlevam dogodke prejšnjega tedna, ki so jih včerajšnji še dodatno začinili. Bolj na šarf. In vedno bolj mi je jasna slika glavnega krivca, ki sem ga našla že v odgovoru na komentarje prejšnjega zapisa.

Včerajšnja začimba spoznanja:

Včeraj sva šla z dragim skupaj v trgovino po fasngo, ter dragi na bankomat po polovico najemnine. ker sva se nedavno preselila, je najemnina seveda višja. Ker dragi še študira oz. popravlja še stare grehe, sva se dogovorila, da bom jaz, kot samozaposlena z dokaj rednim dohodkom nekaj časa malo več prospevala v družinski proračun, on pa bo poskrbel za študij. Meseci so tekli, ena seminarska opravljena, nakar ses je zataknilo, kljub prigovarjanju, spodbujanju, pogovorih… Pogovor na temo življenjskih stroškov je bil v včerajšnji situaciji neizogiben. Dobesedno ustrelil me je z izjavo: “Jaz bom do septembra delal, potem bomo pa vidli, kako bo s faksom. Mislim, da nima vztrajati v nečem, kar mi ne gre. Učenje, študij, debatiranje, vse to mi gre, a pisanje mi NE gre. Ne znam. Ne zmorem. Ne morem več.”

Pot iz Rudnika do Šiške je bil poln solza, vprašanj zakaj in kako, enostavno mi ni bilo jasno, kako lahko tako preprosto obupa. Obupa nad samim sabo. Sesulo mi je vsa moja pričakovanja. Bila sem razočarana. Bridko razočarana nad njim. Nad njegovo brezvoljo.

Pa pravijo, da se juha ne poje tako vroča kot se skuha. Pa še prav imajo. Doma sva vse skupaj še enkrat premlela, jaz sem doumela vzrok mojega kolapsa, da ni kriv on, ampak jaz in moja “perfect picture”. Moja nesposobnost sprejeti življenje tako kot je. Sprejeti slabo, sprejeti dobro. In sem se mu opravičila za obtožbe, mu zagotovila, da mu bom stala ob strani ne glede na to, kako se bo odločil, ampak da se mi vseeno zdi škoda, da bi obupal, kajti vem, da mu je ta študij pisan na kožo. In ponudila sem mu pomoč, takšno ali drugačno. In mi je odleglo. On pa mi je razložil, da je res včasih mogoče bolje odnehati in vlagati energijo v kaj bolj plodnega, razložil, da se to kuha v njemu že nekaj časa in da mu je zelo zelo grozno, ker nima kaj pokazati. Sledili so prijetni trenutki nežnosti, stiskanja, pogovarjanja o nepomembnih stvareh…  Oba sva se olajšala. Oba sva pozabila na pričakovanja. In danes me pokliče v službo in mi pove, naj pogledam mejl. Prejela sem prve tričetrt strani seminarske naloge, ki jo piše oz. bolje rečeno se jo spravlja pisati že tri leta. Sreča je bila že v tem trenutku nepopisna, in se je še stopnjevala, ko sem tekst brala. V nasprotju z vsemi njegovimi prejšnjimi “na horuk” teksti je bil to resnično dobro napisan znanstven tekst, ki je izhajal iz teorije, podprte s citati, z vpletenim lastnim razmišljanjem in stališči. Nepričakovano je povzročilo srečo in radost. In upanje.

In okolje narekuje, da neprestano nekaj pričakujemo. Da bomo po izobrazbi dobili služno. Seveda, da se bomo izšolali. Mi in tisti nam blizu. Da bomo imeli ljubečega partnerja, najmanj dva otroka, seveda ne prepozno, in za otroka pričakujemo, da bosta zdrava. In pametna. In  lepa. Pričakujemo, da bodo naši starši kot vestni babice in dedki tudi pazili na njih, ko si zahočemo. Pričakujemo, da se bodo otroci, tako kot mi, izšolali, dobili službo, otroke… Pričakujemo, brez hvala lepa za to, kar imamo.

Pričakovanja…

ubijajo srečo.  Tista pričakovanja, ki jih imaš za samoumevna, za katerih uresničitev ne misliš vlagati energije. Pričakovanja so plehka. Pričakovanje je k*rba. Dolgoročno e prinese nič dobrega. Če se ti uresniči pričakovano, je ok. Ampak samo ok. Če se ne uresniči, je cela štala. Če pa ne pričakujemo je zgodba povsem drugačna. Lepša. Srečnejša. Always has a happy ending.

vir: http://blog.horizonfarm.ca

Za mano je naporen teden. In tile upam da zadnji snežni napadi niso prav nič pripomogli k boljšemu počutju. To, da je bilo v službi zelo pestro ni nič novega. Zelo veliko dela, ki pa ga, hvala bogu, zelo rada opravljam in mi je v veselje.

