Preživela Bosno. Itak, da je zakon. Za jest je bilo še in še več. Ljudje so tako… globoko nekje otožni, tisti, ki imajo službe vidno zgarani za drobiž, a kljub temu zelo gostoljubni in prijetni. Topli ljudje so. Zelo. In znajo živeti veliko bolje kot mi. Njihovi pogledi niso usmerjeni v tla, ampak pokončno, naravnost naprej in se s pogledom sprehajajo po mimoidočih obrazih in se ustavljajo in kramljajo. Zvečer se zakmašno oblečejo in grejo v mesto. Ne v kako diskoteko, ne na večerjo (ker pač ni denarja za tovrstne štose in temu primerna je tudi ponudba, čeprav kako dobro gostilo se še najde), ampak na trg, v mesto in tam kramljajo, izmenjujejo informacije, se družijo. Ne ob kavi v gostilni, ampak raje na kavi enkrat pri meni, drugič pri tebi. Ob sobotah padajo rakije kot za stavo. Tam, kjer jo seveda imajo. V takih trenutkih so srečni. Zadovoljni. Da imajo, kar imajo, ker so ne dolgo tega imeli še manj.

Tako sem jaz začutila Bosno in Bosance. Res pa je, da sem zelo sentimentalen človek in je to moj vidik. Vem, da je tudi pri nas hudo, da tudi pri nas delavci garajo za drobiž, vendar sem vseskozi imela občutek, da se kljub “krizi” pri nas cedita med in mleko. Da imamo možnosti, priložnosti, svobodo odločanja, da imamo veliko več.

Usmilili smo se majhnega bolhastega ščeneta, ki je veselo poskakoval pred našimi nogami vsako jutro, ko smo prišli in vsak večer, ko smo šli proti našem bosanskem domu. Imel je dom, vendar je bil kljub temu res poln bolh, bolj lačen kot sit (pri njegovih še ne dveh mesecih so se mu vidla rebrca), z izjemnim strahom do moškega glasu… zadnji dan smo lepo prosili, če ga lahko imamo (obdržat sem ga hotela jaz, ker sva se s kužkom zaljubila na prvi pogled, a vem, da kužka ne morem imeti, tudi moja mami ga ne bi mogla vzeti, pa se je odločila kolegica, da ga bo imela in za to ji bom hvaležna celo življenje. Ker predzadnji dan, ko sem po pogovorih z mami, in dragim dokončno ugotovila, da ne, sem jokala kot dež, ko sem ga gledala, kako ljubko je kukal(a) iz nahrbtnika, v katerem smo ga(jo) nosili po jami, ker sam ni mogel skakati po jami, pred jamo pa je cvilil in jokal, da je srce paralo). Gospa je sprva omahovala, potem pa je rekla, mah ajdi, nosite ga. Ko pa je dobila še 20 €, čisto iz naše dobre volje, ne ker bi zahtevala, so se ji usta razlezla v meni nepozaben nasmešek.

Tole je Miša, ko je bila še bosanski bolhač in se je med našo malico stiskala k meni in čakala na kak grižljaj

Skratka, čudoviti spomini, čudovit kuža, ki sem ga na zadnjih sedežih tiščala v nahrbtnik, ko smo prečkali meji, bakrena džezva in čudovite prijateljice, pa da ne pozabim izjemne delovne izkušnje je vse, kar sem prinesla domov. Ogromno in še več.

Za adijo iz Bosne se je tudi sonce potopilo v Savo, ko smo  prečkali most iz Brčkega…

Za slovo...

p.s. Zdaj sem Miši botrca, jo vodim na sprehode, ko prijateljica nima časa (ker je z njo v službi), kdaj pa kdaj bo šla na počitnice, skratka, ko me bosta potrebovali, sem na razpolago, srečna, ker je in bo del mojega življenja.

Potovalka je že polna, pa še nisem niti čekirala seznama :(

Vreme bo toplo, vroče. Podobno kot tu. Ene dolge hlače ven, ene kratke not. Dve majce z dolgimi rokavi ven. Puloverje bom pustila. Zarad jame.Pa jakno tud.

Kam naj dam ogromne terenske gojzerje???? Bojo pač v vrečki, poleg.

Kaj obleči za na pot, da bo udobno, toplo zjutraj, hladno čez dan? Kaj obuti? japonke, da bom zmrzovala zjutraj, pa bo čez dan fino, al adidaske, da bo zjutri fajn, pa popoldan vroče? Kaj pa če se preobujem…

…polnilca za telefon ne smem pozabit…

Mami  me je klicala in mi, ne pretiravam, vsaj 30x rekla, “pa fajn se mej” :)

Jaz mam pa en tak čudn filing… brezvezen, butast filing, v smislu… kaj meni tega treba. Pa vem, da je super da grem, veliko novega, veliko koristenga, veliko lepega, veliko vsega. Ampak filing me vseeno daje. Kako se bomo sploh zaštekale? Kako bom preživela 24 ur na dan s štirimi skoraj nepoznanimi ljudmi? Bom morala kdaj prestopiti to težko postavljeno mejo svojega jaza, ali se bomo zmogli vse dogovoriti in narediti po načelu volk sit koza cela… Najboljš da neham razmišljat o tem, kako bo. Najboljš, da počakam, da pride jutri, da pride Bosna, da pridejo ti dnevi. Filing bo verjetno minil, že na poti. A zdaj je tu. Razjeda me. Črvinči. Zvija. Ne maram ga. Pa me ni strah. Ker občutek strahu prekleto dobro poznam. Filing brezveznosti mam. Kot da je to nekaj najbolj brezveznega, kar sem se kdaj lotila. Res butast filing. Nemogoč. In ne morem ga odmisliti.

In s tem filingom bom ob 9h pred faksom :)

Zdej grem pa na hiter spakirat, pol pa knjigo brat… da mine večer, pride noč in za njim  jutro… jutro, ki definitivno ne bo prineslo brezveznega dne oz. tedna :)

In ko bomo tam, si bom privoščila en kofe iz take džezve! Ne obožujem kave, sploh ne, mi pa tako čudovito zgleda takole servirana kava. In džezve so itak zakon!

VIR: http://meri.nomadlife.org/

  • nova lučka za na glavo – headlamp (ker je baje pod zemljo malo bolj temno): imam!

  • nova potovalka, v katero gre podlaga za jogo: imam! (pa še taka je, da jo lahko malo dež namoči in bodo cunje še vedno varno na suhem v potovalki oz. bolj športni torbi)

  • topla oblačila: imam! vedno, povsod, ker sem bolj zmrzljive sorte…

  • pribor za risanje: pripravljen v košarici, samo razmišljam, če bi ga raje pospravila v peresnico… kaj pa z ravnili? Mah…bom že.

  • seznam vseh ostalih stvari, ki jih potrebujem: imam!

  • “mehurčki” (kot pravi Plujem, da metuljčki so rezervirani za ljubezen) v trebuhu, zgornjem in spodnjem delu: imam! še preveč…

…razneslo me bo!!!!! Ker nimam blage veze, ne kam gremo, ne kje bomo, ne kako gremo, ne NIČ! Nič ne vem. Cel teden mi je uganka, zavita v meglico… In to je zame, ki sem (ne samo) malo kontrolfrika, worse nightmare! Saj ne, sploh ne, da ne maram presenečenj, ampak … čaka me 8 dni, v Bosni, s plačanim prevozom, hrano in posteljo. To je vse kar vem. In ja, kolegica mi je prejšnji mesec enkrat čisto tako, iz zanimivosti, pokazala fotke tega kamnoloma… That’s it!

In diham globoko, se smejem, poskušam ne zapaničariti, še najmanj bi si pa želela stisniti rep med noge. Očitno je to preizkušnja (huda :) ), ki jo moram dat skoz!

Torej, Bosna, here I come!

VIR: http://blog.ecollegefinder.org/

Danes me je življenje spet presenetilo. Kot poplačilo za vso pozitivo, ki jo vlagam vase.

Torej, telefonski klic. Pogledam. Moj (bivši) profesor, mentor, trenutni delni delodajalec. Veselo se javim, saj to običajno pomeni, da ima zame delo. Čeprav rahlo presenečena, saj me je mesec nazaj zasul z delom za vsaj pol leta. Pa vseeno. Se že kaj mudi. Po uvodnih pozdravnih in kramljalnih stavkih kako in kaj, me preseneti z: ” Bi šla zraven v Bosno? En nam manjka. V nedeljo. Do naslednje nedelje. Gremo dokumentirat…”

Šok. Sej pol od tega, kar mi je rekel, nisem niti slišala. Kar sem mu uspela povedati je, da ga pokličem nazaj, da moram premisliti. Vdih, izdih, vdih, izdih. Sploh nisem dojela. Naj grem, naj ne grem, naj grem, ali pač ne. Ker sem bolj zapečkarske narave, sem oklevala. Zakaj? Kar tako. Pa me je sodelavka brcnila v tazadnjo z besedami… “Pejd, valjda, priložnost zamujena…sej veš!” Fak! Pa bom res šla. Kjer delam me bodo pač 1 teden pogrešili. Dragi je rekel, da bo moje dve zverinici prišel vmes nahraniti. V koledarčku ta teden zeva praznina. Ne morem verjet. Super. Torej grem. Še zdaj ne morem verjeti… Plačano imamo pot, hrano, bivanje. V zameno za naše sposobne in pridne roke in iznajdljivo glavo. S sabo rabim le nekaj toplih oblek, ker bomo v jami, na hladnem. Jaz, še tri kolegice iz foha in profesor. Pa verjetno njegov pes.