Ker se delno skrivam pod psevdonimom, mi bo tale zapis olajšane duše, ker je dokaj intimen. In ga verjetno ne bom delila z znanci, in kolegi, verjetno še s prijatelji ne…

Že v prvem tednu meseca bi morali biti “tisti dnevi”. Pa jih ni in ni bilo… Pa sem začela razmišljati o mali pikici in o tem, če sem že pripravljena biti mami. Se je moje stanje že toliko izboljšalo, da lahko prevzamem odgovornost za še eno živo bitje? Od nekdaj obožujem otroke, vendar se zavedam, da to ni merilo za “biti dobra mama”. Bom znala posrbeti zanj in tudi zase? Da. Sem pripravljena. Pa je moj dragi pripravljen na očetovstvo? Če pogledam čisto s praktičnega vidika, ko včasih še zase ne more poskrbeti in mu moram dobesedno v roke potisniti kako stvar, da jo vidi, pa jaz popravljati in šraufati, da o kuhi ne govorim… Je pa čustveno bolj zrel in imam občutek, da bo znal vzgajati otroka z mirno besedo v pravičnosti, z zavestjo, da je otrok osebnost, s pravico do lastnega mnenja (saj ne, da se jaz tega ne zavedam, ampak velikokrat podležem posledicam lastne vzgoje, ko sem morala delati tako, kot mi je bilo rečeno…) Zaključek: zelo verjetno bo tudi on to zmogel. Jaz z njegovo pomočjo in on z mojo.

Pa sem šla po test, v ponedeljek, med službo. Ker nisem hotela izvedeti takšne ali drugačne novice na službenem wc-ju, sem počakala do doma. takoj letela na wc, ker me je že krepko tiščalo, saj se zadnje par ur službe tiščala, da ja ne bi zmanjkalo, ko bom prišla domov. In… nič. Prostorček s srčkom je ostal prazen. In sem ponovila test čez nekaj dni. Spet prazen.

Razočarana? Ja. Čeprav sva imela v načrtu “slečt lulčka” konec maja (zaradi prispevkov za porodniško) in potem, ko bo, pa bo. Tačas bo pa dragi lepo študiral in (upajoč da res) doštudiral, jaz pa bom še bolje.  Zdaj pa mi kar ne da miru. Moje dojke ne zatekajo, nič kaj več ne hodim lulat, nič… Samo lačna sem. In verjetno je lačno samo moje razočaranje…

vir: http://www.images-photography-pictures.net (avtor: childish david)

Jaz imam običajno vse splanirano. Načrtujem obisk, delo posameznega dne v službi, načrtujem katerega v mesecu bi bilo najbolje zanositi, načrtujem koliko otrok bi imela, načrtujem svojo kariero, v glavi imam načrt najine hiške, načrtujem dopuste, načrtujem večino svojih stvari v življenju. Kar pa je daleč od tega, kaj se mi dogaja v življenju. Vedno znova mi načrte podre tok življenja. Kot bi mi vedno znova hotelo pokazati, da je brez veze. Da nima smisla toliko energije potrošiti z načrtovanjem. Da življenje teče svojo pot, da ne moremo vplivati na lastno usodo. Da se stvari zgodijo v skladu z načrtom, ki presega mojega.  Zgodijo se stvari, boljše, kot bi si jih lahko zamislila, in tudi veliko bolj grozne, kot jih prenese moja načrtovalna domišljija.

Pa sem potem načrtno ne načrtovala. Pa je bla katastrofa, ker so običajno sledila negativna presenečenja. Takrat pride umazan tok življenja, počasen in blaten. Ker brez načrta ne dam vse od sebe. Ker sem brez načrta izgubljena. Načrt in načrtovanje me pomirja. Mi daje občutek, da bo vse ok. Brez načrta pa se zame čas kar nekako ustavi in izgubi smisel. Ugasne se luč.