No, ta odločitev prinese s sab kup vprašanj… od vseh bolj ali manj banalnih je najbolj zaskrbljujoče:

Kaj za vraga bom jedla? Ker velja Bosna za raj za mesojedce, ne vem, kako bo to šlo skoz. Bom mlatila kajmak in kruh, čeprav kruha niti ne maram preveč? Mogoče si bom pa nesla zraven kozarec domače marmelade :)

Ko sem iskala primerno sliko, me je malo potolažil tale zapis bloga, iz katerega je seveda izposojena tudi fotografija: http://hedonisticnikuhar.blogspot.com/2009/10/z-zlico-po-bih.html

Kajmak in marmelada z uštipci (vir: http://2.bp.blogspot.com)

Po dolgem času sončnih, zadovoljnih in delovnih dni sem zadnji teden spet “padla v brezno”. Temno, brezvoljno, brez veselja, smeha, discipline, brez sprehodov, brez joge, brez vsega. Samo jaz, računanik, tv in grickalice. Da mine čas. Spet spim do poznih dopoldanskih ur, ker tako dan hitreje mine. Spet sanjam, spim, da sanjam sanje, ki niso resnično življenje. In podaljšujem minute, ure spanja… Ker bi rada odsanjala svoje dni. Ker so boljše, kot moje življenje. Ki se mi zdi tako prazno. Tako zelo prazno. Ne zanima me, da je posoda že nekaj dni nepomita, ne zanima me, da že nekaj dni nisem pomolila niti noska ven, ne zanima me nič. Absolutno nič.

Dragi me kliče, spodbuja, vendar ve, da se bom morala pobrati sama. Pomaga najbolje, kot ve in zna. Sama nase sem jezna, kar še poglobi začaran krog.  Ne maram se tako. Nočem tako živeti, vendar nimam tiste poptrebne energije, da bi začela. Da bi se “zbudila”.

Zakaj sem “padla”?  Ne vem. Me je tako pretresla novica o starem očetu? Je to zaradi finančnih težav  (ki niso moja krivda, ampak delodajalec zavlačuje z nakazili)? Je to zaradi pomanjkanja hribov in terapij? Mogoče zato, ker ne znam živeti sama zase, za svoje dobro, ampak bi rada živela za nekoga in se mi zdi tako življenje kot ga živim prazno? Si zato želim otroke? Da bi skrbela za njih? Da bi imela  “razlog” živeti? Ne ne ne ne. Ni to načim. Vem, da se moram najprej naučiti živeti sama zase, uživati v življenju in ne biti odvisna od skrbi za druge. Vendar… kljub vsemu…zdaj sem tu. Sama. Žalostna. Jezna. Grozna. Najraje bi si zakopala glavo v pesek…

vir: http://www.os-volicina.si/

Pa ne bi pomagalo, ker bi me vse počakalo. Moje življenje, moje skrbi, moje napake, moji problemi. Kot tudi moje ljubljene osebe, moji sončki, moji dobri dnevi. Ki se sedaj skrivajo in čakajo, da nekaj naredim. Da se poberem. Da dvignem glavo. Da zberem toliko energije, da naredim korak naprej.

In danes “moram” do dragega, ker se je odločil, da mi bo pasal sprehod po Koseškem bajerju. Mu verjamem, zato grem. Slabše ne more biti.

Ko je bila moja mami stara 3 leta je izgubila očeta. No… ne čisto, ampak… Skratka, po vojni je 10 let bolehal za tuberkulozo in zelo zelo bolan podlegel bolezni. Čez tri leta, ko je dopolnila 6 let, se je na domačijo priselil možakar, zelo dober prijatelj njene mame (moje stare mame), ji pomagal pri delu na zemlji, pri skrbi za najmlajšo hčerkico, ki je še ostala doma (mojo mami), ostali štirje so namreč odšli s trebuhom za kruhom v svet. Recimo mu Lojz, je skrbel za obe, oboževal je otroke, tako mojo mami, kot vse otroke sina in ostalih hčera stare mame. Sam nikoli ni imel otrok, čeprav poročen. Ženo je izgubil kako let prej, predno se je priselil. V tistih časih je bila to obsojanja vredna zveza, saj je nista potrdila z zakonom. Vendar, bila sta srečna, kolikor je bilo le mogoče. In moja mami je imela nadomestnega očeta, ki pa ga ni smela klicati “ata”. Ne spomni se natančno, kdo ji je prepovedal, katera od sestra ali brat. Tudi po imenu ga ni mogla klicati, saj se ni spodobilo. Torej ga je vedno nazivala s “čujte”. 25 let je Lojz delal družbo naši stari mami, gledal rasti njene otroke in vnučke. Še sama se ga spomnim, sicer le bolanega, kako mu je stara mama nosila v posteljo vroč čaj v plehnatem redečem lončku z belimi pikami. In ko sem bila stara 5 let, je umrl. Mami je skrbela za njegov grob, čeprav nezakupljen, dokler bo, pač bo. Vedno so na njem cvetele rožice. Vsakega prvega novembra smo se zbrali tam. Nekaj let nazaj pa so obvestili mami, da bodo grob prekopali. In je, čiste vesti, da se je trudila, dokler je lahko, prenehala tako vestno skrbeti za grob.

Nekaj tednov nazaj, ko sem bila čez vikend doma, je bila moja mami nenavadno molčeča. Zamišljena. kar nekam otožna. Zelo nenavadno zanjo. Ko sem jo vprašala po vzroku, je odvrnila, da mi bo že povedala, ko bo čas za to. Da mora enostavno priti pravi čas…

Danes smo po kosilu posedeli na terasi vikenda in klepetali o vsakdanjostih. Nakar mami z vso resnostjo reče, da je izvedela, nekaj časa nazaj, da njene sestre niso prave sestre, ampak polsestre. Da je Lojzova. Da je sad prepovedane ljubezni… In njene sestre in brat so ji to zamolčali. Molčali so 56 let! Molčali so, ko se je odločala, ali naj obdrži grob, ga zakupi, ali naj ga prepusti. Molčali bi še danes, če ne bi eni sosedi enkrat, nedolgo nazaj, malo ušlo… In več kot očitno je, da tudi oni niso odobravali te veze, saj so se istega leta, ko je prišel Lojz k hiši, odselili vsi, razen najmlajše.

In šok sprva. Seveda. Lojz je bil moj star ati. Lojz je bil mamin ati. Solze so mi silile v oči ob misli, kako tesno mora biti pri srcu moji mami. Njej, ki je svojega očeta klicala “čujte”.

Je res mal Lojzu podoben (VIR: http://1.bp.blogspot.com)

Življenje  gre naprej. Počasi, lepo, sončno, toplo, umirjeno… predvsem pa aktivno!

Ko le lahko, skočim na Krim. Ker ga imam pred pragom, ker je ravno prav (ne)zahteven, ker je lep, ker še nisem doživela gužve (res pa je, da sem zelo zgodnja), ker me napolni, ker malo pod vrhom rastejo sočne gozdne jagode, katerih ali nihče ne vidi, ali nihče ne mara, ali jih nočejo pozobati, ali pa se hribovcem tako zelo mudi na vrh in nazaj, da jim je škoda tistih deset minut naravnih in sladkih užitkov…

Sončna trata na Krimu

Stara prijateljica joga, ki je že velikokrat prišla, in se tolikokrat tudi umaknila v ozadje in čakala, je spet del mojega vsakdana. običajno z njo delim čudovita jutra. In prav zdaj mi je v veliko pomoč pri vzpostavljanju notranjega miru, reda, pri iskanju same sebe. In vem, čutim, da je to, kar delam, kar počnem, prav. Da je to moja pot. Rezultati se že kažejo, počasi, a vztrajno. Zato tudi dobrodošla spodbuda od dragega in mojih doma. In nisem si zadala nekih ciljev, zadala sem si le, da bom počasi, zelo počasi hodila po tej poti in se učila vse, kar potrebujem t tem trenutku.