Danes sem ostala doma, ker sem imela polno glavo dela čez teden, garala sem cel dan, po službi še doma, do noči. Pa sem dala na off. Brez načrta za današnji dan. “Go with the flow” sem rekla. Beda. Spala sem itak samo do devetih, pa še to vključno s podaljški, celo dopoldne sem bla munjena, brala knjigo, gledala tv, še kuhala nisem, je kuhal dragi (to pomeni halo, hrana?), posoda od zajtrka in malce pa je še vedno nepomita v koritu. Tako je brez načrta. Kot bi se z mislimi naravnala na NIČ. Preklop iz načrtovanega VSE na NIČ. Moč uma…

In kaj bom jutri počela? Nekam bom šla. Nimam pojma kam. Pa pospravila bom. Zokne bom že zdaj zložila. Pa likat bo treba. Za okna pomit je še premrzlo, tako kot za rože presajat. Mogoče jih bom pa noter na tleh presadila… Pa risbe moram dokončati. Nedelja bo za hribe? Hope so…

Jah, tale posodobljen blog mi je prav všečen. Glih pravi cajt. Novo domače okolje, nov blog, nov letni čas, super! Tudi vreme kaže na bolje. Po dolgem obdobju takšnih in drugačnih neprijetnih dogodkov, ki so mi jemali čas zase, si bom spet z veseljem vzela čas zase, za jutranje sprehode ali tek, za jogo, za risanje in predvsem za nedeljsko terapevtsko hribolazenje. Prav pogrešam svež gorski zrak, zmagoslavje na vrhu, srečo ob poti navzdol, bolečine v kolenih, otrple mišice in najslajše – večerno vročo kopel po takšni turi. Če bo to nedeljo vreme, grem. Upam, da ne bo prehuda. Zdaj vem, da je bil velik del moje nejevolje, tečnobe, strahov, tesnobe in prepirljivosti posledica nakopičene negativne energije, ki je nisem čistila z telesno aktivnostjo. Ker prelaganje škatel pač ne velja za tovrstno sprostitev. Kot tudi ne vožnje do tašče in nazaj in spet nazaj in nazaj nazaj. Ne smem si spet dovoliti, da opustim svojo rutino aktivnosti. Sem si dovolila ob tastovi smrti in ni bilo dobro. Lahko bi se končalo se huje. Zame. Pa sem splavala nazaj. Zdaj še ni tako hudo, vedar si ne smem dovoliti. Glavo pokonci, zjutraj s kurami pokocni, eno rundo joge, meditacije, čez dan sprehod, vsaj za par desetminut med drevesa, zvečer branje, risanje, sprehodi, joga, vse odvisno od vremena, plačanih tečajev, delovnih obveznosti…

Vsekakor pa ne smem pozabiti na pohvalo. Torej, draga moja Jaz, prav dobro si opravila tole selitev, zelo lepo si uredila vajin domek. Pohvale tudi, ker dokaj redno pišeš tale blog. Iskreno sem mislila, da je to še ena tvojih muh enodnevnic. Čestitke!

Ni več škatel, ni več kupov, ni več vrečk, vse je na svojem mestu. Nervoza se je pomirila. Včeraj zvečer sem se zleknila na kavč v dnevno, se zavila v toplo koco, prižgala lučko na najmanjši jakosti in delala kroge po TV-ju. Gledala butaste nadaljevanke, ki jih sicer ne gledam, zraven zlagala zokne, jedla grickalice in uživala v udobnosti svojega novega doma. Do 2h zjutraj. Me je imelo, da bi kar ostala na kavču in prenočila tam. Tako udobno mi je bilo. Na vsake toliko sem se ozrla po stanovanju in se nasmejala. Zadovoljna sem. Srečna. Lepo mi je. Samo še tale zima mine in sonček posije…

Danes sem ostala doma, da sfiniširava. Obesiva slike po stenah, na prazne police dam kakega od mojih spominkov, pobrišem po tleh, razvijem tepih, zložim še tiste stvari, ki sem jih neurejene dala na svoje mesto…Popoldne bo čas za kak sprehod, za domačo nalogo o obžalovanju, za branje katerega bo priljubljenih blogov. Mogoče tudi kak film v lepi novi dnevni.

Življenje JE lepo. Sploh, ko se dogajajo lepe stvari.

Roka je stisnila roko. Ustni dogovor je sklenjen. V torek ga podpremo s podpisi.  Jutri odpovem vse oglede. Ja, to stanovanjeje tapravo. Spalnica, v kateri se samo spi (in ne služi še kot dnevna in delovna soba), kopalnica brez sivih sten, dneva s kavči in tv-jem in predali in poličniki, in DVEMA oknoma, kuhinja z jedilnico, kabinet in meni najljubše – izhod na zelenico za hišo iz kuhinje. Svetlo, lepo, suho…

Močni želji je lahko za posledico le uresničitev. Hvala vsem bogovom in vsem vilam in vsem energijam.

Zaslužila sva si ga!