Slika je le simbolična :) (VIR: http://www.cairns.com.au)

Potrebujem akcijo, tako umirjeno akcijo. Nisem za tek, nisem za maratone, nisem za kickbox, nisem za pilates. Kaj šele za ekipne športe. Sicer odbojka na mivki tu pa tam sede, da bi pa iz tega naredila svoj hobi …not! Nisem za ekstreme, nisem za hude napore, nisem za tekmovalnost in rivalstvo. Sem za umirjeno akcijo, kjer lahko zraven živiš in opazuješ svet okrog sebe in svet v sebi. Sprehodi že od nekdaj najljubši. zato tudi hribolazništvo. Ker je poleg sprehoda vključen še cel komplet bonusov hribolazenja (zmaga z vsakim vrhom, izpeljava nemogočega, ko gledašvrh  iz vznožja, hitro in učinkovito polnenje akumulatorja,zrak, lepote lepe naše, in še tisoč drugih bonusov).  Kolo me je že tudi marsikam pripeljalo. Le v pretirane klance se nisem nikoli podala. Odlična alternativa za pot v službo. Če ne bi bilo tako zelo vroče popoldan, bi poskusila tudi zdaj kdaj prekolesariti teh horizontalno-barjanskih 15 km do Ljubljane. Plavanje… mmmmmmm… le bazenov ne maram preveč. Vonj po kloru, pretirana gneča, omejen razgled. Obožujem plavanje v morju, a to prakticiram vsega skupaj par tedno na leto :( In joga. Joga je to to. Je akcija zame. Umirjeno aktivno, velikokrat neverjetno težko, a hkrati tako preprosto in lepo. Joga  mi je lepa. Lepe so asane in lepa sem jaz, ko jih delam in lepo mi je, ko sem v asani. Lepo mi je.

Končno sem se našla in končno lahko rečem, da imam mirno življenje. Za zdaj :)

Zdi se mi, kot da sem šele zdaj začela živeti. Oz. pred kratkim. Ko sem pustila za sabo samopomilovanje, ko sem pustila za sabo jezo, strah in nezadovoljstvo. Ko sem se začela imeti rada, ko sem se res sprejela  tako, točno tako kot sem, sem začela živeti. Seveda mi je bilo veliko lažje, ker mi je tudi on dal vedeti, da me sprejema in m ima rad tako kot sem. Točno tako. In čas, ki ga preživiva skupaj je poln akcije, neverjetnih zgodb, toplih in globokih pogovorov, smešnih, včasih tudi opolzkih šal, globokih pogledov in vročih poljubov. Zdaj se ne potrebujem vsak dan spomniti, da je življenje lepo. Zdaj vem, da je, ker ga živim takega.

Ker sem se prejšnji vikend potepala, sva ta vikend preživela v skupaj, pri meni, sredi narave, miru, tišine… Kavico sva spila zunaj, napol leže na ležalnikih, vsak ob svojem čtivu, dotikajoč se vsaj s konico prsta na nogi. Sobota… zaradi vraščenega nohta nisva šla pohajat po hribovjih, ampak sva se odpravila v Šmarješke toplice. Za par uric na sonček, v vodo s tistimi mokrimi poljubi, pogledi izpod zlepljenih trepalnic. Večer sva nadaljevana na dvorišču, na ležalnikih, rahlo utrujena. Zaljubljena. Spet.

Nedeljo sem začela sama, zgodaj, zaradi nujne potrebe bo hribolazenju. Odpravila sem se na že dolgo ogledovani Krim v neposredni bližini (in zato, ker sva zadnjič s sestro na poti na morje ubrali “bližnjico” čez Krim, da se izogneva gužvi na avtocesti). Iz Iškega vintgarja počasi proti vrhu. Lepo. Nisem mogla verjeti, da sem bila na tako lepo nedeljo sama na poti. Srečala sem na 2/3 poti dva možakarja s psom, ki ni bil njun in le ta (pes namreč) se mi je pridružil, me pospremil na vrh, kjer je spil neverjetno veliko vode in me vprašujoče gledal izpod klopce, prav tako pa mi je delal družbo celo pot do vznožja. Klicala sem ga Bučman, vesela, ker sem imela prijetno družbo. V Iškem vintgarju je verjetno, v tisti gužvi, našel koga, da mu da kaj pod zob, mogoče je celo našel svoje. Ker kuža je bil lep, negovan, nekoliko suhcen, a ne podhranjen. Preprosto lep.

Doma sem po tušu in obveznem počitku in masaži stopal skuhala čudovito in zdravo kosilo – popečenega lososa, zelenjavno omako iz čebule, paradižnika in bučk ter pečen krompirček (na kokosovi masti). Zraven pa kozarček Refoška. Mmmmmmm… Sledilo je pospravljanje, vsega, tudi tistih najbolj neumnih malenkosti, katerih urejanje je posledica “mesečnega” gnezdenja. Dragi mi je pridno pomagal, sesal, brisal, zlagal… Zvečer pa… kup nezlikanih cot, na računalniku risanka Up in potem kmalu … nočko.

Lep vikend. Čudovit vikend. Življenje je… čudovito. Če si ga čudovitega narediš. Če ga čudovitega vidiš.

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »